Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Na bone!

01.09.2020

Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.

Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna

Pa smo nazaj, a še vedno v počitniškem razpoloženju. Kot se spominjata oba zvesta poslušalca, smo državo klasičnim medijem zapustili v spodobnem stanju, danes, ko se vračamo, pa je država v recesiji. Na srečo gre samo za tehnično recesijo, ki je, kot je splošno znano, milejša oblika recesije. Ker je te dni tudi virus v milejši obliki, se lahko tako šolsko leto kot tudi popočitniška Močvirja začnejo brez nepotrebne panike.

Največja zgodba letošnjega poletja so turistični boni ali vavčerji, kot se darilu reče s kleno slovensko besedo. Kljub velikanskemu uspehu tega protikoronskega instrumenta pozoren analitik ob statistiki unovčenih bonov dvigne obrv. Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.

Ampak nekaj vprašanj se pozornemu opazovalcu kljub vsemu zastavlja. Najprej in na začetku … za osrednja počitniška meseca je unovčena samo četrtina vseh bonov klavrn podatek. Pomeni, da se bo v prihodnjih štirih nepočitniških mesecih zvrstilo tri četrtine preostalih turističnih bonov. Kar s seboj prinaša številne nevšečnosti. Že zdaj, ob četrtini bonov, je bila Slovenija prepolna Slovencev. Ni ga bilo holma ne mlake, ki ne bi imela svojega turista. Poziv, naj Slovenci spoznamo Slovenijo, je padel na plodna tla in verjetno je ta vidik hkrati najbolj pozitiven del akcije za ohranitev slovenskega turizma. Z drugimi besedami: Slovenci smo se samo zamenjali. Tisti z vzhoda so šli na zahod, oni z zahoda na vzhod, enako so se zamenjali tudi severni in južni Slovenci.

Drug zanimiv podatek, ki ga analitiki spet niso pravilno razumeli, je, da je bilo kljub odkrivanju notranjosti Slovenije največ bonov unovčenih v občini Piran. Se pravi, da generična povezava med morjem in poletjem še vedno deluje. Ampak če je bila unovčena le četrtina bonov in če je bila notranjost Slovenije polna, Piran pa kljub temu zatrpan, pomeni, da imamo Slovenci enostavno premalo morske obale. Revizionistične in ozemeljske težnje, ki jih gojimo proti Piranskemu zalivu, celo Savudriji, da ne govorimo dlje proti Novigradu, ki so ga naselili begunci iz požgane Celeje, se tako izkažejo za upravičene. Slovenci na jadranski obali ne potrebujemo izključne gospodarske cone, temveč nujno potrebujemo izključno počitniško cono. Vsak narod z obalo naj bi je imel toliko, da se lahko na njej v dveh mesecih poletja odpočijejo vsi njegovi državljani!

To upravičeno in v mednarodnem pravu znano načelo naj vodi našo zunanjo politiko. Ne pa bratenje s Čehi, Madžari in Poljaki.

A če nekako razumemo, zakaj in čemu smo unovčili četrtino bonov, še vedno ostaja misterij, čemu jih tri četrtine nismo. Poskusimo postaviti nekaj majavih in brez dvoma napačnih teorij:

določen del prebivalstva jih enostavno ne bo vnovčil, ker ne zaupajo državi. Zgodovinsko in gospodarsko klinično gledano obstajajo generacije, ki jim država v recimo pol stoletja ni ničesar podarila. Z izjemo paketa pleničk in mleka v prahu ob rojstvu. Laokoont je že vedel, ko je dvomil v danajske darove. Ne bi šli tako daleč, da bi trdili, kako so vavčerji trojanski konj, a dejstvo je, da je to darilo sestavni del tehnične recesije z začetka zgodbe. Ki se je bomo rešili s skupnimi napori, z zategovanjem pasu, z odrekanjem in z ostalimi floskulami, ki pa jih je – za razliko od daril – naše življenje polno. Hočemo povedati, da del prebivalstva noče izkoristiti vavčerja, ker ve, da ga bodo tako ali tako sami preplačali. Z nekoriščenjem bona bodo sami pred seboj ohranili tistega nekaj malo samospoštovanja, saj se niso pustili podkupiti na državi lasten, zvitorep način.

Še zadnjo analizo turističnih vavčerjev pa prinaša kratek pogled v starostno strukturo porabljenih bonov. Povprečna starost turistov, ki so bone unovčili, je 38,4 leta. Se pravi, da so se na počitnice odpravili mladi. Kar 55.000 upravičencev v povprečni starosti 64 let pa je svoje bone preneslo na mlajše družinske člane. Se pravi, da so starejši omogočili počitnice mlajšim. Oziroma so se tisti, ki oddih najbolj potrebujejo, temu odrekli na račun tistih, ki ga ne. Skrivnost prakse, po kateri naj mladina bolj počiva od starine, je naši redakciji neznana. V tej praksi se vidi tudi delček na Slovenskem splošno razvejane kulture, kjer se mlade generacije do starejših obnašajo izrazito plenilsko in je dvosobno stanovanje gospe mame v katerem ljubljanskih naselij pogosto najsvetlejši obet družinske sreče.

Seveda pa obstaja še možnost, s katero se bo brez dvoma poglobljeno ukvarjal demografski sklad. Tri četrtine neizkoriščenih bonov pripada starejši generaciji, ki postaja v starajoči se slovenski družbi prevladujoča in ji ni do vroče in hrupne obale. Modro bo počakala, da poletje mine in nato izkoristila državno darilo. S tem pa se tudi izkaže, da slovenski turistični biseri niso Portorož, Bled, Lipica in Ljubljana, temveč neugledni kraji slovenskega vzhoda: Moravci, Radenci in Rogaška.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Na bone!

01.09.2020

Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.

Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna

Pa smo nazaj, a še vedno v počitniškem razpoloženju. Kot se spominjata oba zvesta poslušalca, smo državo klasičnim medijem zapustili v spodobnem stanju, danes, ko se vračamo, pa je država v recesiji. Na srečo gre samo za tehnično recesijo, ki je, kot je splošno znano, milejša oblika recesije. Ker je te dni tudi virus v milejši obliki, se lahko tako šolsko leto kot tudi popočitniška Močvirja začnejo brez nepotrebne panike.

Največja zgodba letošnjega poletja so turistični boni ali vavčerji, kot se darilu reče s kleno slovensko besedo. Kljub velikanskemu uspehu tega protikoronskega instrumenta pozoren analitik ob statistiki unovčenih bonov dvigne obrv. Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.

Ampak nekaj vprašanj se pozornemu opazovalcu kljub vsemu zastavlja. Najprej in na začetku … za osrednja počitniška meseca je unovčena samo četrtina vseh bonov klavrn podatek. Pomeni, da se bo v prihodnjih štirih nepočitniških mesecih zvrstilo tri četrtine preostalih turističnih bonov. Kar s seboj prinaša številne nevšečnosti. Že zdaj, ob četrtini bonov, je bila Slovenija prepolna Slovencev. Ni ga bilo holma ne mlake, ki ne bi imela svojega turista. Poziv, naj Slovenci spoznamo Slovenijo, je padel na plodna tla in verjetno je ta vidik hkrati najbolj pozitiven del akcije za ohranitev slovenskega turizma. Z drugimi besedami: Slovenci smo se samo zamenjali. Tisti z vzhoda so šli na zahod, oni z zahoda na vzhod, enako so se zamenjali tudi severni in južni Slovenci.

Drug zanimiv podatek, ki ga analitiki spet niso pravilno razumeli, je, da je bilo kljub odkrivanju notranjosti Slovenije največ bonov unovčenih v občini Piran. Se pravi, da generična povezava med morjem in poletjem še vedno deluje. Ampak če je bila unovčena le četrtina bonov in če je bila notranjost Slovenije polna, Piran pa kljub temu zatrpan, pomeni, da imamo Slovenci enostavno premalo morske obale. Revizionistične in ozemeljske težnje, ki jih gojimo proti Piranskemu zalivu, celo Savudriji, da ne govorimo dlje proti Novigradu, ki so ga naselili begunci iz požgane Celeje, se tako izkažejo za upravičene. Slovenci na jadranski obali ne potrebujemo izključne gospodarske cone, temveč nujno potrebujemo izključno počitniško cono. Vsak narod z obalo naj bi je imel toliko, da se lahko na njej v dveh mesecih poletja odpočijejo vsi njegovi državljani!

To upravičeno in v mednarodnem pravu znano načelo naj vodi našo zunanjo politiko. Ne pa bratenje s Čehi, Madžari in Poljaki.

A če nekako razumemo, zakaj in čemu smo unovčili četrtino bonov, še vedno ostaja misterij, čemu jih tri četrtine nismo. Poskusimo postaviti nekaj majavih in brez dvoma napačnih teorij:

določen del prebivalstva jih enostavno ne bo vnovčil, ker ne zaupajo državi. Zgodovinsko in gospodarsko klinično gledano obstajajo generacije, ki jim država v recimo pol stoletja ni ničesar podarila. Z izjemo paketa pleničk in mleka v prahu ob rojstvu. Laokoont je že vedel, ko je dvomil v danajske darove. Ne bi šli tako daleč, da bi trdili, kako so vavčerji trojanski konj, a dejstvo je, da je to darilo sestavni del tehnične recesije z začetka zgodbe. Ki se je bomo rešili s skupnimi napori, z zategovanjem pasu, z odrekanjem in z ostalimi floskulami, ki pa jih je – za razliko od daril – naše življenje polno. Hočemo povedati, da del prebivalstva noče izkoristiti vavčerja, ker ve, da ga bodo tako ali tako sami preplačali. Z nekoriščenjem bona bodo sami pred seboj ohranili tistega nekaj malo samospoštovanja, saj se niso pustili podkupiti na državi lasten, zvitorep način.

Še zadnjo analizo turističnih vavčerjev pa prinaša kratek pogled v starostno strukturo porabljenih bonov. Povprečna starost turistov, ki so bone unovčili, je 38,4 leta. Se pravi, da so se na počitnice odpravili mladi. Kar 55.000 upravičencev v povprečni starosti 64 let pa je svoje bone preneslo na mlajše družinske člane. Se pravi, da so starejši omogočili počitnice mlajšim. Oziroma so se tisti, ki oddih najbolj potrebujejo, temu odrekli na račun tistih, ki ga ne. Skrivnost prakse, po kateri naj mladina bolj počiva od starine, je naši redakciji neznana. V tej praksi se vidi tudi delček na Slovenskem splošno razvejane kulture, kjer se mlade generacije do starejših obnašajo izrazito plenilsko in je dvosobno stanovanje gospe mame v katerem ljubljanskih naselij pogosto najsvetlejši obet družinske sreče.

Seveda pa obstaja še možnost, s katero se bo brez dvoma poglobljeno ukvarjal demografski sklad. Tri četrtine neizkoriščenih bonov pripada starejši generaciji, ki postaja v starajoči se slovenski družbi prevladujoča in ji ni do vroče in hrupne obale. Modro bo počakala, da poletje mine in nato izkoristila državno darilo. S tem pa se tudi izkaže, da slovenski turistični biseri niso Portorož, Bled, Lipica in Ljubljana, temveč neugledni kraji slovenskega vzhoda: Moravci, Radenci in Rogaška.


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov