Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Predstavljamo tri načine, kako unovčiti novo normalnost s pomočjo turizma
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma. Poglejmo nekaj potencialni primerov, ki jih je razvil Strateški svet za eksperimentalni turizem, ki ga organiziramo v našem uredništvu. Svet je v skladu z uravnoteženo politiko naše medijske hiše povsem nepolitično in ideološko neodvisno telo. Zanima ga turizem, ne pa politika, kar pa ne pomeni, da ga ne zanima tudi politični turizem. In prav v tej smeri gre raziskovanje dobičkonosnosti nove normalnosti.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa.
Prvi primer.
Največji turistični potencial znotraj nove normalnosti imajo brez dvoma varde. Turisti potujejo v najbolj oddaljene kotičke sveta, da imajo priložnost videti oborožene civiliste in najrazličnejše milice. Z nekaj sreče so turisti tudi ugrabljeni in dejstvo, da imamo oborožene civiliste tu, v srcu Evrope, prinaša številne turistične možnosti. Prvič; do povsem spodobne ugrabitve oziroma nadlegovanja ali vsaj neupravičenega legitimiranja – kot v primeru francoskega turista – je mogoče pripotovati z avtom. Slovenija nudi tudi dovolj dobre hotele, s prihodom Michellina pa je postala tudi gastronomska destinacija. All inclusive paket, v katerem vas dopoldne vardist terorizira, oziroma za manj denarja samo uri v orožju, popoldne pa imate kosilo v vrhunski restavraciji, se zdi izjemna priložnost. Za tiste z debelejšo denarnico oziroma za najzahtevnejše goste, ki potrebujejo VIP obravnavo, pa lahko STO uredi celo srečanje s samim Šiškom. Za družine bi bil izjemno zanimiv in poučen ogled vardističnega tabora, kjer bi pač morali biti vardisti zaradi varnosti ograjeni. Prav tako bi na gospodarskem ministrstvu morali razmisliti, da bi tudi pri vardistih obstajala možnost koriščenja turističnega vavčerja. Normalno bi sicer bilo, da bi vardistom prenočišče z zajtrkom nudili policisti, a ker živimo v novi normalnosti bodo kot vse kaže vardisti v svojih taborih organizirali tako tečaje kot tudi prenočevanje za najrazličnejše pripadnike organov pregona.
To je naš prvi predlog za turistični vzpon nove normalnosti.
Normalno bi sicer bilo, da bi vardistom prenočišče z zajtrkom nudili policisti, a ker živimo v novi normalnosti bodo kot vse kaže vardisti v svojih taborih organizirali tako tečaje kot tudi prenočevanje za najrazličnejše pripadnike organov pregona.
Druga priložnost, ki jo zdaj žalostno zamujamo, pa so petkovi protesti. Če bi bil to nenadzorovan in nasilen protest, bi okoli njega ne mogli splesti turistične zgodbe; vsaka manifestacija, ki ima redne in kakovostne ponovitve, pa si zasluži najmanj temeljit premislek o njenem turističnem potencialu. Sicer imajo v novi normalnosti proteste tudi drugod po Evropi, a ljubljanski potekajo v izjemno lepem okolju Plečnikovega mesta. Protesti, v katerih je sorazmerno malo ali nič razbijanja, pa nas uvršajo na protestni zemljevid Evrope kot zeleno in trajnostno naravnano destinacijo. Turist bi imel možnost proteste ne le opazovati, temveč v njih tudi sodelovati. S tem da bi mu lahko na agenciji ponudili udeležbo tako med rumenimi jopiči kot med kolesarji. Zaradi ekskluzive je aranžma med jopiči nekaj dražji, dobijo pa ob tem tudi Zdravljico, natisnjeno v štirih največjih evropskih jezikih. Če pa se odločijo za večinske proteste na kolesih, jim agencija omogoči električna kolesa. Lahko pa se turisti odpravijo na proteste tudi v lastni režiji; z urbano in s kolesi sistema Bicikelj, ki je med levimi anarhisti znan kot sposojevalnica koles z najbolj revolucionarnim nabojem.
Protesti, v katerih je sorazmerno malo ali nič razbijanja, pa nas uvršajo na protestni zemljevid Evrope kot zeleno in trajnostno naravnano destinacijo. Turist bi imel možnost proteste ne le opazovati, temveč v njih tudi sodelovati. S tem da bi mu lahko na agenciji ponudili udeležbo tako med rumenimi jopiči kot med kolesarji.
Tretja turistična priložnost nove normalnosti pa se skriva v organiziranju Twitter tekem. Gre za povsem nov šport, ki je sicer množičen že danes, a je še zaprt med štiri stene. Slovenci pa bi ga lahko prvi komercializirali s tem, ko bi ga začeli prirejati na stadionih. Torej dve ekipi – ker šport še ni registriran pri MOK, ju imenujmo "leva" in "desna" – se srečata na Twitterju. "Levi" se zberejo, ob primerni varnostni razdalji in z maskami seveda, na stadionu Ljudski vrt, "desni" pa v Stožicah. Nato se začnejo na velika semaforja obeh stadionov projicirati Twitterjeva sporočila, ki samo tekmovanje že po nekaj izmenjavah pripeljejo do neverjetne napetosti in športnega vrelišča. Igra se zdi zanimiva in atraktivna tako za obiskovalce in navijače na stadionu, kot tudi za tiste pred televizijskimi sprejemniki. Tekmo s pomočjo VAR-a spremlja ustavno sodišče, tožilci pa nastopijo le v primeru neodločenega rezultata. Verjamemo, da bi se takšne tekme v Twitterju hitro razširile ne le v Sloveniji, temveč po številnih državah, ki se, tako kot Slovenci, te dni s težavo navajajo na novo normalnost.
Naslednji teden pa bomo razdelali še možnost, kako bi lahko spletna aplikacija za nadzor okuženih s covidom, posodobila, če že ne revolucionarno spremenila prastaro igro: Ti loviš!
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Predstavljamo tri načine, kako unovčiti novo normalnost s pomočjo turizma
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma. Poglejmo nekaj potencialni primerov, ki jih je razvil Strateški svet za eksperimentalni turizem, ki ga organiziramo v našem uredništvu. Svet je v skladu z uravnoteženo politiko naše medijske hiše povsem nepolitično in ideološko neodvisno telo. Zanima ga turizem, ne pa politika, kar pa ne pomeni, da ga ne zanima tudi politični turizem. In prav v tej smeri gre raziskovanje dobičkonosnosti nove normalnosti.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa.
Prvi primer.
Največji turistični potencial znotraj nove normalnosti imajo brez dvoma varde. Turisti potujejo v najbolj oddaljene kotičke sveta, da imajo priložnost videti oborožene civiliste in najrazličnejše milice. Z nekaj sreče so turisti tudi ugrabljeni in dejstvo, da imamo oborožene civiliste tu, v srcu Evrope, prinaša številne turistične možnosti. Prvič; do povsem spodobne ugrabitve oziroma nadlegovanja ali vsaj neupravičenega legitimiranja – kot v primeru francoskega turista – je mogoče pripotovati z avtom. Slovenija nudi tudi dovolj dobre hotele, s prihodom Michellina pa je postala tudi gastronomska destinacija. All inclusive paket, v katerem vas dopoldne vardist terorizira, oziroma za manj denarja samo uri v orožju, popoldne pa imate kosilo v vrhunski restavraciji, se zdi izjemna priložnost. Za tiste z debelejšo denarnico oziroma za najzahtevnejše goste, ki potrebujejo VIP obravnavo, pa lahko STO uredi celo srečanje s samim Šiškom. Za družine bi bil izjemno zanimiv in poučen ogled vardističnega tabora, kjer bi pač morali biti vardisti zaradi varnosti ograjeni. Prav tako bi na gospodarskem ministrstvu morali razmisliti, da bi tudi pri vardistih obstajala možnost koriščenja turističnega vavčerja. Normalno bi sicer bilo, da bi vardistom prenočišče z zajtrkom nudili policisti, a ker živimo v novi normalnosti bodo kot vse kaže vardisti v svojih taborih organizirali tako tečaje kot tudi prenočevanje za najrazličnejše pripadnike organov pregona.
To je naš prvi predlog za turistični vzpon nove normalnosti.
Normalno bi sicer bilo, da bi vardistom prenočišče z zajtrkom nudili policisti, a ker živimo v novi normalnosti bodo kot vse kaže vardisti v svojih taborih organizirali tako tečaje kot tudi prenočevanje za najrazličnejše pripadnike organov pregona.
Druga priložnost, ki jo zdaj žalostno zamujamo, pa so petkovi protesti. Če bi bil to nenadzorovan in nasilen protest, bi okoli njega ne mogli splesti turistične zgodbe; vsaka manifestacija, ki ima redne in kakovostne ponovitve, pa si zasluži najmanj temeljit premislek o njenem turističnem potencialu. Sicer imajo v novi normalnosti proteste tudi drugod po Evropi, a ljubljanski potekajo v izjemno lepem okolju Plečnikovega mesta. Protesti, v katerih je sorazmerno malo ali nič razbijanja, pa nas uvršajo na protestni zemljevid Evrope kot zeleno in trajnostno naravnano destinacijo. Turist bi imel možnost proteste ne le opazovati, temveč v njih tudi sodelovati. S tem da bi mu lahko na agenciji ponudili udeležbo tako med rumenimi jopiči kot med kolesarji. Zaradi ekskluzive je aranžma med jopiči nekaj dražji, dobijo pa ob tem tudi Zdravljico, natisnjeno v štirih največjih evropskih jezikih. Če pa se odločijo za večinske proteste na kolesih, jim agencija omogoči električna kolesa. Lahko pa se turisti odpravijo na proteste tudi v lastni režiji; z urbano in s kolesi sistema Bicikelj, ki je med levimi anarhisti znan kot sposojevalnica koles z najbolj revolucionarnim nabojem.
Protesti, v katerih je sorazmerno malo ali nič razbijanja, pa nas uvršajo na protestni zemljevid Evrope kot zeleno in trajnostno naravnano destinacijo. Turist bi imel možnost proteste ne le opazovati, temveč v njih tudi sodelovati. S tem da bi mu lahko na agenciji ponudili udeležbo tako med rumenimi jopiči kot med kolesarji.
Tretja turistična priložnost nove normalnosti pa se skriva v organiziranju Twitter tekem. Gre za povsem nov šport, ki je sicer množičen že danes, a je še zaprt med štiri stene. Slovenci pa bi ga lahko prvi komercializirali s tem, ko bi ga začeli prirejati na stadionih. Torej dve ekipi – ker šport še ni registriran pri MOK, ju imenujmo "leva" in "desna" – se srečata na Twitterju. "Levi" se zberejo, ob primerni varnostni razdalji in z maskami seveda, na stadionu Ljudski vrt, "desni" pa v Stožicah. Nato se začnejo na velika semaforja obeh stadionov projicirati Twitterjeva sporočila, ki samo tekmovanje že po nekaj izmenjavah pripeljejo do neverjetne napetosti in športnega vrelišča. Igra se zdi zanimiva in atraktivna tako za obiskovalce in navijače na stadionu, kot tudi za tiste pred televizijskimi sprejemniki. Tekmo s pomočjo VAR-a spremlja ustavno sodišče, tožilci pa nastopijo le v primeru neodločenega rezultata. Verjamemo, da bi se takšne tekme v Twitterju hitro razširile ne le v Sloveniji, temveč po številnih državah, ki se, tako kot Slovenci, te dni s težavo navajajo na novo normalnost.
Naslednji teden pa bomo razdelali še možnost, kako bi lahko spletna aplikacija za nadzor okuženih s covidom, posodobila, če že ne revolucionarno spremenila prastaro igro: Ti loviš!
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov