Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
"Naša ustava deluje: zdi se, da vse obeta, da bo trajala; na tem svetu pa so zanesljivi le smrt in davki."
V pismu Leroyu 1798, Benjamin Franklin.
V današnji oddaji bomo govorili o ustavi. In o citatih. Se pravi, da bomo preverili, kaj govorijo o ustavi v citatih in se prepričali, kaj meni o citatih ustava.
Gre pa tako.
Pred nekaj dnevi se je politika odločila, da ustavni pravnik Andraž Teršek ne bo postal ustavni sodnik. Politika se rada odloči take reči. Potem se ji zdi, da je pomembna. Čemu so Teršku zaprli vrata na ustavno sodišče, je zapleteno le na prvi pogled. Na drugi pogled je kristalno jasno. Andraž Teršek, filozofski pravnik ali pravniški filozof, vsekakor pa humanist je mož, ki je izrekel znameniti stavek: "Revščina je protiustavna!"
Geneza tega reka je sicer zamotana in misel v ozadju nosi temeljit pravni, filozofski in občečloveški premislek, ki pa je celo za analitični um naše oddaje, kako pa šele za preprosti um slovenske politike, na trenutke pretežak. Zato se bomo posvetili bolj formi in manj vsebini. Pač v skladu s trenutno modo in … lokalnimi navadami …
Imamo torej misel, da je revščina protiustavna. Kot vidimo na primeru volilne zakonodaje, je grozeča protiustavnost – ob vseh tegobah, ki nas pestijo – srčika temnih obetov prihodnosti in sam predsednik se je spustil iz višav pred "cenjeni zbor", ki se obklada z izločanjem v hlače, in poslance pozval, naj za božjo voljo ne dopustijo protiustavnega stanja. Pa gre samo za volilno zakonodajo! Kaj bi šele bilo, če bi protiustavna postala revščina! Pahor bi po kolenih trikrat molče obkrožil govorniški oder v parlamentu in prosil, naj za božjo voljo poslanci nikar ne dopustijo več revščine; ker bomo, pa čeprav z enim samim revnim Slovencem, "de jura" v protiustavnem stanju. Kar pa lahko povzroči socialno in varnostno krizo, morebiti pa celo politični kaos.
Če bi torej Terška izvolili na ustavno sodišče, bi to s članom, ki bi šel nad revščino z ustavo, potencialno dobilo nergača, odgovornega za ustavno krizo; kar pa očitno parlamentarni večini ni bilo v interesu. Osem poslancev pa tematike tako ali tako ni razumelo.
A to je le prvi del zamotane in nič kaj privlačne zgodbe. Zato gremo k citatom.
"V vsaki ustavi bi morala biti kal odpora proti prevladujoči moči, zato je v demokratični ustavi sredstvo za odpor proti demokraciji."
Razmišljanja o predstavniški vladi – John Stuart Mill (1806–1873)
Citati, ti kratki nauki, premisleki, misli ali pa samo iskrice najbolj duhovitih, izobraženih in briljantnih umov civilizacije so z internetom postali le še popularnejši. Poznamo cele knjižnice citatov, ki so razdeljeni ali po obdobjih ali po tematiki ali po avtorju. Za častilce analognega imamo v slovenščini na srečo "Enciklopedijo citatov" Miha Likarja iz zgodnjih devetdesetih. Tam so drugače razpršeni citati zbrani po tematikah v eni sami publikaciji.
In zdaj k žalostnemu dejstvu. V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom … Teh imamo veliko, pa k aforizmom, ki smo jih gojili nadvse uspešno in plodno.
Med ljudmi, ki so pogosto citirani, je od antike naprej veliko umetnikov, znanstvenikov, pozneje tudi precej gospodarstvenikov. Kljub vsemu pa je veliko tudi politikov in državnikov. Znotraj teorije in prakse vodenja in konstituiranja držav je izjemno lahko izreči neumnost in tako težko najti modro misel, da so te skoraj praviloma našle pot v enciklopedije citatov.
In zdaj k bistvu; slovenska politika ni bila sposobna v treh desetletjih samostojnosti izreči niti enega poštenega citata. Kučanov "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan", je mogoče blizu, ampak je zelo lokalen in potreben konteksta. Peterletove "vile in lopata" je interpretacija ljudskega reka, potem pa se iskrivost duha slovenske politike počasi konča. Vse do Terška. Po našem skromnem mnenju je "Revščina je protiustavna" edina misel v zadnjih treh desetletjih, vredna globalnega citata. Kajti bistvo citata je, da odseva duha svoje dobe, da je duhovit v svoji semantiki in da preživi test časa. In Terškova misel je vse to.
Kako razumeti Terška na ravni citata? Sodobnost, ujeta v eni sami povedi. Pravzaprav sooča dve temeljna družbena elementa. Najprej problematizira zveličavnost ustave kot temeljnega akta državnosti, ki je velika v besedah in šibka v dejanjih. Povedano drugače: ko jo protestnik bere, medtem ko ga policaji nalagajo v marico, se po eni interpretaciji nanjo poziva, istočasno pa jo po drugi krši. Hočemo povedati, da je ustava stvar gledišča. In tej knjigi, ki bi bila rada biblija, je pa kuharica, Teršek nasproti postavlja revščino. Ki obstaja tukaj in zdaj. Revščine ne bi smelo biti, če ustavo beremo kot biblijo, a kljub temu se revščina kuha v premnogih piskrih, če ustavo razumemo kot kuharico.
Na koncu: Teršek, ker mu ni uspela kandidatura za ustavnega sodnika, ni nesposoben. Teršek je nevaren, ker mu je uspel citat.
"Naša ustava je volja führerja."
Hans Frank (1900–1946)
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
"Naša ustava deluje: zdi se, da vse obeta, da bo trajala; na tem svetu pa so zanesljivi le smrt in davki."
V pismu Leroyu 1798, Benjamin Franklin.
V današnji oddaji bomo govorili o ustavi. In o citatih. Se pravi, da bomo preverili, kaj govorijo o ustavi v citatih in se prepričali, kaj meni o citatih ustava.
Gre pa tako.
Pred nekaj dnevi se je politika odločila, da ustavni pravnik Andraž Teršek ne bo postal ustavni sodnik. Politika se rada odloči take reči. Potem se ji zdi, da je pomembna. Čemu so Teršku zaprli vrata na ustavno sodišče, je zapleteno le na prvi pogled. Na drugi pogled je kristalno jasno. Andraž Teršek, filozofski pravnik ali pravniški filozof, vsekakor pa humanist je mož, ki je izrekel znameniti stavek: "Revščina je protiustavna!"
Geneza tega reka je sicer zamotana in misel v ozadju nosi temeljit pravni, filozofski in občečloveški premislek, ki pa je celo za analitični um naše oddaje, kako pa šele za preprosti um slovenske politike, na trenutke pretežak. Zato se bomo posvetili bolj formi in manj vsebini. Pač v skladu s trenutno modo in … lokalnimi navadami …
Imamo torej misel, da je revščina protiustavna. Kot vidimo na primeru volilne zakonodaje, je grozeča protiustavnost – ob vseh tegobah, ki nas pestijo – srčika temnih obetov prihodnosti in sam predsednik se je spustil iz višav pred "cenjeni zbor", ki se obklada z izločanjem v hlače, in poslance pozval, naj za božjo voljo ne dopustijo protiustavnega stanja. Pa gre samo za volilno zakonodajo! Kaj bi šele bilo, če bi protiustavna postala revščina! Pahor bi po kolenih trikrat molče obkrožil govorniški oder v parlamentu in prosil, naj za božjo voljo poslanci nikar ne dopustijo več revščine; ker bomo, pa čeprav z enim samim revnim Slovencem, "de jura" v protiustavnem stanju. Kar pa lahko povzroči socialno in varnostno krizo, morebiti pa celo politični kaos.
Če bi torej Terška izvolili na ustavno sodišče, bi to s članom, ki bi šel nad revščino z ustavo, potencialno dobilo nergača, odgovornega za ustavno krizo; kar pa očitno parlamentarni večini ni bilo v interesu. Osem poslancev pa tematike tako ali tako ni razumelo.
A to je le prvi del zamotane in nič kaj privlačne zgodbe. Zato gremo k citatom.
"V vsaki ustavi bi morala biti kal odpora proti prevladujoči moči, zato je v demokratični ustavi sredstvo za odpor proti demokraciji."
Razmišljanja o predstavniški vladi – John Stuart Mill (1806–1873)
Citati, ti kratki nauki, premisleki, misli ali pa samo iskrice najbolj duhovitih, izobraženih in briljantnih umov civilizacije so z internetom postali le še popularnejši. Poznamo cele knjižnice citatov, ki so razdeljeni ali po obdobjih ali po tematiki ali po avtorju. Za častilce analognega imamo v slovenščini na srečo "Enciklopedijo citatov" Miha Likarja iz zgodnjih devetdesetih. Tam so drugače razpršeni citati zbrani po tematikah v eni sami publikaciji.
In zdaj k žalostnemu dejstvu. V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom … Teh imamo veliko, pa k aforizmom, ki smo jih gojili nadvse uspešno in plodno.
Med ljudmi, ki so pogosto citirani, je od antike naprej veliko umetnikov, znanstvenikov, pozneje tudi precej gospodarstvenikov. Kljub vsemu pa je veliko tudi politikov in državnikov. Znotraj teorije in prakse vodenja in konstituiranja držav je izjemno lahko izreči neumnost in tako težko najti modro misel, da so te skoraj praviloma našle pot v enciklopedije citatov.
In zdaj k bistvu; slovenska politika ni bila sposobna v treh desetletjih samostojnosti izreči niti enega poštenega citata. Kučanov "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan", je mogoče blizu, ampak je zelo lokalen in potreben konteksta. Peterletove "vile in lopata" je interpretacija ljudskega reka, potem pa se iskrivost duha slovenske politike počasi konča. Vse do Terška. Po našem skromnem mnenju je "Revščina je protiustavna" edina misel v zadnjih treh desetletjih, vredna globalnega citata. Kajti bistvo citata je, da odseva duha svoje dobe, da je duhovit v svoji semantiki in da preživi test časa. In Terškova misel je vse to.
Kako razumeti Terška na ravni citata? Sodobnost, ujeta v eni sami povedi. Pravzaprav sooča dve temeljna družbena elementa. Najprej problematizira zveličavnost ustave kot temeljnega akta državnosti, ki je velika v besedah in šibka v dejanjih. Povedano drugače: ko jo protestnik bere, medtem ko ga policaji nalagajo v marico, se po eni interpretaciji nanjo poziva, istočasno pa jo po drugi krši. Hočemo povedati, da je ustava stvar gledišča. In tej knjigi, ki bi bila rada biblija, je pa kuharica, Teršek nasproti postavlja revščino. Ki obstaja tukaj in zdaj. Revščine ne bi smelo biti, če ustavo beremo kot biblijo, a kljub temu se revščina kuha v premnogih piskrih, če ustavo razumemo kot kuharico.
Na koncu: Teršek, ker mu ni uspela kandidatura za ustavnega sodnika, ni nesposoben. Teršek je nevaren, ker mu je uspel citat.
"Naša ustava je volja führerja."
Hans Frank (1900–1946)
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov