Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
O letošnji maturi je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij
Vsaj trideset tisoč Slovencev se te dni čoha po glavi. Gre za maturante in njihove starše. Pa za kakšnega dedka in babico tudi. Zagrenjenci, ki sovražijo valčke, postano vino in ruski bife, so sicer veseli, da jih je korona odrešila maturantskega plesa, vsi ostali pa se kot rečeno čohamo po glavi. Vključno z ministrstvom za šolstvo. O letošnji maturi je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij. Stališče ministrstva je logično in pravilno. Kajti neživa in živa narava ter družba in odnosi v njej se v zadnjem mesecu niso spremenili toliko, da bi se morala spremeniti matura. Matura namreč sprašuje dijake ravno o tem: sprašuje jih o družbi ter o živi in neživi naravi. In če se niso spremenila vprašanja, ni logično, da bi se spremenili odgovori. Tako pravijo na ministrstvu. Ko pa v bližini ni kamer in mikrofonov, pa se tudi oni čohajo po zatilju: “Kako vso preklemansko reč izvesti?”
Že do zdaj je bila matura ali zrelostni izpit eden najstrožje varovanih dogodkov v Sloveniji. Derbiji med NK Maribor in Olimpijo so drekec-pekec proti varnostnemu tveganju na maturi. Dijaki zrelost dokažejo na ta način, da jim ne zaupamo. A letos se običajnemu izboru varnostnih ukrepov ob maturi pridružujejo še dodatni: specialne enote profesorjev bodo okrepljene s hišniki, knjižničarkami in gospo iz bližnje fotokopirnice. Kandidati in profesorji bodo nosili maske, zaradi rokavic pa ne bodo na polah puščali prstnih odtisov in tako bodo strokovnjaki RIC-a lažje iskali forenzično pravilne odgovore … Ob tem bodo letos zaradi pandemije dijaki še z lisicami priklenjeni za šolske klopi. Če so bili prizori tistih, ki pišejo esej iz materinščine, do zdaj videti kot skupinsko pisanje prošnje za pogojni izpust v strogo varovanem oddelku zapora, bo od letos zunanja podoba mature še bolj nadzorovana, še bolj varna in zrela …
Ampak že od nekdaj je tako, kajti na maturi se tradicionalno lomita dva koncepta oziroma dva pogleda na znanje. Dijaki so vso srednješolsko zgodovino prepričani, da znajo dovolj oziroma preveč, medtem ko so njihovi profesorji tradicionalno prepričani, da znajo premalo. To zgodovinsko neskladje se na tragičen način izravna nekaj let po maturi ob prejemu prve plače, ampak tega profesorji nočejo priznati, dijaki pa nočejo vedeti. Tako da je matura v razmerah liberalnega kapitalizma zrelostni izpit le še v folklornem pomenu besede.
Ves ta gromozanski uvod je bil potreben, da pojasnimo, za kaj pri maturi v resnici gre. Dijaki in profesorji so mnenja, da gre za rekapitulacijo osvojenega znanja, da gre za obračun zadnjih štirih let. Vendar je matura danes tudi bistveno sito za vpis na fakulteto in v tem kontekstu je jasno, da gre pri maturi predvsem za pogled naprej. Kakšna je inventura štiriletnega učenja, je pomembno le ambicioznim dijakom – ki se pripravljajo za popolne CV-je – za vse ostale pa je matura vozovnica za prihodnost. Naše šolstvo oziroma izobraževalni sistem kot tak je organiziran stopničasto, namesto da bi bil linearno … Kar pomeni, da je treba vsake toliko – če začnemo z vrtcem – splezati stopničko višje. Pred vsako teh stopničk visi nad učenci, dijaki in celo nad študenti oni antični meč, ki grozi, da jim bo v primeru neuspeha padel na vrat in jih poslal v proizvodnjo.
Torej – matura ni konec srednješolskega izobraževanja, temveč je začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. Kot radi pridigajo temni vitezi usode, je od mature, se pravi od teh nekaj ur tresenja, odvisno posameznikovo življenje. Zato ker študentski referati na fakultetah ljubijo popredalčkane kandidate, je pritisk, da matura ostane nedotaknjena tudi letos, tako zelo izrazit.
Kajti poglejmo resnici v oči … Če bi, predpostavljamo, da ob spontanih aklamacijah dijaštva, letošnja matura odpadla, bi se na vse univerze v Sloveniji in na vse njihove fakultete vpisalo kakšnih sto študentov. Ostalih devetnajst tisoč bi se jih seveda vpisalo na AGRFT. Že tradicionalno zaželena fakulteta je rekorderka v razmerju med vpisnimi željami in dejanskim vpisom. Zadnja leta, ko pa so prihodnji študenti ugotovili, da se da s poklicem igralca odlično živeti tudi izven gledališča, je na igralsko akademijo še večji naval kot običajno. Kot je znano, igralce na veliko zaposluje politika in diplomiranci AGRFT lahko dobijo vloge tako v parlamentu kot v strankah, pridobljena izobrazba pa jim omogoča nastope tako v tragedijah kot komedijah, tako v klasičnih kot sodobnih delih.
Ampak vrnimo se k maturi …
Napačno je mišljenje, da je matura le maturitetni izpit, naloge in ocene. Matura je celotno obdobje zadnjega pol leta šolanja. Vsi strahovi, priprave, panika, kampanjskost in sistematičnost; kolegialnost in tovarištvo. “Rdeče in črno.” Na tisoče občutkov, doživetij in spominov je vtkanih v maturitetni uspeh kandidata in vsa ta predigra, ki ostane v spominu dlje časa kot ocena sama, letos manjka. Matura tako – ne glede s kakšno rešitvijo nas osrečijo pristojni – nikakor ne bo opravljena v celoti. Zadoščeno bo birokraciji, nikakor pa ne bo zadoščeno vzdušju, ki ga tako popolno povzema maturantska himna. Za nas in za mnoge edina resnično plemenita dijaška tradicija, ki se je ohranila ves ta čas.
Kajti čeprav tega nihče ne sliši rad, na prihodnje življenje dijakov matura – tako letošnja kot prejšnje ali pa prihodnje – že dolgo ne vpliva več.
P. S. Hvala koroni, da si nas rešila postavljanja še enega svetovnega rekorda v plesanju četvorke.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
O letošnji maturi je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij
Vsaj trideset tisoč Slovencev se te dni čoha po glavi. Gre za maturante in njihove starše. Pa za kakšnega dedka in babico tudi. Zagrenjenci, ki sovražijo valčke, postano vino in ruski bife, so sicer veseli, da jih je korona odrešila maturantskega plesa, vsi ostali pa se kot rečeno čohamo po glavi. Vključno z ministrstvom za šolstvo. O letošnji maturi je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij. Stališče ministrstva je logično in pravilno. Kajti neživa in živa narava ter družba in odnosi v njej se v zadnjem mesecu niso spremenili toliko, da bi se morala spremeniti matura. Matura namreč sprašuje dijake ravno o tem: sprašuje jih o družbi ter o živi in neživi naravi. In če se niso spremenila vprašanja, ni logično, da bi se spremenili odgovori. Tako pravijo na ministrstvu. Ko pa v bližini ni kamer in mikrofonov, pa se tudi oni čohajo po zatilju: “Kako vso preklemansko reč izvesti?”
Že do zdaj je bila matura ali zrelostni izpit eden najstrožje varovanih dogodkov v Sloveniji. Derbiji med NK Maribor in Olimpijo so drekec-pekec proti varnostnemu tveganju na maturi. Dijaki zrelost dokažejo na ta način, da jim ne zaupamo. A letos se običajnemu izboru varnostnih ukrepov ob maturi pridružujejo še dodatni: specialne enote profesorjev bodo okrepljene s hišniki, knjižničarkami in gospo iz bližnje fotokopirnice. Kandidati in profesorji bodo nosili maske, zaradi rokavic pa ne bodo na polah puščali prstnih odtisov in tako bodo strokovnjaki RIC-a lažje iskali forenzično pravilne odgovore … Ob tem bodo letos zaradi pandemije dijaki še z lisicami priklenjeni za šolske klopi. Če so bili prizori tistih, ki pišejo esej iz materinščine, do zdaj videti kot skupinsko pisanje prošnje za pogojni izpust v strogo varovanem oddelku zapora, bo od letos zunanja podoba mature še bolj nadzorovana, še bolj varna in zrela …
Ampak že od nekdaj je tako, kajti na maturi se tradicionalno lomita dva koncepta oziroma dva pogleda na znanje. Dijaki so vso srednješolsko zgodovino prepričani, da znajo dovolj oziroma preveč, medtem ko so njihovi profesorji tradicionalno prepričani, da znajo premalo. To zgodovinsko neskladje se na tragičen način izravna nekaj let po maturi ob prejemu prve plače, ampak tega profesorji nočejo priznati, dijaki pa nočejo vedeti. Tako da je matura v razmerah liberalnega kapitalizma zrelostni izpit le še v folklornem pomenu besede.
Ves ta gromozanski uvod je bil potreben, da pojasnimo, za kaj pri maturi v resnici gre. Dijaki in profesorji so mnenja, da gre za rekapitulacijo osvojenega znanja, da gre za obračun zadnjih štirih let. Vendar je matura danes tudi bistveno sito za vpis na fakulteto in v tem kontekstu je jasno, da gre pri maturi predvsem za pogled naprej. Kakšna je inventura štiriletnega učenja, je pomembno le ambicioznim dijakom – ki se pripravljajo za popolne CV-je – za vse ostale pa je matura vozovnica za prihodnost. Naše šolstvo oziroma izobraževalni sistem kot tak je organiziran stopničasto, namesto da bi bil linearno … Kar pomeni, da je treba vsake toliko – če začnemo z vrtcem – splezati stopničko višje. Pred vsako teh stopničk visi nad učenci, dijaki in celo nad študenti oni antični meč, ki grozi, da jim bo v primeru neuspeha padel na vrat in jih poslal v proizvodnjo.
Torej – matura ni konec srednješolskega izobraževanja, temveč je začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. Kot radi pridigajo temni vitezi usode, je od mature, se pravi od teh nekaj ur tresenja, odvisno posameznikovo življenje. Zato ker študentski referati na fakultetah ljubijo popredalčkane kandidate, je pritisk, da matura ostane nedotaknjena tudi letos, tako zelo izrazit.
Kajti poglejmo resnici v oči … Če bi, predpostavljamo, da ob spontanih aklamacijah dijaštva, letošnja matura odpadla, bi se na vse univerze v Sloveniji in na vse njihove fakultete vpisalo kakšnih sto študentov. Ostalih devetnajst tisoč bi se jih seveda vpisalo na AGRFT. Že tradicionalno zaželena fakulteta je rekorderka v razmerju med vpisnimi željami in dejanskim vpisom. Zadnja leta, ko pa so prihodnji študenti ugotovili, da se da s poklicem igralca odlično živeti tudi izven gledališča, je na igralsko akademijo še večji naval kot običajno. Kot je znano, igralce na veliko zaposluje politika in diplomiranci AGRFT lahko dobijo vloge tako v parlamentu kot v strankah, pridobljena izobrazba pa jim omogoča nastope tako v tragedijah kot komedijah, tako v klasičnih kot sodobnih delih.
Ampak vrnimo se k maturi …
Napačno je mišljenje, da je matura le maturitetni izpit, naloge in ocene. Matura je celotno obdobje zadnjega pol leta šolanja. Vsi strahovi, priprave, panika, kampanjskost in sistematičnost; kolegialnost in tovarištvo. “Rdeče in črno.” Na tisoče občutkov, doživetij in spominov je vtkanih v maturitetni uspeh kandidata in vsa ta predigra, ki ostane v spominu dlje časa kot ocena sama, letos manjka. Matura tako – ne glede s kakšno rešitvijo nas osrečijo pristojni – nikakor ne bo opravljena v celoti. Zadoščeno bo birokraciji, nikakor pa ne bo zadoščeno vzdušju, ki ga tako popolno povzema maturantska himna. Za nas in za mnoge edina resnično plemenita dijaška tradicija, ki se je ohranila ves ta čas.
Kajti čeprav tega nihče ne sliši rad, na prihodnje življenje dijakov matura – tako letošnja kot prejšnje ali pa prihodnje – že dolgo ne vpliva več.
P. S. Hvala koroni, da si nas rešila postavljanja še enega svetovnega rekorda v plesanju četvorke.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov