Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice ...
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Zahteva je bila razmeroma preprosta. Dvigniti devetdeset glasovnic in na njih obkrožiti za ali proti. Prva ura demokracije v tisti izvorni obliki, kot so se je šli Grki, ko so v popoldnevih posedali po trgih, niso pa še bili tako razviti, da bi izumili kafiče.
Ampak kljub temu, da gre za preprosto opravilo, je bilo za devetdeset žena in mož očitno preveč zapleteno, kajti uspelo jim je ustvariti šlamastiko, s katero se moramo zdaj ukvarjati v medijih.
Najprej in na začetku; da poslanci ne zmorejo na devetdesetih lističih obkrožiti eno izmed dveh ponujenih možnosti, se zdi neverjetno predvsem zaradi tega, ker so preklemansko službo dobili na veliko bolj kompleksen način. Hočemo povedati, da je volitev poslancev v državni zbor intelektualno zapleteno opravilo, in to še preden bodo, ko bodo sledili sodbi ustavnega sodišča, državnozborske volitve še dodatno zakomplicirali.
Torej; volivci dobimo plahto, na kateri so liste in stranke in potem obkrožamo ali kandidata, ali stranko – včasih, ko so volitve povezane še s katerim drugih demokratičnih opravil, pa se istočasno odločamo še na drugem listku. Da ne govorimo o slovenski referendumski krajini, kjer so zamotana vprašanja po navadi kompromis vrhunske slovenske pravniške šole. Pa vse to volivci zmoremo in znamo. Tisti, ki jih izvolimo, pa očitno ne.
Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice; ko pa so delitveno mesto nabodli, se je rok za prevzem že iztekel. Ali pa niso vedeli, da je glasovanje njihova dolžnost, ker niso prebrali priročnika "Državni zbor za telebane", kjer je, tudi ob bogatih ilustracijah, natančno razloženo, da je glasovanje sveti gral predstavniške demokracije. Smisel obstoja poslanca je glasovanje, ker to pomeni odločanje. Argument, da se odloča že s tem, ko ne glasuje, je podobno butast, kot če bi Božiček izjavil, da se mu ni treba z jelenčki na saneh voziti po nebu, ker darila tako ali tako kupijo starši.
Ampak naivnost na stran. V neprevzemu 37 glasovnic se skriva stara dobra stalinistična logika, ki počasi, a zanesljivo najeda našo demokracijo. Ko niso prevzeli glasovnic, so se poslanci zavestno zatekli od individualnega h kolektivnemu. Od svobodne volje k nadzoru. Od demokracije k partitokraciji. Razen tega, da so delovali kot pokorne šleve, nevredne javne funkcije, so onečastili tudi svojo osebno integriteto. Ne glede na to, kako so nameravali glasovati ali kako se plete njihova svetovnonazorska ali dnevnopolitična misel, bodo imeli velike težave otroku pri kosilu reči, da se spodobi jesti z nožem in vilicami. Hočemo povedati, da je njihova moralna integriteta podobna njihovi javnomnenjski podpori. Blizu ničle torej.
Ampak potem imamo še nekaj poslancev, ki so še večje cvetke od neprevzemnikov.
Gremo naprej; prevzetih je bilo 53 glasovnic in kot vemo iz glasovanja, je 40 poslancev glasovalo za nezaupnico. Sedem jih je glasovalo proti. Teh sedeminštirideset poslancev je korektno opravilo svojo dolžnost. Ampak od sedeminštiridesetih glasovalcev do triinpetdesetih prevzemnikov nam manjka še šest glasov. In tu naletimo na nov prispevek Slovencev h globalni demokraciji. Šest glasovnic je bilo namreč neveljavnih.
Pa smo na začetku; med možnostjo za in proti, pred prav otročje lahko odločitvijo slovenskemu poslancu nekako uspe oddati glasovnico, ki pa jo nato volilna komisija označi kot neveljavno. Kako jim to uspe?
Ker je glasovanje tajno, bomo divje ugibali. Najbolj očitna reakcija je, da ne obkrožiš nobene od možnosti. Temu bi se reklo, da je poslanec neodločen. Lahko obkrožiš obe možnosti, čemur bi se reklo, da je poslanec shizofren. Lahko narišeš obrazek z nasmehom, čemur bi se reklo, da je poslanec ciničen. Lahko narišeš, kot se je to včasih rado počelo, moški spolni organ, s čimer daš komisiji jasno vedeti, da si brezbrižen …
Kakorkoli; trenutni poslanci, ko se jim bo kariera poslanca končala in se bodo ponovno odplazili v obskurnost, bodo lahko še nekaj let služili s predavanji po tujih univerzah. Prvo predavanje:
"Kako glasovati, s tem da ne glasuješ."
In drugo predavanje:
"Kako glasovati ne za in ne proti, pa vseeno glasovati proti!"
Končno misel pa si sposodimo pri velikanu svetovne književnosti Douglasu Adamsu, ki nekje opisuje veliko zabavo. Ta s plovilom kroži okoli planeta in počasi črpa vse njegove resurse. Slovenski parlament je postal prav to: odmaknjena, hermetična, sama sebi namenjena zabava, kjer si galerija grotesknih tipov kaže osle. Slovenski državni zbor je povsem odrezan od realnosti – tako politike, ki jo nevede ustvarja, kot od življenja državljanov, ki se trpko začenja takoj izven portala, nad katerim kraljujejo realsocialistične male plastike.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice ...
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Zahteva je bila razmeroma preprosta. Dvigniti devetdeset glasovnic in na njih obkrožiti za ali proti. Prva ura demokracije v tisti izvorni obliki, kot so se je šli Grki, ko so v popoldnevih posedali po trgih, niso pa še bili tako razviti, da bi izumili kafiče.
Ampak kljub temu, da gre za preprosto opravilo, je bilo za devetdeset žena in mož očitno preveč zapleteno, kajti uspelo jim je ustvariti šlamastiko, s katero se moramo zdaj ukvarjati v medijih.
Najprej in na začetku; da poslanci ne zmorejo na devetdesetih lističih obkrožiti eno izmed dveh ponujenih možnosti, se zdi neverjetno predvsem zaradi tega, ker so preklemansko službo dobili na veliko bolj kompleksen način. Hočemo povedati, da je volitev poslancev v državni zbor intelektualno zapleteno opravilo, in to še preden bodo, ko bodo sledili sodbi ustavnega sodišča, državnozborske volitve še dodatno zakomplicirali.
Torej; volivci dobimo plahto, na kateri so liste in stranke in potem obkrožamo ali kandidata, ali stranko – včasih, ko so volitve povezane še s katerim drugih demokratičnih opravil, pa se istočasno odločamo še na drugem listku. Da ne govorimo o slovenski referendumski krajini, kjer so zamotana vprašanja po navadi kompromis vrhunske slovenske pravniške šole. Pa vse to volivci zmoremo in znamo. Tisti, ki jih izvolimo, pa očitno ne.
Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice; ko pa so delitveno mesto nabodli, se je rok za prevzem že iztekel. Ali pa niso vedeli, da je glasovanje njihova dolžnost, ker niso prebrali priročnika "Državni zbor za telebane", kjer je, tudi ob bogatih ilustracijah, natančno razloženo, da je glasovanje sveti gral predstavniške demokracije. Smisel obstoja poslanca je glasovanje, ker to pomeni odločanje. Argument, da se odloča že s tem, ko ne glasuje, je podobno butast, kot če bi Božiček izjavil, da se mu ni treba z jelenčki na saneh voziti po nebu, ker darila tako ali tako kupijo starši.
Ampak naivnost na stran. V neprevzemu 37 glasovnic se skriva stara dobra stalinistična logika, ki počasi, a zanesljivo najeda našo demokracijo. Ko niso prevzeli glasovnic, so se poslanci zavestno zatekli od individualnega h kolektivnemu. Od svobodne volje k nadzoru. Od demokracije k partitokraciji. Razen tega, da so delovali kot pokorne šleve, nevredne javne funkcije, so onečastili tudi svojo osebno integriteto. Ne glede na to, kako so nameravali glasovati ali kako se plete njihova svetovnonazorska ali dnevnopolitična misel, bodo imeli velike težave otroku pri kosilu reči, da se spodobi jesti z nožem in vilicami. Hočemo povedati, da je njihova moralna integriteta podobna njihovi javnomnenjski podpori. Blizu ničle torej.
Ampak potem imamo še nekaj poslancev, ki so še večje cvetke od neprevzemnikov.
Gremo naprej; prevzetih je bilo 53 glasovnic in kot vemo iz glasovanja, je 40 poslancev glasovalo za nezaupnico. Sedem jih je glasovalo proti. Teh sedeminštirideset poslancev je korektno opravilo svojo dolžnost. Ampak od sedeminštiridesetih glasovalcev do triinpetdesetih prevzemnikov nam manjka še šest glasov. In tu naletimo na nov prispevek Slovencev h globalni demokraciji. Šest glasovnic je bilo namreč neveljavnih.
Pa smo na začetku; med možnostjo za in proti, pred prav otročje lahko odločitvijo slovenskemu poslancu nekako uspe oddati glasovnico, ki pa jo nato volilna komisija označi kot neveljavno. Kako jim to uspe?
Ker je glasovanje tajno, bomo divje ugibali. Najbolj očitna reakcija je, da ne obkrožiš nobene od možnosti. Temu bi se reklo, da je poslanec neodločen. Lahko obkrožiš obe možnosti, čemur bi se reklo, da je poslanec shizofren. Lahko narišeš obrazek z nasmehom, čemur bi se reklo, da je poslanec ciničen. Lahko narišeš, kot se je to včasih rado počelo, moški spolni organ, s čimer daš komisiji jasno vedeti, da si brezbrižen …
Kakorkoli; trenutni poslanci, ko se jim bo kariera poslanca končala in se bodo ponovno odplazili v obskurnost, bodo lahko še nekaj let služili s predavanji po tujih univerzah. Prvo predavanje:
"Kako glasovati, s tem da ne glasuješ."
In drugo predavanje:
"Kako glasovati ne za in ne proti, pa vseeno glasovati proti!"
Končno misel pa si sposodimo pri velikanu svetovne književnosti Douglasu Adamsu, ki nekje opisuje veliko zabavo. Ta s plovilom kroži okoli planeta in počasi črpa vse njegove resurse. Slovenski parlament je postal prav to: odmaknjena, hermetična, sama sebi namenjena zabava, kjer si galerija grotesknih tipov kaže osle. Slovenski državni zbor je povsem odrezan od realnosti – tako politike, ki jo nevede ustvarja, kot od življenja državljanov, ki se trpko začenja takoj izven portala, nad katerim kraljujejo realsocialistične male plastike.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov