Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
O letošnji maturi je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij
Vsaj trideset tisoč Slovencev se te dni čoha po glavi. Gre za maturante in njihove starše. Pa za kakšnega dedka in babico tudi. Zagrenjenci, ki sovražijo valčke, postano vino in ruski bife, so sicer veseli, da jih je korona odrešila maturantskega plesa, vsi ostali pa se kot rečeno čohamo po glavi. Vključno z ministrstvom za šolstvo. O letošnji maturi je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij. Stališče ministrstva je logično in pravilno. Kajti neživa in živa narava ter družba in odnosi v njej se v zadnjem mesecu niso spremenili toliko, da bi se morala spremeniti matura. Matura namreč sprašuje dijake ravno o tem: sprašuje jih o družbi ter o živi in neživi naravi. In če se niso spremenila vprašanja, ni logično, da bi se spremenili odgovori. Tako pravijo na ministrstvu. Ko pa v bližini ni kamer in mikrofonov, pa se tudi oni čohajo po zatilju: “Kako vso preklemansko reč izvesti?”
Že do zdaj je bila matura ali zrelostni izpit eden najstrožje varovanih dogodkov v Sloveniji. Derbiji med NK Maribor in Olimpijo so drekec-pekec proti varnostnemu tveganju na maturi. Dijaki zrelost dokažejo na ta način, da jim ne zaupamo. A letos se običajnemu izboru varnostnih ukrepov ob maturi pridružujejo še dodatni: specialne enote profesorjev bodo okrepljene s hišniki, knjižničarkami in gospo iz bližnje fotokopirnice. Kandidati in profesorji bodo nosili maske, zaradi rokavic pa ne bodo na polah puščali prstnih odtisov in tako bodo strokovnjaki RIC-a lažje iskali forenzično pravilne odgovore … Ob tem bodo letos zaradi pandemije dijaki še z lisicami priklenjeni za šolske klopi. Če so bili prizori tistih, ki pišejo esej iz materinščine, do zdaj videti kot skupinsko pisanje prošnje za pogojni izpust v strogo varovanem oddelku zapora, bo od letos zunanja podoba mature še bolj nadzorovana, še bolj varna in zrela …
Ampak že od nekdaj je tako, kajti na maturi se tradicionalno lomita dva koncepta oziroma dva pogleda na znanje. Dijaki so vso srednješolsko zgodovino prepričani, da znajo dovolj oziroma preveč, medtem ko so njihovi profesorji tradicionalno prepričani, da znajo premalo. To zgodovinsko neskladje se na tragičen način izravna nekaj let po maturi ob prejemu prve plače, ampak tega profesorji nočejo priznati, dijaki pa nočejo vedeti. Tako da je matura v razmerah liberalnega kapitalizma zrelostni izpit le še v folklornem pomenu besede.
Ves ta gromozanski uvod je bil potreben, da pojasnimo, za kaj pri maturi v resnici gre. Dijaki in profesorji so mnenja, da gre za rekapitulacijo osvojenega znanja, da gre za obračun zadnjih štirih let. Vendar je matura danes tudi bistveno sito za vpis na fakulteto in v tem kontekstu je jasno, da gre pri maturi predvsem za pogled naprej. Kakšna je inventura štiriletnega učenja, je pomembno le ambicioznim dijakom – ki se pripravljajo za popolne CV-je – za vse ostale pa je matura vozovnica za prihodnost. Naše šolstvo oziroma izobraževalni sistem kot tak je organiziran stopničasto, namesto da bi bil linearno … Kar pomeni, da je treba vsake toliko – če začnemo z vrtcem – splezati stopničko višje. Pred vsako teh stopničk visi nad učenci, dijaki in celo nad študenti oni antični meč, ki grozi, da jim bo v primeru neuspeha padel na vrat in jih poslal v proizvodnjo.
Torej – matura ni konec srednješolskega izobraževanja, temveč je začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. Kot radi pridigajo temni vitezi usode, je od mature, se pravi od teh nekaj ur tresenja, odvisno posameznikovo življenje. Zato ker študentski referati na fakultetah ljubijo popredalčkane kandidate, je pritisk, da matura ostane nedotaknjena tudi letos, tako zelo izrazit.
Kajti poglejmo resnici v oči … Če bi, predpostavljamo, da ob spontanih aklamacijah dijaštva, letošnja matura odpadla, bi se na vse univerze v Sloveniji in na vse njihove fakultete vpisalo kakšnih sto študentov. Ostalih devetnajst tisoč bi se jih seveda vpisalo na AGRFT. Že tradicionalno zaželena fakulteta je rekorderka v razmerju med vpisnimi željami in dejanskim vpisom. Zadnja leta, ko pa so prihodnji študenti ugotovili, da se da s poklicem igralca odlično živeti tudi izven gledališča, je na igralsko akademijo še večji naval kot običajno. Kot je znano, igralce na veliko zaposluje politika in diplomiranci AGRFT lahko dobijo vloge tako v parlamentu kot v strankah, pridobljena izobrazba pa jim omogoča nastope tako v tragedijah kot komedijah, tako v klasičnih kot sodobnih delih.
Ampak vrnimo se k maturi …
Napačno je mišljenje, da je matura le maturitetni izpit, naloge in ocene. Matura je celotno obdobje zadnjega pol leta šolanja. Vsi strahovi, priprave, panika, kampanjskost in sistematičnost; kolegialnost in tovarištvo. “Rdeče in črno.” Na tisoče občutkov, doživetij in spominov je vtkanih v maturitetni uspeh kandidata in vsa ta predigra, ki ostane v spominu dlje časa kot ocena sama, letos manjka. Matura tako – ne glede s kakšno rešitvijo nas osrečijo pristojni – nikakor ne bo opravljena v celoti. Zadoščeno bo birokraciji, nikakor pa ne bo zadoščeno vzdušju, ki ga tako popolno povzema maturantska himna. Za nas in za mnoge edina resnično plemenita dijaška tradicija, ki se je ohranila ves ta čas.
Kajti čeprav tega nihče ne sliši rad, na prihodnje življenje dijakov matura – tako letošnja kot prejšnje ali pa prihodnje – že dolgo ne vpliva več.
P. S. Hvala koroni, da si nas rešila postavljanja še enega svetovnega rekorda v plesanju četvorke.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
O letošnji maturi je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij
Vsaj trideset tisoč Slovencev se te dni čoha po glavi. Gre za maturante in njihove starše. Pa za kakšnega dedka in babico tudi. Zagrenjenci, ki sovražijo valčke, postano vino in ruski bife, so sicer veseli, da jih je korona odrešila maturantskega plesa, vsi ostali pa se kot rečeno čohamo po glavi. Vključno z ministrstvom za šolstvo. O letošnji maturi je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij. Stališče ministrstva je logično in pravilno. Kajti neživa in živa narava ter družba in odnosi v njej se v zadnjem mesecu niso spremenili toliko, da bi se morala spremeniti matura. Matura namreč sprašuje dijake ravno o tem: sprašuje jih o družbi ter o živi in neživi naravi. In če se niso spremenila vprašanja, ni logično, da bi se spremenili odgovori. Tako pravijo na ministrstvu. Ko pa v bližini ni kamer in mikrofonov, pa se tudi oni čohajo po zatilju: “Kako vso preklemansko reč izvesti?”
Že do zdaj je bila matura ali zrelostni izpit eden najstrožje varovanih dogodkov v Sloveniji. Derbiji med NK Maribor in Olimpijo so drekec-pekec proti varnostnemu tveganju na maturi. Dijaki zrelost dokažejo na ta način, da jim ne zaupamo. A letos se običajnemu izboru varnostnih ukrepov ob maturi pridružujejo še dodatni: specialne enote profesorjev bodo okrepljene s hišniki, knjižničarkami in gospo iz bližnje fotokopirnice. Kandidati in profesorji bodo nosili maske, zaradi rokavic pa ne bodo na polah puščali prstnih odtisov in tako bodo strokovnjaki RIC-a lažje iskali forenzično pravilne odgovore … Ob tem bodo letos zaradi pandemije dijaki še z lisicami priklenjeni za šolske klopi. Če so bili prizori tistih, ki pišejo esej iz materinščine, do zdaj videti kot skupinsko pisanje prošnje za pogojni izpust v strogo varovanem oddelku zapora, bo od letos zunanja podoba mature še bolj nadzorovana, še bolj varna in zrela …
Ampak že od nekdaj je tako, kajti na maturi se tradicionalno lomita dva koncepta oziroma dva pogleda na znanje. Dijaki so vso srednješolsko zgodovino prepričani, da znajo dovolj oziroma preveč, medtem ko so njihovi profesorji tradicionalno prepričani, da znajo premalo. To zgodovinsko neskladje se na tragičen način izravna nekaj let po maturi ob prejemu prve plače, ampak tega profesorji nočejo priznati, dijaki pa nočejo vedeti. Tako da je matura v razmerah liberalnega kapitalizma zrelostni izpit le še v folklornem pomenu besede.
Ves ta gromozanski uvod je bil potreben, da pojasnimo, za kaj pri maturi v resnici gre. Dijaki in profesorji so mnenja, da gre za rekapitulacijo osvojenega znanja, da gre za obračun zadnjih štirih let. Vendar je matura danes tudi bistveno sito za vpis na fakulteto in v tem kontekstu je jasno, da gre pri maturi predvsem za pogled naprej. Kakšna je inventura štiriletnega učenja, je pomembno le ambicioznim dijakom – ki se pripravljajo za popolne CV-je – za vse ostale pa je matura vozovnica za prihodnost. Naše šolstvo oziroma izobraževalni sistem kot tak je organiziran stopničasto, namesto da bi bil linearno … Kar pomeni, da je treba vsake toliko – če začnemo z vrtcem – splezati stopničko višje. Pred vsako teh stopničk visi nad učenci, dijaki in celo nad študenti oni antični meč, ki grozi, da jim bo v primeru neuspeha padel na vrat in jih poslal v proizvodnjo.
Torej – matura ni konec srednješolskega izobraževanja, temveč je začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. Kot radi pridigajo temni vitezi usode, je od mature, se pravi od teh nekaj ur tresenja, odvisno posameznikovo življenje. Zato ker študentski referati na fakultetah ljubijo popredalčkane kandidate, je pritisk, da matura ostane nedotaknjena tudi letos, tako zelo izrazit.
Kajti poglejmo resnici v oči … Če bi, predpostavljamo, da ob spontanih aklamacijah dijaštva, letošnja matura odpadla, bi se na vse univerze v Sloveniji in na vse njihove fakultete vpisalo kakšnih sto študentov. Ostalih devetnajst tisoč bi se jih seveda vpisalo na AGRFT. Že tradicionalno zaželena fakulteta je rekorderka v razmerju med vpisnimi željami in dejanskim vpisom. Zadnja leta, ko pa so prihodnji študenti ugotovili, da se da s poklicem igralca odlično živeti tudi izven gledališča, je na igralsko akademijo še večji naval kot običajno. Kot je znano, igralce na veliko zaposluje politika in diplomiranci AGRFT lahko dobijo vloge tako v parlamentu kot v strankah, pridobljena izobrazba pa jim omogoča nastope tako v tragedijah kot komedijah, tako v klasičnih kot sodobnih delih.
Ampak vrnimo se k maturi …
Napačno je mišljenje, da je matura le maturitetni izpit, naloge in ocene. Matura je celotno obdobje zadnjega pol leta šolanja. Vsi strahovi, priprave, panika, kampanjskost in sistematičnost; kolegialnost in tovarištvo. “Rdeče in črno.” Na tisoče občutkov, doživetij in spominov je vtkanih v maturitetni uspeh kandidata in vsa ta predigra, ki ostane v spominu dlje časa kot ocena sama, letos manjka. Matura tako – ne glede s kakšno rešitvijo nas osrečijo pristojni – nikakor ne bo opravljena v celoti. Zadoščeno bo birokraciji, nikakor pa ne bo zadoščeno vzdušju, ki ga tako popolno povzema maturantska himna. Za nas in za mnoge edina resnično plemenita dijaška tradicija, ki se je ohranila ves ta čas.
Kajti čeprav tega nihče ne sliši rad, na prihodnje življenje dijakov matura – tako letošnja kot prejšnje ali pa prihodnje – že dolgo ne vpliva več.
P. S. Hvala koroni, da si nas rešila postavljanja še enega svetovnega rekorda v plesanju četvorke.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Neveljaven email naslov