Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Kolikor se že to razumnemu upira, se je treba v današnjih časih ponorelih informacij priključiti neposredno na izvir vsega védenja. To so seveda družbena omrežja. Facebook, Twitter, Instagram in ostalo sorodstvo. Tisti, ki ste v novih medijih izvedeni do popolnosti, oddajo mirno preskočite, tisti, kot mi – internetno nedolžni, pa boste mogoče zaznali v današnjih razmišljanjih zrnce soli. Ali pa tudi ne.
Ob tem, da se na družbenih omrežjih na veliko zabava, prepira, hvali in žali, kar je pač običajno za to vrsto komunikacije, so ta spletišča dobila tudi posvečeno nalogo, da prek njih politična elita komunicira z javnostjo. Še ne tako dolgo nazaj bi se zdelo sporno, da se ti mediji uporabljajo za prikazovanje ljubkih psičkov, sončnih zahodov in še posebej uspelih potic skupaj z življenjsko pomembnimi opozorili med zdravstveno krizo; toda nismo tu, da sodimo. Tu smo, da povežemo dejstva.
Na samem izvoru demokratične misli in prakse nam zgodovinski učbeniki slikajo egejska mesta, kjer se politična misel rojeva z dolgimi govori, javnimi debatami in posledično demokratičnimi odločitvami. Ampak odrasli vemo, da je antična demokracija slikanica za otroke. A vsaj kar se demokratične komunikacije tiče … še ob zori dvajsetega stoletja je veljalo, da je za uspešnega politika – še toliko bolj za državnika – nujna retorična dovršenost in vsaj v isti meri tudi pismena kultiviranost. Usodne misli demokratične zgodovine so se oblikovale s prelomnimi eseji, časopisnimi članki in ognjevitimi govori. Javnost je bila obveščena z vzvišeno besedo, ki je dala vsaj toliko na obliko, kot je dala na vsebino.
A nov čas je prinesel novo prakso. Klasični, tako tiskani kot elektronski mediji smo postali dinozavri – in to nikoli dokončno pojasnjeno ponižanje je politika sprejela z obema rokama. Še celo tiskovne konference, ki so tako ali tako vprašljiv demokratični inštrument komuniciranja z javnostjo, so postale nekako nebodigatreba. Edino zveličavno je komuniciranje na Twitterju.
Pustimo danes ob strani, da nas to državljane, ki se nočemo vključiti v to kólo razigranih egov, dela za drugorazredne; pustimo ob strani tudi dejstvo, da klasični mediji s povzemanjem Twitterja pljuvajo na svoje sveto poslanstvo, in se namesto tega posvetimo podrobnosti, ki ni zaskrbela nikogar od dežurnih čuvajev medijske krajine. Razen nas seveda.
Twitter dopušča v posameznem čivku 280 znakov. Pokojni maršal je nekoč na enem partijskih kongresov govoril zdržema šest ur. Če vzamemo, da je bila polovica tega avtokratskega in nedemokratičnega nakladanja, nam ostanejo tri ure. Tri ure, v katerih je poglavar države imel nekaj za povedati o stanju v tej državi. In seveda ne sodimo o tem, ali je bila njegova ocena pravilna ali pravična. Današnji šefi države pa nam svoje videnje o stanju v državi sporočajo znotraj 280 znakov. Kar treniran radijski bralec prebere nekje v 20 sekundah. Se pravi, da bi današnji vladarji potrebovali na tisoče Twittov, da bi se vsaj na daleč približali Titovemu maratonu.
Ampak seveda ni glavno vprašanje politične komunikacije "koliko", temveč je to "kaj". In še prej "čemu". Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Obstajata dve možnosti, ki razumnemu padeta na pamet:
A: ali menijo, da smo samo toliko sposobni razumeti?
B: ali pa so sposobni samo toliko povedati!
Ampak preden razrešimo to zapleteno vprašanje, si od blizu poglejmo to sodobno politično komunikacijo. Vzemimo precej usoden Twitt o epidemiološkem stanju v državi. Takole gre. Citat:
"Včeraj se je" … in ko bi pričakovali besedico "Slovenija" je na njenem mestu samo simbol zastave Slovenije … "okužilo 1796 ljudi. V" … in ko bi pričakovali besedo bolnišnica, je tam simbol stavbe z rdečim križem na vrhu … "je 750 ljudi". In nato proti koncu … "Žal je umrlo 23 ljudi." "Iskreno sožalje" in simbol goreče svečke. Konec citata
Nismo živeli tako globoko pod kamnom, da ne bi poznali teorije in prakse "čustvenčkov", a zdi se, da je uporaba majhnih ljubkih simbolov za pojasnjevanje in opisovanje smrtno resnih stvari vsaj nezrela, če že ne nespodobna. Ob tem pa poplava simbolov v vladni komunikaciji z državljani odgovarja na vprašanje, ali je komunikacija s Twitterjem potrebna, ker oni mislijo, da mi ne bomo razumeli, ali pa kompleksnih stvari politika ne zna sporočati drugače kot skrajno poenostavljano …
Se še spominjate berila za prvi razred osnovne šole? Tam je bila naslikana ljubka veverica in za ilustracijo je z velikimi tiskanimi pisalo … "je našla" … nato je bil narisan lešnik. Otrok se je tako naučil ene temeljnih veščin civilizacije: razumevanja z branjem …Veverica je našla lešnik. In potem, kakšnega pol stoletja pozneje smo spet na istem.
"Deset" … simbol žalostnega obraza s povito glavo in rdečimi lički … "je sprejetih v" … simbol stavbe z rdečim križem na vrhu. "Če imate" … simbol termometra … "poiščite pomoč" … simbol človeka v belem plašču s stetoskopom.
Ko politika z nami komunicira podobno, kot je pedagoška znanost komunicirala z nami v prvem razredu, nam zelo jasno sporoča, kaj si misli o nas. Zato nam ne ostane drugega, kot da vrnemo z enako mero.
"Ni vsa resnica zbrana na" … simbol modrega ptička. "Nekaj je je" … simbol ptičje kletke … "tudi na" … simbol radijskega sprejemnika.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Kolikor se že to razumnemu upira, se je treba v današnjih časih ponorelih informacij priključiti neposredno na izvir vsega védenja. To so seveda družbena omrežja. Facebook, Twitter, Instagram in ostalo sorodstvo. Tisti, ki ste v novih medijih izvedeni do popolnosti, oddajo mirno preskočite, tisti, kot mi – internetno nedolžni, pa boste mogoče zaznali v današnjih razmišljanjih zrnce soli. Ali pa tudi ne.
Ob tem, da se na družbenih omrežjih na veliko zabava, prepira, hvali in žali, kar je pač običajno za to vrsto komunikacije, so ta spletišča dobila tudi posvečeno nalogo, da prek njih politična elita komunicira z javnostjo. Še ne tako dolgo nazaj bi se zdelo sporno, da se ti mediji uporabljajo za prikazovanje ljubkih psičkov, sončnih zahodov in še posebej uspelih potic skupaj z življenjsko pomembnimi opozorili med zdravstveno krizo; toda nismo tu, da sodimo. Tu smo, da povežemo dejstva.
Na samem izvoru demokratične misli in prakse nam zgodovinski učbeniki slikajo egejska mesta, kjer se politična misel rojeva z dolgimi govori, javnimi debatami in posledično demokratičnimi odločitvami. Ampak odrasli vemo, da je antična demokracija slikanica za otroke. A vsaj kar se demokratične komunikacije tiče … še ob zori dvajsetega stoletja je veljalo, da je za uspešnega politika – še toliko bolj za državnika – nujna retorična dovršenost in vsaj v isti meri tudi pismena kultiviranost. Usodne misli demokratične zgodovine so se oblikovale s prelomnimi eseji, časopisnimi članki in ognjevitimi govori. Javnost je bila obveščena z vzvišeno besedo, ki je dala vsaj toliko na obliko, kot je dala na vsebino.
A nov čas je prinesel novo prakso. Klasični, tako tiskani kot elektronski mediji smo postali dinozavri – in to nikoli dokončno pojasnjeno ponižanje je politika sprejela z obema rokama. Še celo tiskovne konference, ki so tako ali tako vprašljiv demokratični inštrument komuniciranja z javnostjo, so postale nekako nebodigatreba. Edino zveličavno je komuniciranje na Twitterju.
Pustimo danes ob strani, da nas to državljane, ki se nočemo vključiti v to kólo razigranih egov, dela za drugorazredne; pustimo ob strani tudi dejstvo, da klasični mediji s povzemanjem Twitterja pljuvajo na svoje sveto poslanstvo, in se namesto tega posvetimo podrobnosti, ki ni zaskrbela nikogar od dežurnih čuvajev medijske krajine. Razen nas seveda.
Twitter dopušča v posameznem čivku 280 znakov. Pokojni maršal je nekoč na enem partijskih kongresov govoril zdržema šest ur. Če vzamemo, da je bila polovica tega avtokratskega in nedemokratičnega nakladanja, nam ostanejo tri ure. Tri ure, v katerih je poglavar države imel nekaj za povedati o stanju v tej državi. In seveda ne sodimo o tem, ali je bila njegova ocena pravilna ali pravična. Današnji šefi države pa nam svoje videnje o stanju v državi sporočajo znotraj 280 znakov. Kar treniran radijski bralec prebere nekje v 20 sekundah. Se pravi, da bi današnji vladarji potrebovali na tisoče Twittov, da bi se vsaj na daleč približali Titovemu maratonu.
Ampak seveda ni glavno vprašanje politične komunikacije "koliko", temveč je to "kaj". In še prej "čemu". Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Obstajata dve možnosti, ki razumnemu padeta na pamet:
A: ali menijo, da smo samo toliko sposobni razumeti?
B: ali pa so sposobni samo toliko povedati!
Ampak preden razrešimo to zapleteno vprašanje, si od blizu poglejmo to sodobno politično komunikacijo. Vzemimo precej usoden Twitt o epidemiološkem stanju v državi. Takole gre. Citat:
"Včeraj se je" … in ko bi pričakovali besedico "Slovenija" je na njenem mestu samo simbol zastave Slovenije … "okužilo 1796 ljudi. V" … in ko bi pričakovali besedo bolnišnica, je tam simbol stavbe z rdečim križem na vrhu … "je 750 ljudi". In nato proti koncu … "Žal je umrlo 23 ljudi." "Iskreno sožalje" in simbol goreče svečke. Konec citata
Nismo živeli tako globoko pod kamnom, da ne bi poznali teorije in prakse "čustvenčkov", a zdi se, da je uporaba majhnih ljubkih simbolov za pojasnjevanje in opisovanje smrtno resnih stvari vsaj nezrela, če že ne nespodobna. Ob tem pa poplava simbolov v vladni komunikaciji z državljani odgovarja na vprašanje, ali je komunikacija s Twitterjem potrebna, ker oni mislijo, da mi ne bomo razumeli, ali pa kompleksnih stvari politika ne zna sporočati drugače kot skrajno poenostavljano …
Se še spominjate berila za prvi razred osnovne šole? Tam je bila naslikana ljubka veverica in za ilustracijo je z velikimi tiskanimi pisalo … "je našla" … nato je bil narisan lešnik. Otrok se je tako naučil ene temeljnih veščin civilizacije: razumevanja z branjem …Veverica je našla lešnik. In potem, kakšnega pol stoletja pozneje smo spet na istem.
"Deset" … simbol žalostnega obraza s povito glavo in rdečimi lički … "je sprejetih v" … simbol stavbe z rdečim križem na vrhu. "Če imate" … simbol termometra … "poiščite pomoč" … simbol človeka v belem plašču s stetoskopom.
Ko politika z nami komunicira podobno, kot je pedagoška znanost komunicirala z nami v prvem razredu, nam zelo jasno sporoča, kaj si misli o nas. Zato nam ne ostane drugega, kot da vrnemo z enako mero.
"Ni vsa resnica zbrana na" … simbol modrega ptička. "Nekaj je je" … simbol ptičje kletke … "tudi na" … simbol radijskega sprejemnika.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov