V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.

O letošnji maturi je danes jasno le to,  da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij

Vsaj trideset tisoč Slovencev se te dni čoha po glavi. Gre za maturante in njihove starše. Pa za kakšnega dedka in babico tudi. Zagrenjenci, ki sovražijo valčke, postano vino in ruski bife, so sicer veseli, da jih je korona odrešila maturantskega plesa, vsi ostali pa se kot rečeno čohamo po glavi. Vključno z ministrstvom za šolstvo. O letošnji maturi je danes jasno le to,  da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij. Stališče ministrstva je logično in pravilno. Kajti neživa in živa narava ter družba in odnosi v njej se v zadnjem mesecu niso spremenili toliko, da bi se morala spremeniti matura. Matura namreč sprašuje dijake ravno o tem: sprašuje jih o družbi ter o živi in neživi naravi. In če se niso spremenila vprašanja, ni logično, da bi se spremenili odgovori. Tako pravijo na ministrstvu. Ko pa v bližini ni kamer in mikrofonov, pa se tudi oni čohajo po zatilju: “Kako vso preklemansko reč izvesti?”

Že do zdaj je bila matura ali zrelostni izpit eden najstrožje varovanih dogodkov v Sloveniji. Derbiji med NK Maribor in Olimpijo so drekec-pekec proti varnostnemu tveganju na maturi. Dijaki zrelost dokažejo na ta način, da jim ne zaupamo. A letos se običajnemu izboru varnostnih ukrepov ob maturi pridružujejo še dodatni: specialne enote profesorjev bodo okrepljene s hišniki, knjižničarkami in gospo iz bližnje fotokopirnice. Kandidati in profesorji bodo nosili maske, zaradi rokavic pa ne bodo na polah puščali prstnih odtisov in tako bodo strokovnjaki RIC-a lažje iskali forenzično pravilne odgovore … Ob tem bodo letos zaradi pandemije dijaki še z lisicami priklenjeni za šolske klopi. Če so bili prizori tistih, ki pišejo esej iz materinščine, do zdaj videti kot skupinsko pisanje prošnje za pogojni izpust v strogo varovanem oddelku zapora, bo od letos zunanja podoba mature še bolj nadzorovana, še bolj varna in zrela …

Ampak že od nekdaj je tako, kajti na maturi se tradicionalno lomita dva koncepta oziroma dva pogleda na znanje. Dijaki so vso srednješolsko zgodovino prepričani, da znajo dovolj oziroma preveč, medtem ko so njihovi profesorji tradicionalno prepričani, da znajo premalo. To zgodovinsko neskladje se na tragičen način izravna nekaj let po maturi ob prejemu prve plače, ampak tega profesorji nočejo priznati, dijaki pa nočejo vedeti. Tako da je matura v razmerah liberalnega kapitalizma zrelostni izpit le še v folklornem pomenu besede.

Ves ta gromozanski uvod je bil potreben, da pojasnimo, za kaj pri maturi v resnici gre. Dijaki in profesorji so mnenja, da gre za rekapitulacijo osvojenega znanja, da gre za obračun zadnjih štirih let. Vendar je matura danes tudi bistveno sito za vpis na fakulteto in v tem kontekstu je jasno, da gre pri maturi predvsem za pogled naprej. Kakšna je inventura štiriletnega učenja, je pomembno le ambicioznim dijakom – ki se pripravljajo za popolne CV-je – za vse ostale pa je matura vozovnica za prihodnost. Naše šolstvo oziroma izobraževalni sistem kot tak je organiziran stopničasto, namesto da bi bil linearno … Kar pomeni, da je treba vsake toliko – če začnemo z vrtcem – splezati stopničko višje. Pred vsako teh stopničk visi nad učenci, dijaki in celo nad študenti oni antični meč, ki grozi, da jim bo v primeru neuspeha padel na vrat in jih poslal v proizvodnjo.

Torej – matura ni konec srednješolskega izobraževanja, temveč je začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. Kot radi pridigajo temni vitezi usode, je od mature, se pravi od teh nekaj ur tresenja, odvisno posameznikovo življenje. Zato ker študentski referati na fakultetah ljubijo popredalčkane kandidate, je pritisk, da matura ostane nedotaknjena tudi letos, tako zelo izrazit.

Kajti poglejmo resnici v oči … Če bi, predpostavljamo, da ob spontanih aklamacijah dijaštva, letošnja matura odpadla, bi se na vse univerze v Sloveniji in na vse njihove fakultete vpisalo kakšnih sto študentov. Ostalih devetnajst tisoč bi se jih seveda vpisalo na AGRFT. Že tradicionalno zaželena fakulteta je rekorderka v razmerju med vpisnimi željami in dejanskim vpisom. Zadnja leta, ko pa so prihodnji študenti ugotovili, da se da s poklicem igralca odlično živeti tudi izven gledališča, je na igralsko akademijo še večji naval kot običajno. Kot je znano, igralce na veliko zaposluje politika in diplomiranci AGRFT lahko dobijo vloge tako v parlamentu kot v strankah, pridobljena izobrazba pa jim omogoča nastope tako v tragedijah kot komedijah, tako v klasičnih kot sodobnih delih.

Ampak vrnimo se k maturi …

Napačno je mišljenje, da je matura le maturitetni izpit, naloge in ocene. Matura je celotno obdobje zadnjega pol leta šolanja. Vsi strahovi, priprave, panika, kampanjskost in sistematičnost; kolegialnost in tovarištvo. “Rdeče in črno.” Na tisoče občutkov, doživetij in spominov je vtkanih v maturitetni uspeh kandidata in vsa ta predigra, ki ostane v spominu dlje časa kot ocena sama, letos manjka. Matura tako – ne glede s kakšno rešitvijo nas osrečijo pristojni – nikakor ne bo opravljena v celoti. Zadoščeno bo birokraciji, nikakor pa ne bo zadoščeno vzdušju, ki ga tako popolno povzema maturantska himna. Za nas in za mnoge edina resnično plemenita dijaška tradicija, ki se je ohranila ves ta čas.

Kajti čeprav tega nihče ne sliši rad, na prihodnje življenje dijakov matura – tako letošnja kot prejšnje ali pa prihodnje – že dolgo ne vpliva več.

P. S. Hvala koroni, da si nas rešila postavljanja še enega svetovnega rekorda v plesanju četvorke.