Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan? ''Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres,'' med predstavitvijo delovanja urgence in opisovanjem vloge anesteziologa v zdravstvenem timu pripoveduje dr. Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Urgenco in pomembno vlogo anesteziologa v zdravstvenem timu nam predstavlja primarij Dušan Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog
"Anesteziologi pridemo k oskrbi bolnikov takrat, ko so ti zelo ogroženi, največkrat življenjsko ogroženi, zato imamo že vnaprej pripravljen sistem aktivacije. Po navadi se zdravniški tim zbere vsaj od deset do petnajst minut pred prihodom bolnika."
Tako je delo na urgenci opisoval prim. mag. Dušan Vlahović, dr. med., specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana. Pokazal mi je reanimacijsko sobo, v kateri so zjutraj že pomagali pacientu, pa tudi prenovljeni del urgence …
"Že več kot trideset let sem v tem poslu, v ekipi se odlično razumemo. Pri nas ne gre za togo hierarhijo, naš skupni cilj je, da pomagamo pacientu."
Dr. Vlahović pravi, da se človek na smrt, čeprav se z njo srečuje vsak dan, ne more in ne sme navaditi.
"Umremo vsi, temu ne uide nihče. Še posebno ko je smrt prezgodnja, nepričakovana, pri mladih ljudeh, te to prizadene. Čutiš tudi, ko vidiš svojce. Brez empatije ne gre. Če je nimaš, najbrž to ni posel zate. Vedno mora biti prisotno sočustvovanje, ker potem drugače razmišljaš, drugače se odločaš."
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan?
"Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres ..."
Urgenco povezujemo s hitrimi odločitvami, kjer sekunde tečejo drugače …
"Sekunde postanejo pomembne, ko je bolnik v srčnem zastoju. To se nam ne dogaja tako zelo pogosto, kakšnih deset takih bolnikov imamo letno. Srčni zastoj je velik problem, takrat se moramo res hitro obrniti."
Katere pa so prednosti prenovljenih prostorov urgence? Dr. Vlahović poudarja, da lahko v teh prostorih poškodovance in bolnike z resnejšimi težavami spremljajo ob pomoči monitorjev.
"Urgenco bodo prenavljali še nekaj let. Ko bo vse narejeno, bo veliko lažje delati. Takrat bom verjetno že upokojen (smeh). Po mojem mnenju bo najpomembnejši del opreme sistem, ki bo omogočal upravljanje različnih podatkov pacientov, kar nam povsod v Sloveniji zelo manjka."
Nekdo je dejal, da je reanimacijska soba prostor med nebom in zemljo ...
"O tem, da bi bil to prostor med nebom in zemljo, nisem nikoli razmišljal ... Če pa pogledamo rezultate našega dela, je treba povedati, da večina ljudi zapusti ta prostor živa."
Struktura pacientov na urgenci se je spremenila, zadnja leta je več starostnikov, je povedal dr. Vlahović, ki nam je opisal še, kako so na urgenci razmere še bolj otežene zaradi epidemije, razložil je tudi, zakaj se v zadnjih letih povečujejo potrebe po anesteziologih.
"V Sloveniji ta hip potrebujemo 60 anesteziologov. Specialistov! Treba bi bilo izobraziti svoje kadre in temu primerno načrtovati kadrovsko politiko."
Znan je tudi po tem, da na glas pove svoje mnenje, do odločevalcev, še posebno v zdravstvu, je dr. Vlahović pogosto zelo kritičen. Kako pa se po njegovem mnenju zdravniki obnesejo v političnih vrstah? Najprej odgovori, da tega ne sme povedati, potem se nasmeji ..."
"Ne razumem zdravnika, ki je končal medicino, se ukvarjal z bolniki, da mu nenadoma sestanki več pomenijo kot medicina. Ko enkrat zaideš v druge vode, pozabiš biti zdravnik."
Kot študent medicine je leta 1977 Dušan Vlahović prvič vstopil v UKC Ljubljana.
"UKC smo predvsem ljudje. Mislim, da je to dobra ustanova, v kateri je zaposlenih veliko dobrih ljudi, zagnanih sester, zdravnikov in drugega osebja. Ne le v stavbo, največ bo treba vlagati v ljudi."
Tako nam je pripovedoval primarij Dušan Vlahović, za katerega so kandidati napisali, da je človek, ki na izpitih ne mara 'nakladanja'.
"Ne le na izpitih, tudi sicer ne maram 'nakladanja'. Medicina pa je precizna znanost, zato je treba natančno vedeti, o čem govoriš."
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan? ''Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres,'' med predstavitvijo delovanja urgence in opisovanjem vloge anesteziologa v zdravstvenem timu pripoveduje dr. Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Urgenco in pomembno vlogo anesteziologa v zdravstvenem timu nam predstavlja primarij Dušan Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog
"Anesteziologi pridemo k oskrbi bolnikov takrat, ko so ti zelo ogroženi, največkrat življenjsko ogroženi, zato imamo že vnaprej pripravljen sistem aktivacije. Po navadi se zdravniški tim zbere vsaj od deset do petnajst minut pred prihodom bolnika."
Tako je delo na urgenci opisoval prim. mag. Dušan Vlahović, dr. med., specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana. Pokazal mi je reanimacijsko sobo, v kateri so zjutraj že pomagali pacientu, pa tudi prenovljeni del urgence …
"Že več kot trideset let sem v tem poslu, v ekipi se odlično razumemo. Pri nas ne gre za togo hierarhijo, naš skupni cilj je, da pomagamo pacientu."
Dr. Vlahović pravi, da se človek na smrt, čeprav se z njo srečuje vsak dan, ne more in ne sme navaditi.
"Umremo vsi, temu ne uide nihče. Še posebno ko je smrt prezgodnja, nepričakovana, pri mladih ljudeh, te to prizadene. Čutiš tudi, ko vidiš svojce. Brez empatije ne gre. Če je nimaš, najbrž to ni posel zate. Vedno mora biti prisotno sočustvovanje, ker potem drugače razmišljaš, drugače se odločaš."
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan?
"Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres ..."
Urgenco povezujemo s hitrimi odločitvami, kjer sekunde tečejo drugače …
"Sekunde postanejo pomembne, ko je bolnik v srčnem zastoju. To se nam ne dogaja tako zelo pogosto, kakšnih deset takih bolnikov imamo letno. Srčni zastoj je velik problem, takrat se moramo res hitro obrniti."
Katere pa so prednosti prenovljenih prostorov urgence? Dr. Vlahović poudarja, da lahko v teh prostorih poškodovance in bolnike z resnejšimi težavami spremljajo ob pomoči monitorjev.
"Urgenco bodo prenavljali še nekaj let. Ko bo vse narejeno, bo veliko lažje delati. Takrat bom verjetno že upokojen (smeh). Po mojem mnenju bo najpomembnejši del opreme sistem, ki bo omogočal upravljanje različnih podatkov pacientov, kar nam povsod v Sloveniji zelo manjka."
Nekdo je dejal, da je reanimacijska soba prostor med nebom in zemljo ...
"O tem, da bi bil to prostor med nebom in zemljo, nisem nikoli razmišljal ... Če pa pogledamo rezultate našega dela, je treba povedati, da večina ljudi zapusti ta prostor živa."
Struktura pacientov na urgenci se je spremenila, zadnja leta je več starostnikov, je povedal dr. Vlahović, ki nam je opisal še, kako so na urgenci razmere še bolj otežene zaradi epidemije, razložil je tudi, zakaj se v zadnjih letih povečujejo potrebe po anesteziologih.
"V Sloveniji ta hip potrebujemo 60 anesteziologov. Specialistov! Treba bi bilo izobraziti svoje kadre in temu primerno načrtovati kadrovsko politiko."
Znan je tudi po tem, da na glas pove svoje mnenje, do odločevalcev, še posebno v zdravstvu, je dr. Vlahović pogosto zelo kritičen. Kako pa se po njegovem mnenju zdravniki obnesejo v političnih vrstah? Najprej odgovori, da tega ne sme povedati, potem se nasmeji ..."
"Ne razumem zdravnika, ki je končal medicino, se ukvarjal z bolniki, da mu nenadoma sestanki več pomenijo kot medicina. Ko enkrat zaideš v druge vode, pozabiš biti zdravnik."
Kot študent medicine je leta 1977 Dušan Vlahović prvič vstopil v UKC Ljubljana.
"UKC smo predvsem ljudje. Mislim, da je to dobra ustanova, v kateri je zaposlenih veliko dobrih ljudi, zagnanih sester, zdravnikov in drugega osebja. Ne le v stavbo, največ bo treba vlagati v ljudi."
Tako nam je pripovedoval primarij Dušan Vlahović, za katerega so kandidati napisali, da je človek, ki na izpitih ne mara 'nakladanja'.
"Ne le na izpitih, tudi sicer ne maram 'nakladanja'. Medicina pa je precizna znanost, zato je treba natančno vedeti, o čem govoriš."
Še vedno spremljamo zgodbo Siniše Marinkovića, 50-letnega slikopleskarja iz Bosne in Hercegovine, ki je kot napoteni delavec v tujini in tudi med delom v Sloveniji izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks. Siniša je tudi dokaz, kako lahko birokracija človeku zagreni življenje. Od leta 2015 namreč ne more več enostavno prečkati schengenske meje. Zakaj? Izveste v 4. delu podkasta Siniševo delo, v katerem skupaj z glavnim junakom prečkamo mejo med Slovenijo in Hrvaško, odpravljamo pa se tudi v Nemčijo.
Na Valu 202 smo sledili zgodbi Siniše Marinkoviča, 50-letnega delavca iz Bosne, ki je kot napoteni delavec v tujini in tudi med delom v Sloveniji izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks. Od tega, kako so leta živeli na kontaminiranem območju stare cinkarne v Celju, kako je zaradi neizplačevanja plač doživel živčni zlom, kako so ga s policijsko racijo pregnali iz Nemčije in kako od tedaj meja v Uniji ne more več prečkati dostojno. Nadaljevanju njegove zgodbe sledimo v novem delu podkasta Siniševo delo. V njem več o tem, kako si je Siniša našel delodajalca z območja Celja, s katerim so odšli na delo v Avstrijo, a je posel propadel, zato so se vrnili v Slovenijo. Tu pa se je začela kalvarija. Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
V središču naše zgodbe je še naprej 50-letni Siniša Marinković, slikopleskar iz Bosne in Hercegovine, ki ga je v Slovenijo kot tisoče drugih delavcev z juga prineslo iskanje dela. V dobrem desetletju se je zaradi nepoštenih delodajalcev, nesrečnih okoliščin in malo tudi lastne naivnosti, resno poškodovan znašel na robu preživetja. V Siniševi zgodbi lahko prepoznamo vzorec. Mali človek, nepoučen, a ponosen … Ki slej kot prej pristane v birokratskih mlinih in pogostokrat tudi na vajetih delodajalcev. Nekateri so dobri, še več je slabih. Dokler ga sistem ne prežveči, da naposled pristane na robu. A da bi ta vzorec razumeli, moramo tja, kjer se začne plesti. Kjer se takšen človek stke. Iz niti okolja, družine, države, ki jim pripada, torej. Zato gremo proti jugovzhodu, v Bosno in Hercegovino. Natančneje, na njen revni vzhod, ki ga je razvoj prezrl. V Šekovićih se pogovarjamo z domačini, spoznamo Siniševo hčero Gorano in se čez planine odpeljemo do Sarajeva, kjer tudi ni zaznati pretiranega optimizma, le potrditev, zakaj iz države revežev, starcev in nezaposlenih ljudje bežijo proti Sloveniji in naprej proti Nemčiji. Četudi se zavedajo, da je veliko možnosti, da bodo tudi v Evropi razočarani ... Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Siniša bi lahko bil Sizif. Tudi po 12 ur na dan je garal na gradbiščih v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji in Belgiji, a je bilo njegovo delo brez smisla in poštenega plačila. Siniša je doma iz Bosne in Hercegovine, je le eden od številnih migrantskih delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so jih prebrisanost delodajalcev, neučinkovit nadzor, splet okoliščin in tudi njihova naivnost pahnili na rob preživetja. Skozi konkretno življenjsko zgodbo opozarjamo na zakonodajne, poslovne in človeške slabosti usod sodobnih Sizifov, katerih skale se iz fiktivnih evropskih sanj vedno znova skotalijo k vznožju človeškega dostojanstva … Siniševo delo in življenje sta ilustrativen primer tragike številnih delavcev, ujetih v usode lažnih obljub in izgubljenih sanj. Sizifovo delo obstaja tudi v 21. stoletju. V 1. delu podkasta spoznavamo ozadje Siniševe zgodbe, ki je dokončen tragičen preobrat doživela aprila 2016 v evropski prestolnici Bruslju. Siniša je padel z gradbenega odra, se resno poškodoval in od takrat životari z minimalno bolniško. Za pravico do bolniškega nadomestila je moral celo na policijo! Raziskovalno zgodbo bomo v obliki podkasta predstavili v šestih delih. Na Siniševo delo se lahko naročite tudi v iTunes, kjer lahko podkast tudi ocenite. Raziskovalna zgodba je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta jo Maja Ratej in Luka Hvalc.
Neveljaven email naslov