Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna
Pa smo nazaj, a še vedno v počitniškem razpoloženju. Kot se spominjata oba zvesta poslušalca, smo državo klasičnim medijem zapustili v spodobnem stanju, danes, ko se vračamo, pa je država v recesiji. Na srečo gre samo za tehnično recesijo, ki je, kot je splošno znano, milejša oblika recesije. Ker je te dni tudi virus v milejši obliki, se lahko tako šolsko leto kot tudi popočitniška Močvirja začnejo brez nepotrebne panike.
Največja zgodba letošnjega poletja so turistični boni ali vavčerji, kot se darilu reče s kleno slovensko besedo. Kljub velikanskemu uspehu tega protikoronskega instrumenta pozoren analitik ob statistiki unovčenih bonov dvigne obrv. Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Ampak nekaj vprašanj se pozornemu opazovalcu kljub vsemu zastavlja. Najprej in na začetku … za osrednja počitniška meseca je unovčena samo četrtina vseh bonov klavrn podatek. Pomeni, da se bo v prihodnjih štirih nepočitniških mesecih zvrstilo tri četrtine preostalih turističnih bonov. Kar s seboj prinaša številne nevšečnosti. Že zdaj, ob četrtini bonov, je bila Slovenija prepolna Slovencev. Ni ga bilo holma ne mlake, ki ne bi imela svojega turista. Poziv, naj Slovenci spoznamo Slovenijo, je padel na plodna tla in verjetno je ta vidik hkrati najbolj pozitiven del akcije za ohranitev slovenskega turizma. Z drugimi besedami: Slovenci smo se samo zamenjali. Tisti z vzhoda so šli na zahod, oni z zahoda na vzhod, enako so se zamenjali tudi severni in južni Slovenci.
Drug zanimiv podatek, ki ga analitiki spet niso pravilno razumeli, je, da je bilo kljub odkrivanju notranjosti Slovenije največ bonov unovčenih v občini Piran. Se pravi, da generična povezava med morjem in poletjem še vedno deluje. Ampak če je bila unovčena le četrtina bonov in če je bila notranjost Slovenije polna, Piran pa kljub temu zatrpan, pomeni, da imamo Slovenci enostavno premalo morske obale. Revizionistične in ozemeljske težnje, ki jih gojimo proti Piranskemu zalivu, celo Savudriji, da ne govorimo dlje proti Novigradu, ki so ga naselili begunci iz požgane Celeje, se tako izkažejo za upravičene. Slovenci na jadranski obali ne potrebujemo izključne gospodarske cone, temveč nujno potrebujemo izključno počitniško cono. Vsak narod z obalo naj bi je imel toliko, da se lahko na njej v dveh mesecih poletja odpočijejo vsi njegovi državljani!
To upravičeno in v mednarodnem pravu znano načelo naj vodi našo zunanjo politiko. Ne pa bratenje s Čehi, Madžari in Poljaki.
A če nekako razumemo, zakaj in čemu smo unovčili četrtino bonov, še vedno ostaja misterij, čemu jih tri četrtine nismo. Poskusimo postaviti nekaj majavih in brez dvoma napačnih teorij:
določen del prebivalstva jih enostavno ne bo vnovčil, ker ne zaupajo državi. Zgodovinsko in gospodarsko klinično gledano obstajajo generacije, ki jim država v recimo pol stoletja ni ničesar podarila. Z izjemo paketa pleničk in mleka v prahu ob rojstvu. Laokoont je že vedel, ko je dvomil v danajske darove. Ne bi šli tako daleč, da bi trdili, kako so vavčerji trojanski konj, a dejstvo je, da je to darilo sestavni del tehnične recesije z začetka zgodbe. Ki se je bomo rešili s skupnimi napori, z zategovanjem pasu, z odrekanjem in z ostalimi floskulami, ki pa jih je – za razliko od daril – naše življenje polno. Hočemo povedati, da del prebivalstva noče izkoristiti vavčerja, ker ve, da ga bodo tako ali tako sami preplačali. Z nekoriščenjem bona bodo sami pred seboj ohranili tistega nekaj malo samospoštovanja, saj se niso pustili podkupiti na državi lasten, zvitorep način.
Še zadnjo analizo turističnih vavčerjev pa prinaša kratek pogled v starostno strukturo porabljenih bonov. Povprečna starost turistov, ki so bone unovčili, je 38,4 leta. Se pravi, da so se na počitnice odpravili mladi. Kar 55.000 upravičencev v povprečni starosti 64 let pa je svoje bone preneslo na mlajše družinske člane. Se pravi, da so starejši omogočili počitnice mlajšim. Oziroma so se tisti, ki oddih najbolj potrebujejo, temu odrekli na račun tistih, ki ga ne. Skrivnost prakse, po kateri naj mladina bolj počiva od starine, je naši redakciji neznana. V tej praksi se vidi tudi delček na Slovenskem splošno razvejane kulture, kjer se mlade generacije do starejših obnašajo izrazito plenilsko in je dvosobno stanovanje gospe mame v katerem ljubljanskih naselij pogosto najsvetlejši obet družinske sreče.
Seveda pa obstaja še možnost, s katero se bo brez dvoma poglobljeno ukvarjal demografski sklad. Tri četrtine neizkoriščenih bonov pripada starejši generaciji, ki postaja v starajoči se slovenski družbi prevladujoča in ji ni do vroče in hrupne obale. Modro bo počakala, da poletje mine in nato izkoristila državno darilo. S tem pa se tudi izkaže, da slovenski turistični biseri niso Portorož, Bled, Lipica in Ljubljana, temveč neugledni kraji slovenskega vzhoda: Moravci, Radenci in Rogaška.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna
Pa smo nazaj, a še vedno v počitniškem razpoloženju. Kot se spominjata oba zvesta poslušalca, smo državo klasičnim medijem zapustili v spodobnem stanju, danes, ko se vračamo, pa je država v recesiji. Na srečo gre samo za tehnično recesijo, ki je, kot je splošno znano, milejša oblika recesije. Ker je te dni tudi virus v milejši obliki, se lahko tako šolsko leto kot tudi popočitniška Močvirja začnejo brez nepotrebne panike.
