Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna
Pa smo nazaj, a še vedno v počitniškem razpoloženju. Kot se spominjata oba zvesta poslušalca, smo državo klasičnim medijem zapustili v spodobnem stanju, danes, ko se vračamo, pa je država v recesiji. Na srečo gre samo za tehnično recesijo, ki je, kot je splošno znano, milejša oblika recesije. Ker je te dni tudi virus v milejši obliki, se lahko tako šolsko leto kot tudi popočitniška Močvirja začnejo brez nepotrebne panike.
Največja zgodba letošnjega poletja so turistični boni ali vavčerji, kot se darilu reče s kleno slovensko besedo. Kljub velikanskemu uspehu tega protikoronskega instrumenta pozoren analitik ob statistiki unovčenih bonov dvigne obrv. Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Ampak nekaj vprašanj se pozornemu opazovalcu kljub vsemu zastavlja. Najprej in na začetku … za osrednja počitniška meseca je unovčena samo četrtina vseh bonov klavrn podatek. Pomeni, da se bo v prihodnjih štirih nepočitniških mesecih zvrstilo tri četrtine preostalih turističnih bonov. Kar s seboj prinaša številne nevšečnosti. Že zdaj, ob četrtini bonov, je bila Slovenija prepolna Slovencev. Ni ga bilo holma ne mlake, ki ne bi imela svojega turista. Poziv, naj Slovenci spoznamo Slovenijo, je padel na plodna tla in verjetno je ta vidik hkrati najbolj pozitiven del akcije za ohranitev slovenskega turizma. Z drugimi besedami: Slovenci smo se samo zamenjali. Tisti z vzhoda so šli na zahod, oni z zahoda na vzhod, enako so se zamenjali tudi severni in južni Slovenci.
Drug zanimiv podatek, ki ga analitiki spet niso pravilno razumeli, je, da je bilo kljub odkrivanju notranjosti Slovenije največ bonov unovčenih v občini Piran. Se pravi, da generična povezava med morjem in poletjem še vedno deluje. Ampak če je bila unovčena le četrtina bonov in če je bila notranjost Slovenije polna, Piran pa kljub temu zatrpan, pomeni, da imamo Slovenci enostavno premalo morske obale. Revizionistične in ozemeljske težnje, ki jih gojimo proti Piranskemu zalivu, celo Savudriji, da ne govorimo dlje proti Novigradu, ki so ga naselili begunci iz požgane Celeje, se tako izkažejo za upravičene. Slovenci na jadranski obali ne potrebujemo izključne gospodarske cone, temveč nujno potrebujemo izključno počitniško cono. Vsak narod z obalo naj bi je imel toliko, da se lahko na njej v dveh mesecih poletja odpočijejo vsi njegovi državljani!
To upravičeno in v mednarodnem pravu znano načelo naj vodi našo zunanjo politiko. Ne pa bratenje s Čehi, Madžari in Poljaki.
A če nekako razumemo, zakaj in čemu smo unovčili četrtino bonov, še vedno ostaja misterij, čemu jih tri četrtine nismo. Poskusimo postaviti nekaj majavih in brez dvoma napačnih teorij:
določen del prebivalstva jih enostavno ne bo vnovčil, ker ne zaupajo državi. Zgodovinsko in gospodarsko klinično gledano obstajajo generacije, ki jim država v recimo pol stoletja ni ničesar podarila. Z izjemo paketa pleničk in mleka v prahu ob rojstvu. Laokoont je že vedel, ko je dvomil v danajske darove. Ne bi šli tako daleč, da bi trdili, kako so vavčerji trojanski konj, a dejstvo je, da je to darilo sestavni del tehnične recesije z začetka zgodbe. Ki se je bomo rešili s skupnimi napori, z zategovanjem pasu, z odrekanjem in z ostalimi floskulami, ki pa jih je – za razliko od daril – naše življenje polno. Hočemo povedati, da del prebivalstva noče izkoristiti vavčerja, ker ve, da ga bodo tako ali tako sami preplačali. Z nekoriščenjem bona bodo sami pred seboj ohranili tistega nekaj malo samospoštovanja, saj se niso pustili podkupiti na državi lasten, zvitorep način.
Še zadnjo analizo turističnih vavčerjev pa prinaša kratek pogled v starostno strukturo porabljenih bonov. Povprečna starost turistov, ki so bone unovčili, je 38,4 leta. Se pravi, da so se na počitnice odpravili mladi. Kar 55.000 upravičencev v povprečni starosti 64 let pa je svoje bone preneslo na mlajše družinske člane. Se pravi, da so starejši omogočili počitnice mlajšim. Oziroma so se tisti, ki oddih najbolj potrebujejo, temu odrekli na račun tistih, ki ga ne. Skrivnost prakse, po kateri naj mladina bolj počiva od starine, je naši redakciji neznana. V tej praksi se vidi tudi delček na Slovenskem splošno razvejane kulture, kjer se mlade generacije do starejših obnašajo izrazito plenilsko in je dvosobno stanovanje gospe mame v katerem ljubljanskih naselij pogosto najsvetlejši obet družinske sreče.
Seveda pa obstaja še možnost, s katero se bo brez dvoma poglobljeno ukvarjal demografski sklad. Tri četrtine neizkoriščenih bonov pripada starejši generaciji, ki postaja v starajoči se slovenski družbi prevladujoča in ji ni do vroče in hrupne obale. Modro bo počakala, da poletje mine in nato izkoristila državno darilo. S tem pa se tudi izkaže, da slovenski turistični biseri niso Portorož, Bled, Lipica in Ljubljana, temveč neugledni kraji slovenskega vzhoda: Moravci, Radenci in Rogaška.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna
Pa smo nazaj, a še vedno v počitniškem razpoloženju. Kot se spominjata oba zvesta poslušalca, smo državo klasičnim medijem zapustili v spodobnem stanju, danes, ko se vračamo, pa je država v recesiji. Na srečo gre samo za tehnično recesijo, ki je, kot je splošno znano, milejša oblika recesije. Ker je te dni tudi virus v milejši obliki, se lahko tako šolsko leto kot tudi popočitniška Močvirja začnejo brez nepotrebne panike.
Največja zgodba letošnjega poletja so turistični boni ali vavčerji, kot se darilu reče s kleno slovensko besedo. Kljub velikanskemu uspehu tega protikoronskega instrumenta pozoren analitik ob statistiki unovčenih bonov dvigne obrv. Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Ampak nekaj vprašanj se pozornemu opazovalcu kljub vsemu zastavlja. Najprej in na začetku … za osrednja počitniška meseca je unovčena samo četrtina vseh bonov klavrn podatek. Pomeni, da se bo v prihodnjih štirih nepočitniških mesecih zvrstilo tri četrtine preostalih turističnih bonov. Kar s seboj prinaša številne nevšečnosti. Že zdaj, ob četrtini bonov, je bila Slovenija prepolna Slovencev. Ni ga bilo holma ne mlake, ki ne bi imela svojega turista. Poziv, naj Slovenci spoznamo Slovenijo, je padel na plodna tla in verjetno je ta vidik hkrati najbolj pozitiven del akcije za ohranitev slovenskega turizma. Z drugimi besedami: Slovenci smo se samo zamenjali. Tisti z vzhoda so šli na zahod, oni z zahoda na vzhod, enako so se zamenjali tudi severni in južni Slovenci.
Drug zanimiv podatek, ki ga analitiki spet niso pravilno razumeli, je, da je bilo kljub odkrivanju notranjosti Slovenije največ bonov unovčenih v občini Piran. Se pravi, da generična povezava med morjem in poletjem še vedno deluje. Ampak če je bila unovčena le četrtina bonov in če je bila notranjost Slovenije polna, Piran pa kljub temu zatrpan, pomeni, da imamo Slovenci enostavno premalo morske obale. Revizionistične in ozemeljske težnje, ki jih gojimo proti Piranskemu zalivu, celo Savudriji, da ne govorimo dlje proti Novigradu, ki so ga naselili begunci iz požgane Celeje, se tako izkažejo za upravičene. Slovenci na jadranski obali ne potrebujemo izključne gospodarske cone, temveč nujno potrebujemo izključno počitniško cono. Vsak narod z obalo naj bi je imel toliko, da se lahko na njej v dveh mesecih poletja odpočijejo vsi njegovi državljani!
To upravičeno in v mednarodnem pravu znano načelo naj vodi našo zunanjo politiko. Ne pa bratenje s Čehi, Madžari in Poljaki.
A če nekako razumemo, zakaj in čemu smo unovčili četrtino bonov, še vedno ostaja misterij, čemu jih tri četrtine nismo. Poskusimo postaviti nekaj majavih in brez dvoma napačnih teorij:
določen del prebivalstva jih enostavno ne bo vnovčil, ker ne zaupajo državi. Zgodovinsko in gospodarsko klinično gledano obstajajo generacije, ki jim država v recimo pol stoletja ni ničesar podarila. Z izjemo paketa pleničk in mleka v prahu ob rojstvu. Laokoont je že vedel, ko je dvomil v danajske darove. Ne bi šli tako daleč, da bi trdili, kako so vavčerji trojanski konj, a dejstvo je, da je to darilo sestavni del tehnične recesije z začetka zgodbe. Ki se je bomo rešili s skupnimi napori, z zategovanjem pasu, z odrekanjem in z ostalimi floskulami, ki pa jih je – za razliko od daril – naše življenje polno. Hočemo povedati, da del prebivalstva noče izkoristiti vavčerja, ker ve, da ga bodo tako ali tako sami preplačali. Z nekoriščenjem bona bodo sami pred seboj ohranili tistega nekaj malo samospoštovanja, saj se niso pustili podkupiti na državi lasten, zvitorep način.
Še zadnjo analizo turističnih vavčerjev pa prinaša kratek pogled v starostno strukturo porabljenih bonov. Povprečna starost turistov, ki so bone unovčili, je 38,4 leta. Se pravi, da so se na počitnice odpravili mladi. Kar 55.000 upravičencev v povprečni starosti 64 let pa je svoje bone preneslo na mlajše družinske člane. Se pravi, da so starejši omogočili počitnice mlajšim. Oziroma so se tisti, ki oddih najbolj potrebujejo, temu odrekli na račun tistih, ki ga ne. Skrivnost prakse, po kateri naj mladina bolj počiva od starine, je naši redakciji neznana. V tej praksi se vidi tudi delček na Slovenskem splošno razvejane kulture, kjer se mlade generacije do starejših obnašajo izrazito plenilsko in je dvosobno stanovanje gospe mame v katerem ljubljanskih naselij pogosto najsvetlejši obet družinske sreče.
Seveda pa obstaja še možnost, s katero se bo brez dvoma poglobljeno ukvarjal demografski sklad. Tri četrtine neizkoriščenih bonov pripada starejši generaciji, ki postaja v starajoči se slovenski družbi prevladujoča in ji ni do vroče in hrupne obale. Modro bo počakala, da poletje mine in nato izkoristila državno darilo. S tem pa se tudi izkaže, da slovenski turistični biseri niso Portorož, Bled, Lipica in Ljubljana, temveč neugledni kraji slovenskega vzhoda: Moravci, Radenci in Rogaška.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov