Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?

Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?

Kolikor se že to razumnemu upira, se je treba v današnjih časih ponorelih informacij priključiti neposredno na izvir vsega védenja. To so seveda družbena omrežja. Facebook, Twitter, Instagram in ostalo sorodstvo. Tisti, ki ste v novih medijih izvedeni do popolnosti, oddajo mirno preskočite, tisti, kot mi – internetno nedolžni, pa boste mogoče zaznali v današnjih razmišljanjih zrnce soli. Ali pa tudi ne.

Ob tem, da se na družbenih omrežjih na veliko zabava, prepira, hvali in žali, kar je pač običajno za to vrsto komunikacije, so ta spletišča dobila tudi posvečeno nalogo, da prek njih politična elita komunicira z javnostjo. Še ne tako dolgo nazaj bi se zdelo sporno, da se ti mediji uporabljajo za prikazovanje ljubkih psičkov, sončnih zahodov in še posebej uspelih potic skupaj z življenjsko pomembnimi opozorili med zdravstveno krizo; toda nismo tu, da sodimo. Tu smo, da povežemo dejstva.

Na samem izvoru demokratične misli in prakse nam zgodovinski učbeniki slikajo egejska mesta, kjer se politična misel rojeva z dolgimi govori, javnimi debatami in posledično demokratičnimi odločitvami. Ampak odrasli vemo, da je antična demokracija slikanica za otroke. A vsaj kar se demokratične komunikacije tiče … še ob zori dvajsetega stoletja je veljalo, da je za uspešnega politika – še toliko bolj za državnika – nujna retorična dovršenost in vsaj v isti meri tudi pismena kultiviranost. Usodne misli demokratične zgodovine so se oblikovale s prelomnimi eseji, časopisnimi članki in ognjevitimi govori. Javnost je bila obveščena z vzvišeno besedo, ki je dala vsaj toliko na obliko, kot je dala na vsebino.

A nov čas je prinesel novo prakso. Klasični, tako tiskani kot elektronski mediji smo postali dinozavri – in to nikoli dokončno pojasnjeno ponižanje je politika sprejela z obema rokama. Še celo tiskovne konference, ki so tako ali tako vprašljiv demokratični inštrument komuniciranja z javnostjo, so postale nekako nebodigatreba. Edino zveličavno je komuniciranje na Twitterju.

Pustimo danes ob strani, da nas to državljane, ki se nočemo vključiti v to kólo razigranih egov, dela za drugorazredne; pustimo ob strani tudi dejstvo, da klasični mediji s povzemanjem Twitterja pljuvajo na svoje sveto poslanstvo, in se namesto tega posvetimo podrobnosti, ki ni zaskrbela nikogar od dežurnih čuvajev medijske krajine. Razen nas seveda.

Twitter dopušča v posameznem čivku 280 znakov. Pokojni maršal je nekoč na enem partijskih kongresov govoril zdržema šest ur. Če vzamemo, da je bila polovica tega avtokratskega in nedemokratičnega nakladanja, nam ostanejo tri ure. Tri ure, v katerih je poglavar države imel nekaj za povedati o stanju v tej državi. In seveda ne sodimo o tem, ali je bila njegova ocena pravilna ali pravična. Današnji šefi države pa nam svoje videnje o stanju v državi sporočajo znotraj 280 znakov. Kar treniran radijski bralec prebere nekje v 20 sekundah. Se pravi, da bi današnji vladarji potrebovali na tisoče Twittov, da bi se vsaj na daleč približali Titovemu maratonu.

Ampak seveda ni glavno vprašanje politične komunikacije "koliko", temveč je to "kaj". In še prej "čemu". Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?

Obstajata dve možnosti, ki razumnemu padeta na pamet:

A: ali menijo, da smo samo toliko sposobni razumeti?

B: ali pa so sposobni samo toliko povedati!

Ampak preden razrešimo to zapleteno vprašanje, si od blizu poglejmo to sodobno politično komunikacijo. Vzemimo precej usoden Twitt o epidemiološkem stanju v državi. Takole gre. Citat:

"Včeraj se je" … in ko bi pričakovali besedico "Slovenija" je na njenem mestu samo simbol zastave Slovenije … "okužilo 1796 ljudi. V" … in ko bi pričakovali besedo bolnišnica, je tam simbol stavbe z rdečim križem na vrhu … "je 750 ljudi". In nato proti koncu … "Žal je umrlo 23 ljudi." "Iskreno sožalje" in simbol goreče svečke. Konec citata

Nismo živeli tako globoko pod kamnom, da ne bi poznali teorije in prakse "čustvenčkov", a zdi se, da je uporaba majhnih ljubkih simbolov za pojasnjevanje in opisovanje smrtno resnih stvari vsaj nezrela, če že ne nespodobna. Ob tem pa poplava simbolov v vladni komunikaciji z državljani odgovarja na vprašanje, ali je komunikacija s Twitterjem potrebna, ker oni mislijo, da mi ne bomo razumeli, ali pa kompleksnih stvari politika ne zna sporočati drugače kot skrajno poenostavljano …

Se še spominjate berila za prvi razred osnovne šole? Tam je bila naslikana ljubka veverica in za ilustracijo je z velikimi tiskanimi pisalo … "je našla" … nato je bil narisan lešnik. Otrok se je tako naučil ene temeljnih veščin civilizacije: razumevanja z branjem …Veverica je našla lešnik. In potem, kakšnega pol stoletja pozneje smo spet na istem.

"Deset" … simbol žalostnega obraza s povito glavo in rdečimi lički … "je sprejetih v" … simbol stavbe z rdečim križem na vrhu. "Če imate" … simbol termometra … "poiščite pomoč" … simbol človeka v belem plašču s stetoskopom.

Ko politika z nami komunicira podobno, kot je pedagoška znanost komunicirala z nami v prvem razredu, nam zelo jasno sporoča, kaj si misli o nas. Zato nam ne ostane drugega, kot da vrnemo z enako mero.

"Ni vsa resnica zbrana na" … simbol modrega ptička. "Nekaj je je" … simbol ptičje kletke … "tudi na" … simbol radijskega sprejemnika.