Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Kolikor se že to razumnemu upira, se je treba v današnjih časih ponorelih informacij priključiti neposredno na izvir vsega védenja. To so seveda družbena omrežja. Facebook, Twitter, Instagram in ostalo sorodstvo. Tisti, ki ste v novih medijih izvedeni do popolnosti, oddajo mirno preskočite, tisti, kot mi – internetno nedolžni, pa boste mogoče zaznali v današnjih razmišljanjih zrnce soli. Ali pa tudi ne.
Ob tem, da se na družbenih omrežjih na veliko zabava, prepira, hvali in žali, kar je pač običajno za to vrsto komunikacije, so ta spletišča dobila tudi posvečeno nalogo, da prek njih politična elita komunicira z javnostjo. Še ne tako dolgo nazaj bi se zdelo sporno, da se ti mediji uporabljajo za prikazovanje ljubkih psičkov, sončnih zahodov in še posebej uspelih potic skupaj z življenjsko pomembnimi opozorili med zdravstveno krizo; toda nismo tu, da sodimo. Tu smo, da povežemo dejstva.
Na samem izvoru demokratične misli in prakse nam zgodovinski učbeniki slikajo egejska mesta, kjer se politična misel rojeva z dolgimi govori, javnimi debatami in posledično demokratičnimi odločitvami. Ampak odrasli vemo, da je antična demokracija slikanica za otroke. A vsaj kar se demokratične komunikacije tiče … še ob zori dvajsetega stoletja je veljalo, da je za uspešnega politika – še toliko bolj za državnika – nujna retorična dovršenost in vsaj v isti meri tudi pismena kultiviranost. Usodne misli demokratične zgodovine so se oblikovale s prelomnimi eseji, časopisnimi članki in ognjevitimi govori. Javnost je bila obveščena z vzvišeno besedo, ki je dala vsaj toliko na obliko, kot je dala na vsebino.
A nov čas je prinesel novo prakso. Klasični, tako tiskani kot elektronski mediji smo postali dinozavri – in to nikoli dokončno pojasnjeno ponižanje je politika sprejela z obema rokama. Še celo tiskovne konference, ki so tako ali tako vprašljiv demokratični inštrument komuniciranja z javnostjo, so postale nekako nebodigatreba. Edino zveličavno je komuniciranje na Twitterju.
Pustimo danes ob strani, da nas to državljane, ki se nočemo vključiti v to kólo razigranih egov, dela za drugorazredne; pustimo ob strani tudi dejstvo, da klasični mediji s povzemanjem Twitterja pljuvajo na svoje sveto poslanstvo, in se namesto tega posvetimo podrobnosti, ki ni zaskrbela nikogar od dežurnih čuvajev medijske krajine. Razen nas seveda.
Twitter dopušča v posameznem čivku 280 znakov. Pokojni maršal je nekoč na enem partijskih kongresov govoril zdržema šest ur. Če vzamemo, da je bila polovica tega avtokratskega in nedemokratičnega nakladanja, nam ostanejo tri ure. Tri ure, v katerih je poglavar države imel nekaj za povedati o stanju v tej državi. In seveda ne sodimo o tem, ali je bila njegova ocena pravilna ali pravična. Današnji šefi države pa nam svoje videnje o stanju v državi sporočajo znotraj 280 znakov. Kar treniran radijski bralec prebere nekje v 20 sekundah. Se pravi, da bi današnji vladarji potrebovali na tisoče Twittov, da bi se vsaj na daleč približali Titovemu maratonu.
Ampak seveda ni glavno vprašanje politične komunikacije "koliko", temveč je to "kaj". In še prej "čemu". Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Obstajata dve možnosti, ki razumnemu padeta na pamet:
A: ali menijo, da smo samo toliko sposobni razumeti?
B: ali pa so sposobni samo toliko povedati!
Ampak preden razrešimo to zapleteno vprašanje, si od blizu poglejmo to sodobno politično komunikacijo. Vzemimo precej usoden Twitt o epidemiološkem stanju v državi. Takole gre. Citat:
"Včeraj se je" … in ko bi pričakovali besedico "Slovenija" je na njenem mestu samo simbol zastave Slovenije … "okužilo 1796 ljudi. V" … in ko bi pričakovali besedo bolnišnica, je tam simbol stavbe z rdečim križem na vrhu … "je 750 ljudi". In nato proti koncu … "Žal je umrlo 23 ljudi." "Iskreno sožalje" in simbol goreče svečke. Konec citata
Nismo živeli tako globoko pod kamnom, da ne bi poznali teorije in prakse "čustvenčkov", a zdi se, da je uporaba majhnih ljubkih simbolov za pojasnjevanje in opisovanje smrtno resnih stvari vsaj nezrela, če že ne nespodobna. Ob tem pa poplava simbolov v vladni komunikaciji z državljani odgovarja na vprašanje, ali je komunikacija s Twitterjem potrebna, ker oni mislijo, da mi ne bomo razumeli, ali pa kompleksnih stvari politika ne zna sporočati drugače kot skrajno poenostavljano …
Se še spominjate berila za prvi razred osnovne šole? Tam je bila naslikana ljubka veverica in za ilustracijo je z velikimi tiskanimi pisalo … "je našla" … nato je bil narisan lešnik. Otrok se je tako naučil ene temeljnih veščin civilizacije: razumevanja z branjem …Veverica je našla lešnik. In potem, kakšnega pol stoletja pozneje smo spet na istem.
"Deset" … simbol žalostnega obraza s povito glavo in rdečimi lički … "je sprejetih v" … simbol stavbe z rdečim križem na vrhu. "Če imate" … simbol termometra … "poiščite pomoč" … simbol človeka v belem plašču s stetoskopom.
Ko politika z nami komunicira podobno, kot je pedagoška znanost komunicirala z nami v prvem razredu, nam zelo jasno sporoča, kaj si misli o nas. Zato nam ne ostane drugega, kot da vrnemo z enako mero.
"Ni vsa resnica zbrana na" … simbol modrega ptička. "Nekaj je je" … simbol ptičje kletke … "tudi na" … simbol radijskega sprejemnika.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Kolikor se že to razumnemu upira, se je treba v današnjih časih ponorelih informacij priključiti neposredno na izvir vsega védenja. To so seveda družbena omrežja. Facebook, Twitter, Instagram in ostalo sorodstvo. Tisti, ki ste v novih medijih izvedeni do popolnosti, oddajo mirno preskočite, tisti, kot mi – internetno nedolžni, pa boste mogoče zaznali v današnjih razmišljanjih zrnce soli. Ali pa tudi ne.
Ob tem, da se na družbenih omrežjih na veliko zabava, prepira, hvali in žali, kar je pač običajno za to vrsto komunikacije, so ta spletišča dobila tudi posvečeno nalogo, da prek njih politična elita komunicira z javnostjo. Še ne tako dolgo nazaj bi se zdelo sporno, da se ti mediji uporabljajo za prikazovanje ljubkih psičkov, sončnih zahodov in še posebej uspelih potic skupaj z življenjsko pomembnimi opozorili med zdravstveno krizo; toda nismo tu, da sodimo. Tu smo, da povežemo dejstva.
Na samem izvoru demokratične misli in prakse nam zgodovinski učbeniki slikajo egejska mesta, kjer se politična misel rojeva z dolgimi govori, javnimi debatami in posledično demokratičnimi odločitvami. Ampak odrasli vemo, da je antična demokracija slikanica za otroke. A vsaj kar se demokratične komunikacije tiče … še ob zori dvajsetega stoletja je veljalo, da je za uspešnega politika – še toliko bolj za državnika – nujna retorična dovršenost in vsaj v isti meri tudi pismena kultiviranost. Usodne misli demokratične zgodovine so se oblikovale s prelomnimi eseji, časopisnimi članki in ognjevitimi govori. Javnost je bila obveščena z vzvišeno besedo, ki je dala vsaj toliko na obliko, kot je dala na vsebino.
A nov čas je prinesel novo prakso. Klasični, tako tiskani kot elektronski mediji smo postali dinozavri – in to nikoli dokončno pojasnjeno ponižanje je politika sprejela z obema rokama. Še celo tiskovne konference, ki so tako ali tako vprašljiv demokratični inštrument komuniciranja z javnostjo, so postale nekako nebodigatreba. Edino zveličavno je komuniciranje na Twitterju.
Pustimo danes ob strani, da nas to državljane, ki se nočemo vključiti v to kólo razigranih egov, dela za drugorazredne; pustimo ob strani tudi dejstvo, da klasični mediji s povzemanjem Twitterja pljuvajo na svoje sveto poslanstvo, in se namesto tega posvetimo podrobnosti, ki ni zaskrbela nikogar od dežurnih čuvajev medijske krajine. Razen nas seveda.
Twitter dopušča v posameznem čivku 280 znakov. Pokojni maršal je nekoč na enem partijskih kongresov govoril zdržema šest ur. Če vzamemo, da je bila polovica tega avtokratskega in nedemokratičnega nakladanja, nam ostanejo tri ure. Tri ure, v katerih je poglavar države imel nekaj za povedati o stanju v tej državi. In seveda ne sodimo o tem, ali je bila njegova ocena pravilna ali pravična. Današnji šefi države pa nam svoje videnje o stanju v državi sporočajo znotraj 280 znakov. Kar treniran radijski bralec prebere nekje v 20 sekundah. Se pravi, da bi današnji vladarji potrebovali na tisoče Twittov, da bi se vsaj na daleč približali Titovemu maratonu.
Ampak seveda ni glavno vprašanje politične komunikacije "koliko", temveč je to "kaj". In še prej "čemu". Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Obstajata dve možnosti, ki razumnemu padeta na pamet:
A: ali menijo, da smo samo toliko sposobni razumeti?
B: ali pa so sposobni samo toliko povedati!
Ampak preden razrešimo to zapleteno vprašanje, si od blizu poglejmo to sodobno politično komunikacijo. Vzemimo precej usoden Twitt o epidemiološkem stanju v državi. Takole gre. Citat:
"Včeraj se je" … in ko bi pričakovali besedico "Slovenija" je na njenem mestu samo simbol zastave Slovenije … "okužilo 1796 ljudi. V" … in ko bi pričakovali besedo bolnišnica, je tam simbol stavbe z rdečim križem na vrhu … "je 750 ljudi". In nato proti koncu … "Žal je umrlo 23 ljudi." "Iskreno sožalje" in simbol goreče svečke. Konec citata
Nismo živeli tako globoko pod kamnom, da ne bi poznali teorije in prakse "čustvenčkov", a zdi se, da je uporaba majhnih ljubkih simbolov za pojasnjevanje in opisovanje smrtno resnih stvari vsaj nezrela, če že ne nespodobna. Ob tem pa poplava simbolov v vladni komunikaciji z državljani odgovarja na vprašanje, ali je komunikacija s Twitterjem potrebna, ker oni mislijo, da mi ne bomo razumeli, ali pa kompleksnih stvari politika ne zna sporočati drugače kot skrajno poenostavljano …
Se še spominjate berila za prvi razred osnovne šole? Tam je bila naslikana ljubka veverica in za ilustracijo je z velikimi tiskanimi pisalo … "je našla" … nato je bil narisan lešnik. Otrok se je tako naučil ene temeljnih veščin civilizacije: razumevanja z branjem …Veverica je našla lešnik. In potem, kakšnega pol stoletja pozneje smo spet na istem.
"Deset" … simbol žalostnega obraza s povito glavo in rdečimi lički … "je sprejetih v" … simbol stavbe z rdečim križem na vrhu. "Če imate" … simbol termometra … "poiščite pomoč" … simbol človeka v belem plašču s stetoskopom.
Ko politika z nami komunicira podobno, kot je pedagoška znanost komunicirala z nami v prvem razredu, nam zelo jasno sporoča, kaj si misli o nas. Zato nam ne ostane drugega, kot da vrnemo z enako mero.
"Ni vsa resnica zbrana na" … simbol modrega ptička. "Nekaj je je" … simbol ptičje kletke … "tudi na" … simbol radijskega sprejemnika.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov