Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena
Z današnjo temo bi povprečen borznik, bankir ali finančni analitik opravil v nekaj sekundah. Pri nas smo bolj počasne pameti, zato bomo potrebovali nekaj več; zaradi pomanjkanja monetarnega znanja pa si bomo pomagali z otroško naivnostjo. Vedno deluje.
Če ne drugega, nam je koronavirus pokazal, kako zelo enostavna je naša civilizacija. Dolga desetletja smo mislili, da je zapletena. Da so različne kulture, običaji, zgodovinske okoliščine, tradicije, celo religije in podnebne razmere dovolj močan razlog, da je civilizacija kompleksna, težko razumljiva in še težje razložljiva gmota – do bistva razkrita le največjim umom. Pa smo v nekaj dneh ugotovili, da ni tako. Naša civilizacija je enostavna kot vojaški pasulj. To nas je naučil koronavirus.
Vlade po planetu so se na nevarnost odzvale enoglasno. Ostanite doma in dobili boste denar! Zahodna civilizacija čemi po domovih, vlade pa nas zasipavajo z denarjem. Vsa kompleksnost in raznovrstnost zahodnega človeka se je zgubila nekje na poti med kavčem in bančnim računom.
Naša civilizacija je enostavna kot vojaški pasulj. To nas je naučil koronavirus.
Kajti pod kožo smo vsi podobno krvavi, in ob zdravju, zaradi katerega smo doma, nas skrbi le še, ali bomo imeli dovolj denarja. V začetni fazi epidemije menimo, da sta za preživetje potrebna le zdravje in denar; v končni fazi epidemije bomo ugotovili, da je za preživetje potrebno le zdravje. Do takrat pa smo veseli, da je Božiček prišel že marca.
Vedno deluje.
In zdaj k bistvenemu vprašanju, ki se ga sprašujemo z otroško naivnostjo: “Od kot so prišle vse te milijarde?” Vemo, da na skrajnem severu izdelujejo igrače in nogavice in lažjo literaturo, ampak milijarde?! V Slovenijo je Božiček prinesel le ušive tri milijarde, ampak saj smo majhni, pregovorno skromni in neznatni. Ostale države pa se z milijardami obmetavajo do te mere, da so večerna poročila postala podobna loterijskim žrebanjem, na katerih vsi zadenejo.
“Kupite srečke, vsaka zadene,” odmeva bojni klic gasilskih veselic na praporih nove vrste ekonomske politike.
V začetni fazi epidemije menimo, da sta za preživetje potrebna le zdravje in denar; v končni fazi epidemije bomo ugotovili, da je za preživetje potrebno le zdravje.
Torej – kje so se do zdaj skrivale vse te milijarde? Kajti še pomnimo tovariši: če je pred epidemijo kakšen sindikat za svoje članstvo zahteval nekaj višjo plačo, je vlada praviloma zajamrala, da denarja ni. In enako so jamrale vlade vseh zahodnih držav… Gospa Merkel je ne tako dolgo nazaj trdila, da moramo biti vzdržni in porabiti le toliko, kolikor pridelamo … Danes pa milijarde na Nemčijo padajo nežno kot zgodnjespomladanski sneg. Pa Američani z vsemi njihovimi trilijoni, pa Francozi in Britanci … In celo komunistični Kitajci!
Razumni se tako vpraša: “Kje pa so jih imeli do zdaj?” Ne v prenesenem finančno metafizičnem svetu, ampak konkretno … Kje jih hranijo, da jih dolga desetletja vzdržnosti ni, potem pa nenadoma so? Ob predpostavki seveda, da govorimo od dejanskem denarju. Ne o nekem namišljenem, digitalnem denarju, ki je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni.
In če smo že pri tem: gotovo ste opazili neverjetne podobnosti med kriptovalutami in koronavirusom! Najbolj v nebo vpijoča podobnost je dejstvo, da sta na človeka preskočila prvi iz računalnika, drugi z živali, potem pa sta se med človeško populacijo nenadzorovano širila; ko se je ta prekužila, sta se tako kriptovaluta kot koronavirus izpraznila.
Gotovo ste opazili neverjetne podobnosti med kriptovalutami in koronavirusom! Najbolj v nebo vpijoča podobnost je dejstvo, da sta na človeka preskočila prvi iz računalnika, drugi z živali, potem pa sta se med človeško populacijo nenadzorovano širila; ko se je ta prekužila, sta se tako kriptovaluta kot koronavirus izpraznila.
Z omejenim monetarnim znanjem in z otroško naivnostjo si poskusimo razložiti, od kod vladam milijarde. Lahko jih natisnejo, ampak po teoriji nato poskoči inflacija. Lahko si jih sposodijo, ampak tudi posojilodajalec jih mora nekje imeti. In še pomembnejše: sčasoma jih bo zahteval nazaj! Tako nam vlade ta trenutek nič ne dajejo, ampak nam le posojajo.
In še naprej, vsaj v primeru slovenske vlade: “Čemu si ne sposodi treh milijard pri domačih bankah, ki smo jih pred kratkim dokapitalizirali za pet milijard?” Hočemo povedati, da smo med krpanjem bančne luknje domačim bankam dali pet milijard, in če jih zdaj nazaj zahtevamo tri, bankam še zmeraj ostaneta dve naši milijardi.
Kar bi radi povedali, je razmeroma preprosto. Vlade s paketi pomoči, z vzpodbudami, s socialo in z vsemi temi dobrotniškimi ukrepi, vrednimi samega dobrega moža iz Negove, dajejo vtis, kot da so tukaj za nas. Da nam krijejo hrbet. Ampak resnici na ljubo ga krijejo kapitalistom. Ki se jim prvič zaradi korone v zadnjih sto letih tresejo hlače. Kar je videti kot naš denar, je pravzaprav – kdo ve kolikič že – njihov denar, ki ga bomo morali zaslužiti nekoč v prihodnosti. Zapleten superkorona zakon, kompleksen do te mere, da je potreboval oster um samega Mateja Lahovnika, na slovenskem podeželju razložijo veliko bolj preprosto: “Okoli riti v varžet.” Tako se med sleherniki reče mezdi, ki jo dobimo po nepotrebno dolgi poti.
Vlade s paketi pomoči, z vzpodbudami, s socialo in z vsemi temi dobrotniškimi ukrepi, vrednimi samega dobrega moža iz Negove, dajejo vtis, kot da so tukaj za nas. Da nam krijejo hrbet. Ampak resnici na ljubo ga krijejo kapitalistom. Ki se jim prvič zaradi korone v zadnjih sto letih tresejo hlače.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena
Z današnjo temo bi povprečen borznik, bankir ali finančni analitik opravil v nekaj sekundah. Pri nas smo bolj počasne pameti, zato bomo potrebovali nekaj več; zaradi pomanjkanja monetarnega znanja pa si bomo pomagali z otroško naivnostjo. Vedno deluje.
Če ne drugega, nam je koronavirus pokazal, kako zelo enostavna je naša civilizacija. Dolga desetletja smo mislili, da je zapletena. Da so različne kulture, običaji, zgodovinske okoliščine, tradicije, celo religije in podnebne razmere dovolj močan razlog, da je civilizacija kompleksna, težko razumljiva in še težje razložljiva gmota – do bistva razkrita le največjim umom. Pa smo v nekaj dneh ugotovili, da ni tako. Naša civilizacija je enostavna kot vojaški pasulj. To nas je naučil koronavirus.
Vlade po planetu so se na nevarnost odzvale enoglasno. Ostanite doma in dobili boste denar! Zahodna civilizacija čemi po domovih, vlade pa nas zasipavajo z denarjem. Vsa kompleksnost in raznovrstnost zahodnega človeka se je zgubila nekje na poti med kavčem in bančnim računom.
Naša civilizacija je enostavna kot vojaški pasulj. To nas je naučil koronavirus.
Kajti pod kožo smo vsi podobno krvavi, in ob zdravju, zaradi katerega smo doma, nas skrbi le še, ali bomo imeli dovolj denarja. V začetni fazi epidemije menimo, da sta za preživetje potrebna le zdravje in denar; v končni fazi epidemije bomo ugotovili, da je za preživetje potrebno le zdravje. Do takrat pa smo veseli, da je Božiček prišel že marca.
Vedno deluje.
In zdaj k bistvenemu vprašanju, ki se ga sprašujemo z otroško naivnostjo: “Od kot so prišle vse te milijarde?” Vemo, da na skrajnem severu izdelujejo igrače in nogavice in lažjo literaturo, ampak milijarde?! V Slovenijo je Božiček prinesel le ušive tri milijarde, ampak saj smo majhni, pregovorno skromni in neznatni. Ostale države pa se z milijardami obmetavajo do te mere, da so večerna poročila postala podobna loterijskim žrebanjem, na katerih vsi zadenejo.
“Kupite srečke, vsaka zadene,” odmeva bojni klic gasilskih veselic na praporih nove vrste ekonomske politike.
V začetni fazi epidemije menimo, da sta za preživetje potrebna le zdravje in denar; v končni fazi epidemije bomo ugotovili, da je za preživetje potrebno le zdravje.
Torej – kje so se do zdaj skrivale vse te milijarde? Kajti še pomnimo tovariši: če je pred epidemijo kakšen sindikat za svoje članstvo zahteval nekaj višjo plačo, je vlada praviloma zajamrala, da denarja ni. In enako so jamrale vlade vseh zahodnih držav… Gospa Merkel je ne tako dolgo nazaj trdila, da moramo biti vzdržni in porabiti le toliko, kolikor pridelamo … Danes pa milijarde na Nemčijo padajo nežno kot zgodnjespomladanski sneg. Pa Američani z vsemi njihovimi trilijoni, pa Francozi in Britanci … In celo komunistični Kitajci!
Razumni se tako vpraša: “Kje pa so jih imeli do zdaj?” Ne v prenesenem finančno metafizičnem svetu, ampak konkretno … Kje jih hranijo, da jih dolga desetletja vzdržnosti ni, potem pa nenadoma so? Ob predpostavki seveda, da govorimo od dejanskem denarju. Ne o nekem namišljenem, digitalnem denarju, ki je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni.
In če smo že pri tem: gotovo ste opazili neverjetne podobnosti med kriptovalutami in koronavirusom! Najbolj v nebo vpijoča podobnost je dejstvo, da sta na človeka preskočila prvi iz računalnika, drugi z živali, potem pa sta se med človeško populacijo nenadzorovano širila; ko se je ta prekužila, sta se tako kriptovaluta kot koronavirus izpraznila.
Gotovo ste opazili neverjetne podobnosti med kriptovalutami in koronavirusom! Najbolj v nebo vpijoča podobnost je dejstvo, da sta na človeka preskočila prvi iz računalnika, drugi z živali, potem pa sta se med človeško populacijo nenadzorovano širila; ko se je ta prekužila, sta se tako kriptovaluta kot koronavirus izpraznila.
Z omejenim monetarnim znanjem in z otroško naivnostjo si poskusimo razložiti, od kod vladam milijarde. Lahko jih natisnejo, ampak po teoriji nato poskoči inflacija. Lahko si jih sposodijo, ampak tudi posojilodajalec jih mora nekje imeti. In še pomembnejše: sčasoma jih bo zahteval nazaj! Tako nam vlade ta trenutek nič ne dajejo, ampak nam le posojajo.
In še naprej, vsaj v primeru slovenske vlade: “Čemu si ne sposodi treh milijard pri domačih bankah, ki smo jih pred kratkim dokapitalizirali za pet milijard?” Hočemo povedati, da smo med krpanjem bančne luknje domačim bankam dali pet milijard, in če jih zdaj nazaj zahtevamo tri, bankam še zmeraj ostaneta dve naši milijardi.
Kar bi radi povedali, je razmeroma preprosto. Vlade s paketi pomoči, z vzpodbudami, s socialo in z vsemi temi dobrotniškimi ukrepi, vrednimi samega dobrega moža iz Negove, dajejo vtis, kot da so tukaj za nas. Da nam krijejo hrbet. Ampak resnici na ljubo ga krijejo kapitalistom. Ki se jim prvič zaradi korone v zadnjih sto letih tresejo hlače. Kar je videti kot naš denar, je pravzaprav – kdo ve kolikič že – njihov denar, ki ga bomo morali zaslužiti nekoč v prihodnosti. Zapleten superkorona zakon, kompleksen do te mere, da je potreboval oster um samega Mateja Lahovnika, na slovenskem podeželju razložijo veliko bolj preprosto: “Okoli riti v varžet.” Tako se med sleherniki reče mezdi, ki jo dobimo po nepotrebno dolgi poti.
Vlade s paketi pomoči, z vzpodbudami, s socialo in z vsemi temi dobrotniškimi ukrepi, vrednimi samega dobrega moža iz Negove, dajejo vtis, kot da so tukaj za nas. Da nam krijejo hrbet. Ampak resnici na ljubo ga krijejo kapitalistom. Ki se jim prvič zaradi korone v zadnjih sto letih tresejo hlače.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov