Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
"Naša ustava deluje: zdi se, da vse obeta, da bo trajala; na tem svetu pa so zanesljivi le smrt in davki."
V pismu Leroyu 1798, Benjamin Franklin.
V današnji oddaji bomo govorili o ustavi. In o citatih. Se pravi, da bomo preverili, kaj govorijo o ustavi v citatih in se prepričali, kaj meni o citatih ustava.
Gre pa tako.
Pred nekaj dnevi se je politika odločila, da ustavni pravnik Andraž Teršek ne bo postal ustavni sodnik. Politika se rada odloči take reči. Potem se ji zdi, da je pomembna. Čemu so Teršku zaprli vrata na ustavno sodišče, je zapleteno le na prvi pogled. Na drugi pogled je kristalno jasno. Andraž Teršek, filozofski pravnik ali pravniški filozof, vsekakor pa humanist je mož, ki je izrekel znameniti stavek: "Revščina je protiustavna!"
Geneza tega reka je sicer zamotana in misel v ozadju nosi temeljit pravni, filozofski in občečloveški premislek, ki pa je celo za analitični um naše oddaje, kako pa šele za preprosti um slovenske politike, na trenutke pretežak. Zato se bomo posvetili bolj formi in manj vsebini. Pač v skladu s trenutno modo in … lokalnimi navadami …
Imamo torej misel, da je revščina protiustavna. Kot vidimo na primeru volilne zakonodaje, je grozeča protiustavnost – ob vseh tegobah, ki nas pestijo – srčika temnih obetov prihodnosti in sam predsednik se je spustil iz višav pred "cenjeni zbor", ki se obklada z izločanjem v hlače, in poslance pozval, naj za božjo voljo ne dopustijo protiustavnega stanja. Pa gre samo za volilno zakonodajo! Kaj bi šele bilo, če bi protiustavna postala revščina! Pahor bi po kolenih trikrat molče obkrožil govorniški oder v parlamentu in prosil, naj za božjo voljo poslanci nikar ne dopustijo več revščine; ker bomo, pa čeprav z enim samim revnim Slovencem, "de jura" v protiustavnem stanju. Kar pa lahko povzroči socialno in varnostno krizo, morebiti pa celo politični kaos.
Če bi torej Terška izvolili na ustavno sodišče, bi to s članom, ki bi šel nad revščino z ustavo, potencialno dobilo nergača, odgovornega za ustavno krizo; kar pa očitno parlamentarni večini ni bilo v interesu. Osem poslancev pa tematike tako ali tako ni razumelo.
A to je le prvi del zamotane in nič kaj privlačne zgodbe. Zato gremo k citatom.
"V vsaki ustavi bi morala biti kal odpora proti prevladujoči moči, zato je v demokratični ustavi sredstvo za odpor proti demokraciji."
Razmišljanja o predstavniški vladi – John Stuart Mill (1806–1873)
Citati, ti kratki nauki, premisleki, misli ali pa samo iskrice najbolj duhovitih, izobraženih in briljantnih umov civilizacije so z internetom postali le še popularnejši. Poznamo cele knjižnice citatov, ki so razdeljeni ali po obdobjih ali po tematiki ali po avtorju. Za častilce analognega imamo v slovenščini na srečo "Enciklopedijo citatov" Miha Likarja iz zgodnjih devetdesetih. Tam so drugače razpršeni citati zbrani po tematikah v eni sami publikaciji.
In zdaj k žalostnemu dejstvu. V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom … Teh imamo veliko, pa k aforizmom, ki smo jih gojili nadvse uspešno in plodno.
Med ljudmi, ki so pogosto citirani, je od antike naprej veliko umetnikov, znanstvenikov, pozneje tudi precej gospodarstvenikov. Kljub vsemu pa je veliko tudi politikov in državnikov. Znotraj teorije in prakse vodenja in konstituiranja držav je izjemno lahko izreči neumnost in tako težko najti modro misel, da so te skoraj praviloma našle pot v enciklopedije citatov.
In zdaj k bistvu; slovenska politika ni bila sposobna v treh desetletjih samostojnosti izreči niti enega poštenega citata. Kučanov "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan", je mogoče blizu, ampak je zelo lokalen in potreben konteksta. Peterletove "vile in lopata" je interpretacija ljudskega reka, potem pa se iskrivost duha slovenske politike počasi konča. Vse do Terška. Po našem skromnem mnenju je "Revščina je protiustavna" edina misel v zadnjih treh desetletjih, vredna globalnega citata. Kajti bistvo citata je, da odseva duha svoje dobe, da je duhovit v svoji semantiki in da preživi test časa. In Terškova misel je vse to.
Kako razumeti Terška na ravni citata? Sodobnost, ujeta v eni sami povedi. Pravzaprav sooča dve temeljna družbena elementa. Najprej problematizira zveličavnost ustave kot temeljnega akta državnosti, ki je velika v besedah in šibka v dejanjih. Povedano drugače: ko jo protestnik bere, medtem ko ga policaji nalagajo v marico, se po eni interpretaciji nanjo poziva, istočasno pa jo po drugi krši. Hočemo povedati, da je ustava stvar gledišča. In tej knjigi, ki bi bila rada biblija, je pa kuharica, Teršek nasproti postavlja revščino. Ki obstaja tukaj in zdaj. Revščine ne bi smelo biti, če ustavo beremo kot biblijo, a kljub temu se revščina kuha v premnogih piskrih, če ustavo razumemo kot kuharico.
Na koncu: Teršek, ker mu ni uspela kandidatura za ustavnega sodnika, ni nesposoben. Teršek je nevaren, ker mu je uspel citat.
"Naša ustava je volja führerja."
Hans Frank (1900–1946)
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
"Naša ustava deluje: zdi se, da vse obeta, da bo trajala; na tem svetu pa so zanesljivi le smrt in davki."
V pismu Leroyu 1798, Benjamin Franklin.
V današnji oddaji bomo govorili o ustavi. In o citatih. Se pravi, da bomo preverili, kaj govorijo o ustavi v citatih in se prepričali, kaj meni o citatih ustava.
Gre pa tako.
Pred nekaj dnevi se je politika odločila, da ustavni pravnik Andraž Teršek ne bo postal ustavni sodnik. Politika se rada odloči take reči. Potem se ji zdi, da je pomembna. Čemu so Teršku zaprli vrata na ustavno sodišče, je zapleteno le na prvi pogled. Na drugi pogled je kristalno jasno. Andraž Teršek, filozofski pravnik ali pravniški filozof, vsekakor pa humanist je mož, ki je izrekel znameniti stavek: "Revščina je protiustavna!"
Geneza tega reka je sicer zamotana in misel v ozadju nosi temeljit pravni, filozofski in občečloveški premislek, ki pa je celo za analitični um naše oddaje, kako pa šele za preprosti um slovenske politike, na trenutke pretežak. Zato se bomo posvetili bolj formi in manj vsebini. Pač v skladu s trenutno modo in … lokalnimi navadami …
Imamo torej misel, da je revščina protiustavna. Kot vidimo na primeru volilne zakonodaje, je grozeča protiustavnost – ob vseh tegobah, ki nas pestijo – srčika temnih obetov prihodnosti in sam predsednik se je spustil iz višav pred "cenjeni zbor", ki se obklada z izločanjem v hlače, in poslance pozval, naj za božjo voljo ne dopustijo protiustavnega stanja. Pa gre samo za volilno zakonodajo! Kaj bi šele bilo, če bi protiustavna postala revščina! Pahor bi po kolenih trikrat molče obkrožil govorniški oder v parlamentu in prosil, naj za božjo voljo poslanci nikar ne dopustijo več revščine; ker bomo, pa čeprav z enim samim revnim Slovencem, "de jura" v protiustavnem stanju. Kar pa lahko povzroči socialno in varnostno krizo, morebiti pa celo politični kaos.
Če bi torej Terška izvolili na ustavno sodišče, bi to s članom, ki bi šel nad revščino z ustavo, potencialno dobilo nergača, odgovornega za ustavno krizo; kar pa očitno parlamentarni večini ni bilo v interesu. Osem poslancev pa tematike tako ali tako ni razumelo.
A to je le prvi del zamotane in nič kaj privlačne zgodbe. Zato gremo k citatom.
"V vsaki ustavi bi morala biti kal odpora proti prevladujoči moči, zato je v demokratični ustavi sredstvo za odpor proti demokraciji."
Razmišljanja o predstavniški vladi – John Stuart Mill (1806–1873)
Citati, ti kratki nauki, premisleki, misli ali pa samo iskrice najbolj duhovitih, izobraženih in briljantnih umov civilizacije so z internetom postali le še popularnejši. Poznamo cele knjižnice citatov, ki so razdeljeni ali po obdobjih ali po tematiki ali po avtorju. Za častilce analognega imamo v slovenščini na srečo "Enciklopedijo citatov" Miha Likarja iz zgodnjih devetdesetih. Tam so drugače razpršeni citati zbrani po tematikah v eni sami publikaciji.
In zdaj k žalostnemu dejstvu. V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom … Teh imamo veliko, pa k aforizmom, ki smo jih gojili nadvse uspešno in plodno.
Med ljudmi, ki so pogosto citirani, je od antike naprej veliko umetnikov, znanstvenikov, pozneje tudi precej gospodarstvenikov. Kljub vsemu pa je veliko tudi politikov in državnikov. Znotraj teorije in prakse vodenja in konstituiranja držav je izjemno lahko izreči neumnost in tako težko najti modro misel, da so te skoraj praviloma našle pot v enciklopedije citatov.
In zdaj k bistvu; slovenska politika ni bila sposobna v treh desetletjih samostojnosti izreči niti enega poštenega citata. Kučanov "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan", je mogoče blizu, ampak je zelo lokalen in potreben konteksta. Peterletove "vile in lopata" je interpretacija ljudskega reka, potem pa se iskrivost duha slovenske politike počasi konča. Vse do Terška. Po našem skromnem mnenju je "Revščina je protiustavna" edina misel v zadnjih treh desetletjih, vredna globalnega citata. Kajti bistvo citata je, da odseva duha svoje dobe, da je duhovit v svoji semantiki in da preživi test časa. In Terškova misel je vse to.
Kako razumeti Terška na ravni citata? Sodobnost, ujeta v eni sami povedi. Pravzaprav sooča dve temeljna družbena elementa. Najprej problematizira zveličavnost ustave kot temeljnega akta državnosti, ki je velika v besedah in šibka v dejanjih. Povedano drugače: ko jo protestnik bere, medtem ko ga policaji nalagajo v marico, se po eni interpretaciji nanjo poziva, istočasno pa jo po drugi krši. Hočemo povedati, da je ustava stvar gledišča. In tej knjigi, ki bi bila rada biblija, je pa kuharica, Teršek nasproti postavlja revščino. Ki obstaja tukaj in zdaj. Revščine ne bi smelo biti, če ustavo beremo kot biblijo, a kljub temu se revščina kuha v premnogih piskrih, če ustavo razumemo kot kuharico.
Na koncu: Teršek, ker mu ni uspela kandidatura za ustavnega sodnika, ni nesposoben. Teršek je nevaren, ker mu je uspel citat.
"Naša ustava je volja führerja."
Hans Frank (1900–1946)
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov