Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Državni zbor za telebane

16.02.2021

Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.

Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice ...

Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.

Zahteva je bila razmeroma preprosta. Dvigniti devetdeset glasovnic in na njih obkrožiti za ali proti. Prva ura demokracije v tisti izvorni obliki, kot so se je šli Grki, ko so v popoldnevih posedali po trgih, niso pa še bili tako razviti, da bi izumili kafiče.

Ampak kljub temu, da gre za preprosto opravilo, je bilo za devetdeset žena in mož očitno preveč zapleteno, kajti uspelo jim je ustvariti šlamastiko, s katero se moramo zdaj ukvarjati v medijih.

Najprej in na začetku; da poslanci ne zmorejo na devetdesetih lističih obkrožiti eno izmed dveh ponujenih možnosti, se zdi neverjetno predvsem zaradi tega, ker so preklemansko službo dobili na veliko bolj kompleksen način. Hočemo povedati, da je volitev poslancev v državni zbor intelektualno zapleteno opravilo, in to še preden bodo, ko bodo sledili sodbi ustavnega sodišča, državnozborske volitve še dodatno zakomplicirali.

Torej; volivci dobimo plahto, na kateri so liste in stranke in potem obkrožamo ali kandidata, ali stranko – včasih, ko so volitve povezane še s katerim drugih demokratičnih opravil, pa se istočasno odločamo še na drugem listku. Da ne govorimo o slovenski referendumski krajini, kjer so zamotana vprašanja po navadi kompromis vrhunske slovenske pravniške šole. Pa vse to volivci zmoremo in znamo. Tisti, ki jih izvolimo, pa očitno ne.

Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice; ko pa so delitveno mesto nabodli, se je rok za prevzem že iztekel. Ali pa niso vedeli, da je glasovanje njihova dolžnost, ker niso prebrali priročnika "Državni zbor za telebane", kjer je, tudi ob bogatih ilustracijah, natančno razloženo, da je glasovanje sveti gral predstavniške demokracije. Smisel obstoja poslanca je glasovanje, ker to pomeni odločanje. Argument, da se odloča že s tem, ko ne glasuje, je podobno butast, kot če bi Božiček izjavil, da se mu ni treba z jelenčki na saneh voziti po nebu, ker darila tako ali tako kupijo starši.

Ampak naivnost na stran. V neprevzemu 37 glasovnic se skriva stara dobra stalinistična logika, ki počasi, a zanesljivo najeda našo demokracijo. Ko niso prevzeli glasovnic, so se poslanci zavestno zatekli od individualnega h kolektivnemu. Od svobodne volje k nadzoru. Od demokracije k partitokraciji. Razen tega, da so delovali kot pokorne šleve, nevredne javne funkcije, so onečastili tudi svojo osebno integriteto. Ne glede na to, kako so nameravali glasovati ali kako se plete njihova svetovnonazorska ali dnevnopolitična misel, bodo imeli velike težave otroku pri kosilu reči, da se spodobi jesti z nožem in vilicami. Hočemo povedati, da je njihova moralna integriteta podobna njihovi javnomnenjski podpori. Blizu ničle torej.

Ampak potem imamo še nekaj poslancev, ki so še večje cvetke od neprevzemnikov.

Gremo naprej; prevzetih je bilo 53 glasovnic in kot vemo iz glasovanja, je 40 poslancev glasovalo za nezaupnico. Sedem jih je glasovalo proti. Teh sedeminštirideset poslancev je korektno opravilo svojo dolžnost. Ampak od sedeminštiridesetih glasovalcev do triinpetdesetih prevzemnikov nam manjka še šest glasov. In tu naletimo na nov prispevek Slovencev h globalni demokraciji. Šest glasovnic je bilo namreč neveljavnih.

Pa smo na začetku; med možnostjo za in proti, pred prav otročje lahko odločitvijo slovenskemu poslancu nekako uspe oddati glasovnico, ki pa jo nato volilna komisija označi kot neveljavno. Kako jim to uspe?

Ker je glasovanje tajno, bomo divje ugibali. Najbolj očitna reakcija je, da ne obkrožiš nobene od možnosti. Temu bi se reklo, da je poslanec neodločen. Lahko obkrožiš obe možnosti, čemur bi se reklo, da je poslanec shizofren. Lahko narišeš obrazek z nasmehom, čemur bi se reklo, da je poslanec ciničen. Lahko narišeš, kot se je to včasih rado počelo, moški spolni organ, s čimer daš komisiji jasno vedeti, da si brezbrižen …

Kakorkoli; trenutni poslanci, ko se jim bo kariera poslanca končala in se bodo ponovno odplazili v obskurnost, bodo lahko še nekaj let služili s predavanji po tujih univerzah. Prvo predavanje:

"Kako glasovati, s tem da ne glasuješ."

In drugo predavanje:

"Kako glasovati ne za in ne proti, pa vseeno glasovati proti!"

Končno misel pa si sposodimo pri velikanu svetovne književnosti Douglasu Adamsu, ki nekje opisuje veliko zabavo. Ta s plovilom kroži okoli planeta in počasi črpa vse njegove resurse. Slovenski parlament je postal prav to: odmaknjena, hermetična, sama sebi namenjena zabava, kjer si galerija grotesknih tipov kaže osle. Slovenski državni zbor je povsem odrezan od realnosti – tako politike, ki jo nevede ustvarja, kot od življenja državljanov, ki se trpko začenja takoj izven portala, nad katerim kraljujejo realsocialistične male plastike.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Državni zbor za telebane

16.02.2021

Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.

Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice ...

Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.

Zahteva je bila razmeroma preprosta. Dvigniti devetdeset glasovnic in na njih obkrožiti za ali proti. Prva ura demokracije v tisti izvorni obliki, kot so se je šli Grki, ko so v popoldnevih posedali po trgih, niso pa še bili tako razviti, da bi izumili kafiče.

Ampak kljub temu, da gre za preprosto opravilo, je bilo za devetdeset žena in mož očitno preveč zapleteno, kajti uspelo jim je ustvariti šlamastiko, s katero se moramo zdaj ukvarjati v medijih.

Najprej in na začetku; da poslanci ne zmorejo na devetdesetih lističih obkrožiti eno izmed dveh ponujenih možnosti, se zdi neverjetno predvsem zaradi tega, ker so preklemansko službo dobili na veliko bolj kompleksen način. Hočemo povedati, da je volitev poslancev v državni zbor intelektualno zapleteno opravilo, in to še preden bodo, ko bodo sledili sodbi ustavnega sodišča, državnozborske volitve še dodatno zakomplicirali.

Torej; volivci dobimo plahto, na kateri so liste in stranke in potem obkrožamo ali kandidata, ali stranko – včasih, ko so volitve povezane še s katerim drugih demokratičnih opravil, pa se istočasno odločamo še na drugem listku. Da ne govorimo o slovenski referendumski krajini, kjer so zamotana vprašanja po navadi kompromis vrhunske slovenske pravniške šole. Pa vse to volivci zmoremo in znamo. Tisti, ki jih izvolimo, pa očitno ne.

Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice; ko pa so delitveno mesto nabodli, se je rok za prevzem že iztekel. Ali pa niso vedeli, da je glasovanje njihova dolžnost, ker niso prebrali priročnika "Državni zbor za telebane", kjer je, tudi ob bogatih ilustracijah, natančno razloženo, da je glasovanje sveti gral predstavniške demokracije. Smisel obstoja poslanca je glasovanje, ker to pomeni odločanje. Argument, da se odloča že s tem, ko ne glasuje, je podobno butast, kot če bi Božiček izjavil, da se mu ni treba z jelenčki na saneh voziti po nebu, ker darila tako ali tako kupijo starši.

Ampak naivnost na stran. V neprevzemu 37 glasovnic se skriva stara dobra stalinistična logika, ki počasi, a zanesljivo najeda našo demokracijo. Ko niso prevzeli glasovnic, so se poslanci zavestno zatekli od individualnega h kolektivnemu. Od svobodne volje k nadzoru. Od demokracije k partitokraciji. Razen tega, da so delovali kot pokorne šleve, nevredne javne funkcije, so onečastili tudi svojo osebno integriteto. Ne glede na to, kako so nameravali glasovati ali kako se plete njihova svetovnonazorska ali dnevnopolitična misel, bodo imeli velike težave otroku pri kosilu reči, da se spodobi jesti z nožem in vilicami. Hočemo povedati, da je njihova moralna integriteta podobna njihovi javnomnenjski podpori. Blizu ničle torej.

Ampak potem imamo še nekaj poslancev, ki so še večje cvetke od neprevzemnikov.

Gremo naprej; prevzetih je bilo 53 glasovnic in kot vemo iz glasovanja, je 40 poslancev glasovalo za nezaupnico. Sedem jih je glasovalo proti. Teh sedeminštirideset poslancev je korektno opravilo svojo dolžnost. Ampak od sedeminštiridesetih glasovalcev do triinpetdesetih prevzemnikov nam manjka še šest glasov. In tu naletimo na nov prispevek Slovencev h globalni demokraciji. Šest glasovnic je bilo namreč neveljavnih.

Pa smo na začetku; med možnostjo za in proti, pred prav otročje lahko odločitvijo slovenskemu poslancu nekako uspe oddati glasovnico, ki pa jo nato volilna komisija označi kot neveljavno. Kako jim to uspe?

Ker je glasovanje tajno, bomo divje ugibali. Najbolj očitna reakcija je, da ne obkrožiš nobene od možnosti. Temu bi se reklo, da je poslanec neodločen. Lahko obkrožiš obe možnosti, čemur bi se reklo, da je poslanec shizofren. Lahko narišeš obrazek z nasmehom, čemur bi se reklo, da je poslanec ciničen. Lahko narišeš, kot se je to včasih rado počelo, moški spolni organ, s čimer daš komisiji jasno vedeti, da si brezbrižen …

Kakorkoli; trenutni poslanci, ko se jim bo kariera poslanca končala in se bodo ponovno odplazili v obskurnost, bodo lahko še nekaj let služili s predavanji po tujih univerzah. Prvo predavanje:

"Kako glasovati, s tem da ne glasuješ."

In drugo predavanje:

"Kako glasovati ne za in ne proti, pa vseeno glasovati proti!"

Končno misel pa si sposodimo pri velikanu svetovne književnosti Douglasu Adamsu, ki nekje opisuje veliko zabavo. Ta s plovilom kroži okoli planeta in počasi črpa vse njegove resurse. Slovenski parlament je postal prav to: odmaknjena, hermetična, sama sebi namenjena zabava, kjer si galerija grotesknih tipov kaže osle. Slovenski državni zbor je povsem odrezan od realnosti – tako politike, ki jo nevede ustvarja, kot od življenja državljanov, ki se trpko začenja takoj izven portala, nad katerim kraljujejo realsocialistične male plastike.


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov