Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna
Pa smo nazaj, a še vedno v počitniškem razpoloženju. Kot se spominjata oba zvesta poslušalca, smo državo klasičnim medijem zapustili v spodobnem stanju, danes, ko se vračamo, pa je država v recesiji. Na srečo gre samo za tehnično recesijo, ki je, kot je splošno znano, milejša oblika recesije. Ker je te dni tudi virus v milejši obliki, se lahko tako šolsko leto kot tudi popočitniška Močvirja začnejo brez nepotrebne panike.
Največja zgodba letošnjega poletja so turistični boni ali vavčerji, kot se darilu reče s kleno slovensko besedo. Kljub velikanskemu uspehu tega protikoronskega instrumenta pozoren analitik ob statistiki unovčenih bonov dvigne obrv. Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Ampak nekaj vprašanj se pozornemu opazovalcu kljub vsemu zastavlja. Najprej in na začetku … za osrednja počitniška meseca je unovčena samo četrtina vseh bonov klavrn podatek. Pomeni, da se bo v prihodnjih štirih nepočitniških mesecih zvrstilo tri četrtine preostalih turističnih bonov. Kar s seboj prinaša številne nevšečnosti. Že zdaj, ob četrtini bonov, je bila Slovenija prepolna Slovencev. Ni ga bilo holma ne mlake, ki ne bi imela svojega turista. Poziv, naj Slovenci spoznamo Slovenijo, je padel na plodna tla in verjetno je ta vidik hkrati najbolj pozitiven del akcije za ohranitev slovenskega turizma. Z drugimi besedami: Slovenci smo se samo zamenjali. Tisti z vzhoda so šli na zahod, oni z zahoda na vzhod, enako so se zamenjali tudi severni in južni Slovenci.
Drug zanimiv podatek, ki ga analitiki spet niso pravilno razumeli, je, da je bilo kljub odkrivanju notranjosti Slovenije največ bonov unovčenih v občini Piran. Se pravi, da generična povezava med morjem in poletjem še vedno deluje. Ampak če je bila unovčena le četrtina bonov in če je bila notranjost Slovenije polna, Piran pa kljub temu zatrpan, pomeni, da imamo Slovenci enostavno premalo morske obale. Revizionistične in ozemeljske težnje, ki jih gojimo proti Piranskemu zalivu, celo Savudriji, da ne govorimo dlje proti Novigradu, ki so ga naselili begunci iz požgane Celeje, se tako izkažejo za upravičene. Slovenci na jadranski obali ne potrebujemo izključne gospodarske cone, temveč nujno potrebujemo izključno počitniško cono. Vsak narod z obalo naj bi je imel toliko, da se lahko na njej v dveh mesecih poletja odpočijejo vsi njegovi državljani!
To upravičeno in v mednarodnem pravu znano načelo naj vodi našo zunanjo politiko. Ne pa bratenje s Čehi, Madžari in Poljaki.
A če nekako razumemo, zakaj in čemu smo unovčili četrtino bonov, še vedno ostaja misterij, čemu jih tri četrtine nismo. Poskusimo postaviti nekaj majavih in brez dvoma napačnih teorij:
določen del prebivalstva jih enostavno ne bo vnovčil, ker ne zaupajo državi. Zgodovinsko in gospodarsko klinično gledano obstajajo generacije, ki jim država v recimo pol stoletja ni ničesar podarila. Z izjemo paketa pleničk in mleka v prahu ob rojstvu. Laokoont je že vedel, ko je dvomil v danajske darove. Ne bi šli tako daleč, da bi trdili, kako so vavčerji trojanski konj, a dejstvo je, da je to darilo sestavni del tehnične recesije z začetka zgodbe. Ki se je bomo rešili s skupnimi napori, z zategovanjem pasu, z odrekanjem in z ostalimi floskulami, ki pa jih je – za razliko od daril – naše življenje polno. Hočemo povedati, da del prebivalstva noče izkoristiti vavčerja, ker ve, da ga bodo tako ali tako sami preplačali. Z nekoriščenjem bona bodo sami pred seboj ohranili tistega nekaj malo samospoštovanja, saj se niso pustili podkupiti na državi lasten, zvitorep način.
Še zadnjo analizo turističnih vavčerjev pa prinaša kratek pogled v starostno strukturo porabljenih bonov. Povprečna starost turistov, ki so bone unovčili, je 38,4 leta. Se pravi, da so se na počitnice odpravili mladi. Kar 55.000 upravičencev v povprečni starosti 64 let pa je svoje bone preneslo na mlajše družinske člane. Se pravi, da so starejši omogočili počitnice mlajšim. Oziroma so se tisti, ki oddih najbolj potrebujejo, temu odrekli na račun tistih, ki ga ne. Skrivnost prakse, po kateri naj mladina bolj počiva od starine, je naši redakciji neznana. V tej praksi se vidi tudi delček na Slovenskem splošno razvejane kulture, kjer se mlade generacije do starejših obnašajo izrazito plenilsko in je dvosobno stanovanje gospe mame v katerem ljubljanskih naselij pogosto najsvetlejši obet družinske sreče.
Seveda pa obstaja še možnost, s katero se bo brez dvoma poglobljeno ukvarjal demografski sklad. Tri četrtine neizkoriščenih bonov pripada starejši generaciji, ki postaja v starajoči se slovenski družbi prevladujoča in ji ni do vroče in hrupne obale. Modro bo počakala, da poletje mine in nato izkoristila državno darilo. S tem pa se tudi izkaže, da slovenski turistični biseri niso Portorož, Bled, Lipica in Ljubljana, temveč neugledni kraji slovenskega vzhoda: Moravci, Radenci in Rogaška.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna
Pa smo nazaj, a še vedno v počitniškem razpoloženju. Kot se spominjata oba zvesta poslušalca, smo državo klasičnim medijem zapustili v spodobnem stanju, danes, ko se vračamo, pa je država v recesiji. Na srečo gre samo za tehnično recesijo, ki je, kot je splošno znano, milejša oblika recesije. Ker je te dni tudi virus v milejši obliki, se lahko tako šolsko leto kot tudi popočitniška Močvirja začnejo brez nepotrebne panike.
Največja zgodba letošnjega poletja so turistični boni ali vavčerji, kot se darilu reče s kleno slovensko besedo. Kljub velikanskemu uspehu tega protikoronskega instrumenta pozoren analitik ob statistiki unovčenih bonov dvigne obrv. Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Ampak nekaj vprašanj se pozornemu opazovalcu kljub vsemu zastavlja. Najprej in na začetku … za osrednja počitniška meseca je unovčena samo četrtina vseh bonov klavrn podatek. Pomeni, da se bo v prihodnjih štirih nepočitniških mesecih zvrstilo tri četrtine preostalih turističnih bonov. Kar s seboj prinaša številne nevšečnosti. Že zdaj, ob četrtini bonov, je bila Slovenija prepolna Slovencev. Ni ga bilo holma ne mlake, ki ne bi imela svojega turista. Poziv, naj Slovenci spoznamo Slovenijo, je padel na plodna tla in verjetno je ta vidik hkrati najbolj pozitiven del akcije za ohranitev slovenskega turizma. Z drugimi besedami: Slovenci smo se samo zamenjali. Tisti z vzhoda so šli na zahod, oni z zahoda na vzhod, enako so se zamenjali tudi severni in južni Slovenci.
Drug zanimiv podatek, ki ga analitiki spet niso pravilno razumeli, je, da je bilo kljub odkrivanju notranjosti Slovenije največ bonov unovčenih v občini Piran. Se pravi, da generična povezava med morjem in poletjem še vedno deluje. Ampak če je bila unovčena le četrtina bonov in če je bila notranjost Slovenije polna, Piran pa kljub temu zatrpan, pomeni, da imamo Slovenci enostavno premalo morske obale. Revizionistične in ozemeljske težnje, ki jih gojimo proti Piranskemu zalivu, celo Savudriji, da ne govorimo dlje proti Novigradu, ki so ga naselili begunci iz požgane Celeje, se tako izkažejo za upravičene. Slovenci na jadranski obali ne potrebujemo izključne gospodarske cone, temveč nujno potrebujemo izključno počitniško cono. Vsak narod z obalo naj bi je imel toliko, da se lahko na njej v dveh mesecih poletja odpočijejo vsi njegovi državljani!
To upravičeno in v mednarodnem pravu znano načelo naj vodi našo zunanjo politiko. Ne pa bratenje s Čehi, Madžari in Poljaki.
A če nekako razumemo, zakaj in čemu smo unovčili četrtino bonov, še vedno ostaja misterij, čemu jih tri četrtine nismo. Poskusimo postaviti nekaj majavih in brez dvoma napačnih teorij:
določen del prebivalstva jih enostavno ne bo vnovčil, ker ne zaupajo državi. Zgodovinsko in gospodarsko klinično gledano obstajajo generacije, ki jim država v recimo pol stoletja ni ničesar podarila. Z izjemo paketa pleničk in mleka v prahu ob rojstvu. Laokoont je že vedel, ko je dvomil v danajske darove. Ne bi šli tako daleč, da bi trdili, kako so vavčerji trojanski konj, a dejstvo je, da je to darilo sestavni del tehnične recesije z začetka zgodbe. Ki se je bomo rešili s skupnimi napori, z zategovanjem pasu, z odrekanjem in z ostalimi floskulami, ki pa jih je – za razliko od daril – naše življenje polno. Hočemo povedati, da del prebivalstva noče izkoristiti vavčerja, ker ve, da ga bodo tako ali tako sami preplačali. Z nekoriščenjem bona bodo sami pred seboj ohranili tistega nekaj malo samospoštovanja, saj se niso pustili podkupiti na državi lasten, zvitorep način.
Še zadnjo analizo turističnih vavčerjev pa prinaša kratek pogled v starostno strukturo porabljenih bonov. Povprečna starost turistov, ki so bone unovčili, je 38,4 leta. Se pravi, da so se na počitnice odpravili mladi. Kar 55.000 upravičencev v povprečni starosti 64 let pa je svoje bone preneslo na mlajše družinske člane. Se pravi, da so starejši omogočili počitnice mlajšim. Oziroma so se tisti, ki oddih najbolj potrebujejo, temu odrekli na račun tistih, ki ga ne. Skrivnost prakse, po kateri naj mladina bolj počiva od starine, je naši redakciji neznana. V tej praksi se vidi tudi delček na Slovenskem splošno razvejane kulture, kjer se mlade generacije do starejših obnašajo izrazito plenilsko in je dvosobno stanovanje gospe mame v katerem ljubljanskih naselij pogosto najsvetlejši obet družinske sreče.
Seveda pa obstaja še možnost, s katero se bo brez dvoma poglobljeno ukvarjal demografski sklad. Tri četrtine neizkoriščenih bonov pripada starejši generaciji, ki postaja v starajoči se slovenski družbi prevladujoča in ji ni do vroče in hrupne obale. Modro bo počakala, da poletje mine in nato izkoristila državno darilo. S tem pa se tudi izkaže, da slovenski turistični biseri niso Portorož, Bled, Lipica in Ljubljana, temveč neugledni kraji slovenskega vzhoda: Moravci, Radenci in Rogaška.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov