Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
"Naša ustava deluje: zdi se, da vse obeta, da bo trajala; na tem svetu pa so zanesljivi le smrt in davki."
V pismu Leroyu 1798, Benjamin Franklin.
V današnji oddaji bomo govorili o ustavi. In o citatih. Se pravi, da bomo preverili, kaj govorijo o ustavi v citatih in se prepričali, kaj meni o citatih ustava.
Gre pa tako.
Pred nekaj dnevi se je politika odločila, da ustavni pravnik Andraž Teršek ne bo postal ustavni sodnik. Politika se rada odloči take reči. Potem se ji zdi, da je pomembna. Čemu so Teršku zaprli vrata na ustavno sodišče, je zapleteno le na prvi pogled. Na drugi pogled je kristalno jasno. Andraž Teršek, filozofski pravnik ali pravniški filozof, vsekakor pa humanist je mož, ki je izrekel znameniti stavek: "Revščina je protiustavna!"
Geneza tega reka je sicer zamotana in misel v ozadju nosi temeljit pravni, filozofski in občečloveški premislek, ki pa je celo za analitični um naše oddaje, kako pa šele za preprosti um slovenske politike, na trenutke pretežak. Zato se bomo posvetili bolj formi in manj vsebini. Pač v skladu s trenutno modo in … lokalnimi navadami …
Imamo torej misel, da je revščina protiustavna. Kot vidimo na primeru volilne zakonodaje, je grozeča protiustavnost – ob vseh tegobah, ki nas pestijo – srčika temnih obetov prihodnosti in sam predsednik se je spustil iz višav pred "cenjeni zbor", ki se obklada z izločanjem v hlače, in poslance pozval, naj za božjo voljo ne dopustijo protiustavnega stanja. Pa gre samo za volilno zakonodajo! Kaj bi šele bilo, če bi protiustavna postala revščina! Pahor bi po kolenih trikrat molče obkrožil govorniški oder v parlamentu in prosil, naj za božjo voljo poslanci nikar ne dopustijo več revščine; ker bomo, pa čeprav z enim samim revnim Slovencem, "de jura" v protiustavnem stanju. Kar pa lahko povzroči socialno in varnostno krizo, morebiti pa celo politični kaos.
Če bi torej Terška izvolili na ustavno sodišče, bi to s članom, ki bi šel nad revščino z ustavo, potencialno dobilo nergača, odgovornega za ustavno krizo; kar pa očitno parlamentarni večini ni bilo v interesu. Osem poslancev pa tematike tako ali tako ni razumelo.
A to je le prvi del zamotane in nič kaj privlačne zgodbe. Zato gremo k citatom.
"V vsaki ustavi bi morala biti kal odpora proti prevladujoči moči, zato je v demokratični ustavi sredstvo za odpor proti demokraciji."
Razmišljanja o predstavniški vladi – John Stuart Mill (1806–1873)
Citati, ti kratki nauki, premisleki, misli ali pa samo iskrice najbolj duhovitih, izobraženih in briljantnih umov civilizacije so z internetom postali le še popularnejši. Poznamo cele knjižnice citatov, ki so razdeljeni ali po obdobjih ali po tematiki ali po avtorju. Za častilce analognega imamo v slovenščini na srečo "Enciklopedijo citatov" Miha Likarja iz zgodnjih devetdesetih. Tam so drugače razpršeni citati zbrani po tematikah v eni sami publikaciji.
In zdaj k žalostnemu dejstvu. V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom … Teh imamo veliko, pa k aforizmom, ki smo jih gojili nadvse uspešno in plodno.
Med ljudmi, ki so pogosto citirani, je od antike naprej veliko umetnikov, znanstvenikov, pozneje tudi precej gospodarstvenikov. Kljub vsemu pa je veliko tudi politikov in državnikov. Znotraj teorije in prakse vodenja in konstituiranja držav je izjemno lahko izreči neumnost in tako težko najti modro misel, da so te skoraj praviloma našle pot v enciklopedije citatov.
In zdaj k bistvu; slovenska politika ni bila sposobna v treh desetletjih samostojnosti izreči niti enega poštenega citata. Kučanov "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan", je mogoče blizu, ampak je zelo lokalen in potreben konteksta. Peterletove "vile in lopata" je interpretacija ljudskega reka, potem pa se iskrivost duha slovenske politike počasi konča. Vse do Terška. Po našem skromnem mnenju je "Revščina je protiustavna" edina misel v zadnjih treh desetletjih, vredna globalnega citata. Kajti bistvo citata je, da odseva duha svoje dobe, da je duhovit v svoji semantiki in da preživi test časa. In Terškova misel je vse to.
Kako razumeti Terška na ravni citata? Sodobnost, ujeta v eni sami povedi. Pravzaprav sooča dve temeljna družbena elementa. Najprej problematizira zveličavnost ustave kot temeljnega akta državnosti, ki je velika v besedah in šibka v dejanjih. Povedano drugače: ko jo protestnik bere, medtem ko ga policaji nalagajo v marico, se po eni interpretaciji nanjo poziva, istočasno pa jo po drugi krši. Hočemo povedati, da je ustava stvar gledišča. In tej knjigi, ki bi bila rada biblija, je pa kuharica, Teršek nasproti postavlja revščino. Ki obstaja tukaj in zdaj. Revščine ne bi smelo biti, če ustavo beremo kot biblijo, a kljub temu se revščina kuha v premnogih piskrih, če ustavo razumemo kot kuharico.
Na koncu: Teršek, ker mu ni uspela kandidatura za ustavnega sodnika, ni nesposoben. Teršek je nevaren, ker mu je uspel citat.
"Naša ustava je volja führerja."
Hans Frank (1900–1946)
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
"Naša ustava deluje: zdi se, da vse obeta, da bo trajala; na tem svetu pa so zanesljivi le smrt in davki."
V pismu Leroyu 1798, Benjamin Franklin.
V današnji oddaji bomo govorili o ustavi. In o citatih. Se pravi, da bomo preverili, kaj govorijo o ustavi v citatih in se prepričali, kaj meni o citatih ustava.
Gre pa tako.
Pred nekaj dnevi se je politika odločila, da ustavni pravnik Andraž Teršek ne bo postal ustavni sodnik. Politika se rada odloči take reči. Potem se ji zdi, da je pomembna. Čemu so Teršku zaprli vrata na ustavno sodišče, je zapleteno le na prvi pogled. Na drugi pogled je kristalno jasno. Andraž Teršek, filozofski pravnik ali pravniški filozof, vsekakor pa humanist je mož, ki je izrekel znameniti stavek: "Revščina je protiustavna!"
Geneza tega reka je sicer zamotana in misel v ozadju nosi temeljit pravni, filozofski in občečloveški premislek, ki pa je celo za analitični um naše oddaje, kako pa šele za preprosti um slovenske politike, na trenutke pretežak. Zato se bomo posvetili bolj formi in manj vsebini. Pač v skladu s trenutno modo in … lokalnimi navadami …
Imamo torej misel, da je revščina protiustavna. Kot vidimo na primeru volilne zakonodaje, je grozeča protiustavnost – ob vseh tegobah, ki nas pestijo – srčika temnih obetov prihodnosti in sam predsednik se je spustil iz višav pred "cenjeni zbor", ki se obklada z izločanjem v hlače, in poslance pozval, naj za božjo voljo ne dopustijo protiustavnega stanja. Pa gre samo za volilno zakonodajo! Kaj bi šele bilo, če bi protiustavna postala revščina! Pahor bi po kolenih trikrat molče obkrožil govorniški oder v parlamentu in prosil, naj za božjo voljo poslanci nikar ne dopustijo več revščine; ker bomo, pa čeprav z enim samim revnim Slovencem, "de jura" v protiustavnem stanju. Kar pa lahko povzroči socialno in varnostno krizo, morebiti pa celo politični kaos.
Če bi torej Terška izvolili na ustavno sodišče, bi to s članom, ki bi šel nad revščino z ustavo, potencialno dobilo nergača, odgovornega za ustavno krizo; kar pa očitno parlamentarni večini ni bilo v interesu. Osem poslancev pa tematike tako ali tako ni razumelo.
A to je le prvi del zamotane in nič kaj privlačne zgodbe. Zato gremo k citatom.
"V vsaki ustavi bi morala biti kal odpora proti prevladujoči moči, zato je v demokratični ustavi sredstvo za odpor proti demokraciji."
Razmišljanja o predstavniški vladi – John Stuart Mill (1806–1873)
Citati, ti kratki nauki, premisleki, misli ali pa samo iskrice najbolj duhovitih, izobraženih in briljantnih umov civilizacije so z internetom postali le še popularnejši. Poznamo cele knjižnice citatov, ki so razdeljeni ali po obdobjih ali po tematiki ali po avtorju. Za častilce analognega imamo v slovenščini na srečo "Enciklopedijo citatov" Miha Likarja iz zgodnjih devetdesetih. Tam so drugače razpršeni citati zbrani po tematikah v eni sami publikaciji.
In zdaj k žalostnemu dejstvu. V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom … Teh imamo veliko, pa k aforizmom, ki smo jih gojili nadvse uspešno in plodno.
Med ljudmi, ki so pogosto citirani, je od antike naprej veliko umetnikov, znanstvenikov, pozneje tudi precej gospodarstvenikov. Kljub vsemu pa je veliko tudi politikov in državnikov. Znotraj teorije in prakse vodenja in konstituiranja držav je izjemno lahko izreči neumnost in tako težko najti modro misel, da so te skoraj praviloma našle pot v enciklopedije citatov.
In zdaj k bistvu; slovenska politika ni bila sposobna v treh desetletjih samostojnosti izreči niti enega poštenega citata. Kučanov "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan", je mogoče blizu, ampak je zelo lokalen in potreben konteksta. Peterletove "vile in lopata" je interpretacija ljudskega reka, potem pa se iskrivost duha slovenske politike počasi konča. Vse do Terška. Po našem skromnem mnenju je "Revščina je protiustavna" edina misel v zadnjih treh desetletjih, vredna globalnega citata. Kajti bistvo citata je, da odseva duha svoje dobe, da je duhovit v svoji semantiki in da preživi test časa. In Terškova misel je vse to.
Kako razumeti Terška na ravni citata? Sodobnost, ujeta v eni sami povedi. Pravzaprav sooča dve temeljna družbena elementa. Najprej problematizira zveličavnost ustave kot temeljnega akta državnosti, ki je velika v besedah in šibka v dejanjih. Povedano drugače: ko jo protestnik bere, medtem ko ga policaji nalagajo v marico, se po eni interpretaciji nanjo poziva, istočasno pa jo po drugi krši. Hočemo povedati, da je ustava stvar gledišča. In tej knjigi, ki bi bila rada biblija, je pa kuharica, Teršek nasproti postavlja revščino. Ki obstaja tukaj in zdaj. Revščine ne bi smelo biti, če ustavo beremo kot biblijo, a kljub temu se revščina kuha v premnogih piskrih, če ustavo razumemo kot kuharico.
Na koncu: Teršek, ker mu ni uspela kandidatura za ustavnega sodnika, ni nesposoben. Teršek je nevaren, ker mu je uspel citat.
"Naša ustava je volja führerja."
Hans Frank (1900–1946)
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Neveljaven email naslov