Največja zgodba letošnjega poletja so turistični boni ali vavčerji, kot se darilu reče s kleno slovensko besedo. Kljub velikanskemu uspehu tega protikoronskega instrumenta pozoren analitik ob statistiki unovčenih bonov dvigne obrv. Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Ampak nekaj vprašanj se pozornemu opazovalcu kljub vsemu zastavlja. Najprej in na začetku … za osrednja počitniška meseca je unovčena samo četrtina vseh bonov klavrn podatek. Pomeni, da se bo v prihodnjih štirih nepočitniških mesecih zvrstilo tri četrtine preostalih turističnih bonov. Kar s seboj prinaša številne nevšečnosti. Že zdaj, ob četrtini bonov, je bila Slovenija prepolna Slovencev. Ni ga bilo holma ne mlake, ki ne bi imela svojega turista. Poziv, naj Slovenci spoznamo Slovenijo, je padel na plodna tla in verjetno je ta vidik hkrati najbolj pozitiven del akcije za ohranitev slovenskega turizma. Z drugimi besedami: Slovenci smo se samo zamenjali. Tisti z vzhoda so šli na zahod, oni z zahoda na vzhod, enako so se zamenjali tudi severni in južni Slovenci.
Drug zanimiv podatek, ki ga analitiki spet niso pravilno razumeli, je, da je bilo kljub odkrivanju notranjosti Slovenije največ bonov unovčenih v občini Piran. Se pravi, da generična povezava med morjem in poletjem še vedno deluje. Ampak če je bila unovčena le četrtina bonov in če je bila notranjost Slovenije polna, Piran pa kljub temu zatrpan, pomeni, da imamo Slovenci enostavno premalo morske obale. Revizionistične in ozemeljske težnje, ki jih gojimo proti Piranskemu zalivu, celo Savudriji, da ne govorimo dlje proti Novigradu, ki so ga naselili begunci iz požgane Celeje, se tako izkažejo za upravičene. Slovenci na jadranski obali ne potrebujemo izključne gospodarske cone, temveč nujno potrebujemo izključno počitniško cono. Vsak narod z obalo naj bi je imel toliko, da se lahko na njej v dveh mesecih poletja odpočijejo vsi njegovi državljani!
To upravičeno in v mednarodnem pravu znano načelo naj vodi našo zunanjo politiko. Ne pa bratenje s Čehi, Madžari in Poljaki.
A če nekako razumemo, zakaj in čemu smo unovčili četrtino bonov, še vedno ostaja misterij, čemu jih tri četrtine nismo. Poskusimo postaviti nekaj majavih in brez dvoma napačnih teorij:
določen del prebivalstva jih enostavno ne bo vnovčil, ker ne zaupajo državi. Zgodovinsko in gospodarsko klinično gledano obstajajo generacije, ki jim država v recimo pol stoletja ni ničesar podarila. Z izjemo paketa pleničk in mleka v prahu ob rojstvu. Laokoont je že vedel, ko je dvomil v danajske darove. Ne bi šli tako daleč, da bi trdili, kako so vavčerji trojanski konj, a dejstvo je, da je to darilo sestavni del tehnične recesije z začetka zgodbe. Ki se je bomo rešili s skupnimi napori, z zategovanjem pasu, z odrekanjem in z ostalimi floskulami, ki pa jih je – za razliko od daril – naše življenje polno. Hočemo povedati, da del prebivalstva noče izkoristiti vavčerja, ker ve, da ga bodo tako ali tako sami preplačali. Z nekoriščenjem bona bodo sami pred seboj ohranili tistega nekaj malo samospoštovanja, saj se niso pustili podkupiti na državi lasten, zvitorep način.
Še zadnjo analizo turističnih vavčerjev pa prinaša kratek pogled v starostno strukturo porabljenih bonov. Povprečna starost turistov, ki so bone unovčili, je 38,4 leta. Se pravi, da so se na počitnice odpravili mladi. Kar 55.000 upravičencev v povprečni starosti 64 let pa je svoje bone preneslo na mlajše družinske člane. Se pravi, da so starejši omogočili počitnice mlajšim. Oziroma so se tisti, ki oddih najbolj potrebujejo, temu odrekli na račun tistih, ki ga ne. Skrivnost prakse, po kateri naj mladina bolj počiva od starine, je naši redakciji neznana. V tej praksi se vidi tudi delček na Slovenskem splošno razvejane kulture, kjer se mlade generacije do starejših obnašajo izrazito plenilsko in je dvosobno stanovanje gospe mame v katerem ljubljanskih naselij pogosto najsvetlejši obet družinske sreče.
Seveda pa obstaja še možnost, s katero se bo brez dvoma poglobljeno ukvarjal demografski sklad. Tri četrtine neizkoriščenih bonov pripada starejši generaciji, ki postaja v starajoči se slovenski družbi prevladujoča in ji ni do vroče in hrupne obale. Modro bo počakala, da poletje mine in nato izkoristila državno darilo. S tem pa se tudi izkaže, da slovenski turistični biseri niso Portorož, Bled, Lipica in Ljubljana, temveč neugledni kraji slovenskega vzhoda: Moravci, Radenci in Rogaška.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov