Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice ...
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Zahteva je bila razmeroma preprosta. Dvigniti devetdeset glasovnic in na njih obkrožiti za ali proti. Prva ura demokracije v tisti izvorni obliki, kot so se je šli Grki, ko so v popoldnevih posedali po trgih, niso pa še bili tako razviti, da bi izumili kafiče.
Ampak kljub temu, da gre za preprosto opravilo, je bilo za devetdeset žena in mož očitno preveč zapleteno, kajti uspelo jim je ustvariti šlamastiko, s katero se moramo zdaj ukvarjati v medijih.
Najprej in na začetku; da poslanci ne zmorejo na devetdesetih lističih obkrožiti eno izmed dveh ponujenih možnosti, se zdi neverjetno predvsem zaradi tega, ker so preklemansko službo dobili na veliko bolj kompleksen način. Hočemo povedati, da je volitev poslancev v državni zbor intelektualno zapleteno opravilo, in to še preden bodo, ko bodo sledili sodbi ustavnega sodišča, državnozborske volitve še dodatno zakomplicirali.
Torej; volivci dobimo plahto, na kateri so liste in stranke in potem obkrožamo ali kandidata, ali stranko – včasih, ko so volitve povezane še s katerim drugih demokratičnih opravil, pa se istočasno odločamo še na drugem listku. Da ne govorimo o slovenski referendumski krajini, kjer so zamotana vprašanja po navadi kompromis vrhunske slovenske pravniške šole. Pa vse to volivci zmoremo in znamo. Tisti, ki jih izvolimo, pa očitno ne.
Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice; ko pa so delitveno mesto nabodli, se je rok za prevzem že iztekel. Ali pa niso vedeli, da je glasovanje njihova dolžnost, ker niso prebrali priročnika "Državni zbor za telebane", kjer je, tudi ob bogatih ilustracijah, natančno razloženo, da je glasovanje sveti gral predstavniške demokracije. Smisel obstoja poslanca je glasovanje, ker to pomeni odločanje. Argument, da se odloča že s tem, ko ne glasuje, je podobno butast, kot če bi Božiček izjavil, da se mu ni treba z jelenčki na saneh voziti po nebu, ker darila tako ali tako kupijo starši.
Ampak naivnost na stran. V neprevzemu 37 glasovnic se skriva stara dobra stalinistična logika, ki počasi, a zanesljivo najeda našo demokracijo. Ko niso prevzeli glasovnic, so se poslanci zavestno zatekli od individualnega h kolektivnemu. Od svobodne volje k nadzoru. Od demokracije k partitokraciji. Razen tega, da so delovali kot pokorne šleve, nevredne javne funkcije, so onečastili tudi svojo osebno integriteto. Ne glede na to, kako so nameravali glasovati ali kako se plete njihova svetovnonazorska ali dnevnopolitična misel, bodo imeli velike težave otroku pri kosilu reči, da se spodobi jesti z nožem in vilicami. Hočemo povedati, da je njihova moralna integriteta podobna njihovi javnomnenjski podpori. Blizu ničle torej.
Ampak potem imamo še nekaj poslancev, ki so še večje cvetke od neprevzemnikov.
Gremo naprej; prevzetih je bilo 53 glasovnic in kot vemo iz glasovanja, je 40 poslancev glasovalo za nezaupnico. Sedem jih je glasovalo proti. Teh sedeminštirideset poslancev je korektno opravilo svojo dolžnost. Ampak od sedeminštiridesetih glasovalcev do triinpetdesetih prevzemnikov nam manjka še šest glasov. In tu naletimo na nov prispevek Slovencev h globalni demokraciji. Šest glasovnic je bilo namreč neveljavnih.
Pa smo na začetku; med možnostjo za in proti, pred prav otročje lahko odločitvijo slovenskemu poslancu nekako uspe oddati glasovnico, ki pa jo nato volilna komisija označi kot neveljavno. Kako jim to uspe?
Ker je glasovanje tajno, bomo divje ugibali. Najbolj očitna reakcija je, da ne obkrožiš nobene od možnosti. Temu bi se reklo, da je poslanec neodločen. Lahko obkrožiš obe možnosti, čemur bi se reklo, da je poslanec shizofren. Lahko narišeš obrazek z nasmehom, čemur bi se reklo, da je poslanec ciničen. Lahko narišeš, kot se je to včasih rado počelo, moški spolni organ, s čimer daš komisiji jasno vedeti, da si brezbrižen …
Kakorkoli; trenutni poslanci, ko se jim bo kariera poslanca končala in se bodo ponovno odplazili v obskurnost, bodo lahko še nekaj let služili s predavanji po tujih univerzah. Prvo predavanje:
"Kako glasovati, s tem da ne glasuješ."
In drugo predavanje:
"Kako glasovati ne za in ne proti, pa vseeno glasovati proti!"
Končno misel pa si sposodimo pri velikanu svetovne književnosti Douglasu Adamsu, ki nekje opisuje veliko zabavo. Ta s plovilom kroži okoli planeta in počasi črpa vse njegove resurse. Slovenski parlament je postal prav to: odmaknjena, hermetična, sama sebi namenjena zabava, kjer si galerija grotesknih tipov kaže osle. Slovenski državni zbor je povsem odrezan od realnosti – tako politike, ki jo nevede ustvarja, kot od življenja državljanov, ki se trpko začenja takoj izven portala, nad katerim kraljujejo realsocialistične male plastike.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice ...
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Zahteva je bila razmeroma preprosta. Dvigniti devetdeset glasovnic in na njih obkrožiti za ali proti. Prva ura demokracije v tisti izvorni obliki, kot so se je šli Grki, ko so v popoldnevih posedali po trgih, niso pa še bili tako razviti, da bi izumili kafiče.
Ampak kljub temu, da gre za preprosto opravilo, je bilo za devetdeset žena in mož očitno preveč zapleteno, kajti uspelo jim je ustvariti šlamastiko, s katero se moramo zdaj ukvarjati v medijih.
Najprej in na začetku; da poslanci ne zmorejo na devetdesetih lističih obkrožiti eno izmed dveh ponujenih možnosti, se zdi neverjetno predvsem zaradi tega, ker so preklemansko službo dobili na veliko bolj kompleksen način. Hočemo povedati, da je volitev poslancev v državni zbor intelektualno zapleteno opravilo, in to še preden bodo, ko bodo sledili sodbi ustavnega sodišča, državnozborske volitve še dodatno zakomplicirali.
Torej; volivci dobimo plahto, na kateri so liste in stranke in potem obkrožamo ali kandidata, ali stranko – včasih, ko so volitve povezane še s katerim drugih demokratičnih opravil, pa se istočasno odločamo še na drugem listku. Da ne govorimo o slovenski referendumski krajini, kjer so zamotana vprašanja po navadi kompromis vrhunske slovenske pravniške šole. Pa vse to volivci zmoremo in znamo. Tisti, ki jih izvolimo, pa očitno ne.
Od devetdesetih poslancev jih je le 53 prevzelo glasovnice. Se pravi, da jih je 37 zmedeno tavalo po parlamentu in spraševalo osebje, kje se dvignejo glasovnice; ko pa so delitveno mesto nabodli, se je rok za prevzem že iztekel. Ali pa niso vedeli, da je glasovanje njihova dolžnost, ker niso prebrali priročnika "Državni zbor za telebane", kjer je, tudi ob bogatih ilustracijah, natančno razloženo, da je glasovanje sveti gral predstavniške demokracije. Smisel obstoja poslanca je glasovanje, ker to pomeni odločanje. Argument, da se odloča že s tem, ko ne glasuje, je podobno butast, kot če bi Božiček izjavil, da se mu ni treba z jelenčki na saneh voziti po nebu, ker darila tako ali tako kupijo starši.
Ampak naivnost na stran. V neprevzemu 37 glasovnic se skriva stara dobra stalinistična logika, ki počasi, a zanesljivo najeda našo demokracijo. Ko niso prevzeli glasovnic, so se poslanci zavestno zatekli od individualnega h kolektivnemu. Od svobodne volje k nadzoru. Od demokracije k partitokraciji. Razen tega, da so delovali kot pokorne šleve, nevredne javne funkcije, so onečastili tudi svojo osebno integriteto. Ne glede na to, kako so nameravali glasovati ali kako se plete njihova svetovnonazorska ali dnevnopolitična misel, bodo imeli velike težave otroku pri kosilu reči, da se spodobi jesti z nožem in vilicami. Hočemo povedati, da je njihova moralna integriteta podobna njihovi javnomnenjski podpori. Blizu ničle torej.
Ampak potem imamo še nekaj poslancev, ki so še večje cvetke od neprevzemnikov.
Gremo naprej; prevzetih je bilo 53 glasovnic in kot vemo iz glasovanja, je 40 poslancev glasovalo za nezaupnico. Sedem jih je glasovalo proti. Teh sedeminštirideset poslancev je korektno opravilo svojo dolžnost. Ampak od sedeminštiridesetih glasovalcev do triinpetdesetih prevzemnikov nam manjka še šest glasov. In tu naletimo na nov prispevek Slovencev h globalni demokraciji. Šest glasovnic je bilo namreč neveljavnih.
Pa smo na začetku; med možnostjo za in proti, pred prav otročje lahko odločitvijo slovenskemu poslancu nekako uspe oddati glasovnico, ki pa jo nato volilna komisija označi kot neveljavno. Kako jim to uspe?
Ker je glasovanje tajno, bomo divje ugibali. Najbolj očitna reakcija je, da ne obkrožiš nobene od možnosti. Temu bi se reklo, da je poslanec neodločen. Lahko obkrožiš obe možnosti, čemur bi se reklo, da je poslanec shizofren. Lahko narišeš obrazek z nasmehom, čemur bi se reklo, da je poslanec ciničen. Lahko narišeš, kot se je to včasih rado počelo, moški spolni organ, s čimer daš komisiji jasno vedeti, da si brezbrižen …
Kakorkoli; trenutni poslanci, ko se jim bo kariera poslanca končala in se bodo ponovno odplazili v obskurnost, bodo lahko še nekaj let služili s predavanji po tujih univerzah. Prvo predavanje:
"Kako glasovati, s tem da ne glasuješ."
In drugo predavanje:
"Kako glasovati ne za in ne proti, pa vseeno glasovati proti!"
Končno misel pa si sposodimo pri velikanu svetovne književnosti Douglasu Adamsu, ki nekje opisuje veliko zabavo. Ta s plovilom kroži okoli planeta in počasi črpa vse njegove resurse. Slovenski parlament je postal prav to: odmaknjena, hermetična, sama sebi namenjena zabava, kjer si galerija grotesknih tipov kaže osle. Slovenski državni zbor je povsem odrezan od realnosti – tako politike, ki jo nevede ustvarja, kot od življenja državljanov, ki se trpko začenja takoj izven portala, nad katerim kraljujejo realsocialistične male plastike.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov