Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan? ''Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres,'' med predstavitvijo delovanja urgence in opisovanjem vloge anesteziologa v zdravstvenem timu pripoveduje dr. Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Urgenco in pomembno vlogo anesteziologa v zdravstvenem timu nam predstavlja primarij Dušan Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog
"Anesteziologi pridemo k oskrbi bolnikov takrat, ko so ti zelo ogroženi, največkrat življenjsko ogroženi, zato imamo že vnaprej pripravljen sistem aktivacije. Po navadi se zdravniški tim zbere vsaj od deset do petnajst minut pred prihodom bolnika."
Tako je delo na urgenci opisoval prim. mag. Dušan Vlahović, dr. med., specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana. Pokazal mi je reanimacijsko sobo, v kateri so zjutraj že pomagali pacientu, pa tudi prenovljeni del urgence …
"Že več kot trideset let sem v tem poslu, v ekipi se odlično razumemo. Pri nas ne gre za togo hierarhijo, naš skupni cilj je, da pomagamo pacientu."
Dr. Vlahović pravi, da se človek na smrt, čeprav se z njo srečuje vsak dan, ne more in ne sme navaditi.
"Umremo vsi, temu ne uide nihče. Še posebno ko je smrt prezgodnja, nepričakovana, pri mladih ljudeh, te to prizadene. Čutiš tudi, ko vidiš svojce. Brez empatije ne gre. Če je nimaš, najbrž to ni posel zate. Vedno mora biti prisotno sočustvovanje, ker potem drugače razmišljaš, drugače se odločaš."
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan?
"Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres ..."
Urgenco povezujemo s hitrimi odločitvami, kjer sekunde tečejo drugače …
"Sekunde postanejo pomembne, ko je bolnik v srčnem zastoju. To se nam ne dogaja tako zelo pogosto, kakšnih deset takih bolnikov imamo letno. Srčni zastoj je velik problem, takrat se moramo res hitro obrniti."
Katere pa so prednosti prenovljenih prostorov urgence? Dr. Vlahović poudarja, da lahko v teh prostorih poškodovance in bolnike z resnejšimi težavami spremljajo ob pomoči monitorjev.
"Urgenco bodo prenavljali še nekaj let. Ko bo vse narejeno, bo veliko lažje delati. Takrat bom verjetno že upokojen (smeh). Po mojem mnenju bo najpomembnejši del opreme sistem, ki bo omogočal upravljanje različnih podatkov pacientov, kar nam povsod v Sloveniji zelo manjka."
Nekdo je dejal, da je reanimacijska soba prostor med nebom in zemljo ...
"O tem, da bi bil to prostor med nebom in zemljo, nisem nikoli razmišljal ... Če pa pogledamo rezultate našega dela, je treba povedati, da večina ljudi zapusti ta prostor živa."
Struktura pacientov na urgenci se je spremenila, zadnja leta je več starostnikov, je povedal dr. Vlahović, ki nam je opisal še, kako so na urgenci razmere še bolj otežene zaradi epidemije, razložil je tudi, zakaj se v zadnjih letih povečujejo potrebe po anesteziologih.
"V Sloveniji ta hip potrebujemo 60 anesteziologov. Specialistov! Treba bi bilo izobraziti svoje kadre in temu primerno načrtovati kadrovsko politiko."
Znan je tudi po tem, da na glas pove svoje mnenje, do odločevalcev, še posebno v zdravstvu, je dr. Vlahović pogosto zelo kritičen. Kako pa se po njegovem mnenju zdravniki obnesejo v političnih vrstah? Najprej odgovori, da tega ne sme povedati, potem se nasmeji ..."
"Ne razumem zdravnika, ki je končal medicino, se ukvarjal z bolniki, da mu nenadoma sestanki več pomenijo kot medicina. Ko enkrat zaideš v druge vode, pozabiš biti zdravnik."
Kot študent medicine je leta 1977 Dušan Vlahović prvič vstopil v UKC Ljubljana.
"UKC smo predvsem ljudje. Mislim, da je to dobra ustanova, v kateri je zaposlenih veliko dobrih ljudi, zagnanih sester, zdravnikov in drugega osebja. Ne le v stavbo, največ bo treba vlagati v ljudi."
Tako nam je pripovedoval primarij Dušan Vlahović, za katerega so kandidati napisali, da je človek, ki na izpitih ne mara 'nakladanja'.
"Ne le na izpitih, tudi sicer ne maram 'nakladanja'. Medicina pa je precizna znanost, zato je treba natančno vedeti, o čem govoriš."
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan? ''Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres,'' med predstavitvijo delovanja urgence in opisovanjem vloge anesteziologa v zdravstvenem timu pripoveduje dr. Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Urgenco in pomembno vlogo anesteziologa v zdravstvenem timu nam predstavlja primarij Dušan Vlahović, specialist anesteziolog in reanimatolog
"Anesteziologi pridemo k oskrbi bolnikov takrat, ko so ti zelo ogroženi, največkrat življenjsko ogroženi, zato imamo že vnaprej pripravljen sistem aktivacije. Po navadi se zdravniški tim zbere vsaj od deset do petnajst minut pred prihodom bolnika."
Tako je delo na urgenci opisoval prim. mag. Dušan Vlahović, dr. med., specialist anesteziolog in reanimatolog, ki vodi oddelek za urgentno anesteziološko dejavnost na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana. Pokazal mi je reanimacijsko sobo, v kateri so zjutraj že pomagali pacientu, pa tudi prenovljeni del urgence …
"Že več kot trideset let sem v tem poslu, v ekipi se odlično razumemo. Pri nas ne gre za togo hierarhijo, naš skupni cilj je, da pomagamo pacientu."
Dr. Vlahović pravi, da se človek na smrt, čeprav se z njo srečuje vsak dan, ne more in ne sme navaditi.
"Umremo vsi, temu ne uide nihče. Še posebno ko je smrt prezgodnja, nepričakovana, pri mladih ljudeh, te to prizadene. Čutiš tudi, ko vidiš svojce. Brez empatije ne gre. Če je nimaš, najbrž to ni posel zate. Vedno mora biti prisotno sočustvovanje, ker potem drugače razmišljaš, drugače se odločaš."
Kako primarij Dušan Vlahović premaguje stres, s katerim se verjetno srečuje vsak dan?
"Zame je stres sestanek, razpravljanje o organizacijskih in podobnih zadevah, delo z bolniki pa zame že dolgo ni stres ..."
Urgenco povezujemo s hitrimi odločitvami, kjer sekunde tečejo drugače …
"Sekunde postanejo pomembne, ko je bolnik v srčnem zastoju. To se nam ne dogaja tako zelo pogosto, kakšnih deset takih bolnikov imamo letno. Srčni zastoj je velik problem, takrat se moramo res hitro obrniti."
Katere pa so prednosti prenovljenih prostorov urgence? Dr. Vlahović poudarja, da lahko v teh prostorih poškodovance in bolnike z resnejšimi težavami spremljajo ob pomoči monitorjev.
"Urgenco bodo prenavljali še nekaj let. Ko bo vse narejeno, bo veliko lažje delati. Takrat bom verjetno že upokojen (smeh). Po mojem mnenju bo najpomembnejši del opreme sistem, ki bo omogočal upravljanje različnih podatkov pacientov, kar nam povsod v Sloveniji zelo manjka."
Nekdo je dejal, da je reanimacijska soba prostor med nebom in zemljo ...
"O tem, da bi bil to prostor med nebom in zemljo, nisem nikoli razmišljal ... Če pa pogledamo rezultate našega dela, je treba povedati, da večina ljudi zapusti ta prostor živa."
Struktura pacientov na urgenci se je spremenila, zadnja leta je več starostnikov, je povedal dr. Vlahović, ki nam je opisal še, kako so na urgenci razmere še bolj otežene zaradi epidemije, razložil je tudi, zakaj se v zadnjih letih povečujejo potrebe po anesteziologih.
"V Sloveniji ta hip potrebujemo 60 anesteziologov. Specialistov! Treba bi bilo izobraziti svoje kadre in temu primerno načrtovati kadrovsko politiko."
Znan je tudi po tem, da na glas pove svoje mnenje, do odločevalcev, še posebno v zdravstvu, je dr. Vlahović pogosto zelo kritičen. Kako pa se po njegovem mnenju zdravniki obnesejo v političnih vrstah? Najprej odgovori, da tega ne sme povedati, potem se nasmeji ..."
"Ne razumem zdravnika, ki je končal medicino, se ukvarjal z bolniki, da mu nenadoma sestanki več pomenijo kot medicina. Ko enkrat zaideš v druge vode, pozabiš biti zdravnik."
Kot študent medicine je leta 1977 Dušan Vlahović prvič vstopil v UKC Ljubljana.
"UKC smo predvsem ljudje. Mislim, da je to dobra ustanova, v kateri je zaposlenih veliko dobrih ljudi, zagnanih sester, zdravnikov in drugega osebja. Ne le v stavbo, največ bo treba vlagati v ljudi."
Tako nam je pripovedoval primarij Dušan Vlahović, za katerega so kandidati napisali, da je človek, ki na izpitih ne mara 'nakladanja'.
"Ne le na izpitih, tudi sicer ne maram 'nakladanja'. Medicina pa je precizna znanost, zato je treba natančno vedeti, o čem govoriš."
Dunaj velja za najboljše mesto na svetu za življenje tudi zaradi učinkovitega javnega prometa. Njihov cilj je, da bi se 85 odstotkov ljudi po mestu premikalo na okolju prijazen način in da imeli samo 250 avtomobilov na 1000 prebivalcev. Kako jim bo uspelo? Gerald Franz iz mislišča Smart Wien razlaga o vizijah pametnega in učinkovitega mesta prihodnosti.
V četrti oddaji serije o rokodelcih in rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiskujemo mojstra izdelovanja lončenih izdelkov. Štefan Zelko, eden od redkih, če ne kar edini lončar pri nas, ki se še ukvarja tudi s črnim žganjem. Gre za poseben postopek žganja glinenih izdelkov, kjer z zaprtjem vseh odprtin v peči izdela črno posodo.
Anna Scharl je mama dveh majhnih otrok. Po rojstvu prvega otroka se je odločila za polovičen delovni čas. Trenutno je na porodniškem dopustu, ki v Avstriji lahko traja tudi do dveh let. Na Dunaju težav z vrtci ni. Javni so zastonj, zasebni so močno subvencionirani. Anna je zadovoljna z mestnim življenjem, pravi, da je avstrijska prestolnica družinam zelo prijazna. Opaža pa, da so se cene stanovanj na Dunaju vseeno previsoke, zato se mnogi izseljujejo iz mesta, ki je vedno bolj gentrificirano.
Rokodelske spretnosti in znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti niso le bogata zakladnica kulturne dediščine, so tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranjajo neskončen trenutek ustvarjalnosti. Boris Žgajnar je obiskal skodlarja, mojstra izdelovanja lesene kritine pod Veliko planino.
Ob kanalu Donave, v bližini postaje Schottenring, se v dokaj alternativnem lokalu dobimo z Domnom Brusom. Mladi slovenski pravnik je na Dunaj prišel v okviru Erasmus prakse pred šestimi leti. Zdaj dela v izpostavi ene največjih svetovnih pravnih pisarn, pred kratkim je uspešno opravil tudi odvetniški izpit. Kakšno je na Dunaju življenje polno zaposlenega človeka? Kaj je drugače in boljše kot v Ljubljani? Kje so najboljše zabave in skrivni kotični neturističnega Dunaja? Kako so povezani Slovenci?
V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.
Nadaljujemo z drugo v seriji oddaj o rokodelcih, rokodelskih spretnostih in o fenomenih, ki danes komajda še obstajajo in s konkretno hitrostjo tudi že izginjajo. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno? Katere dobre prakse bi lahko prenesli tudi v Slovenijo? Prva gostja posebne serije z Dunaja je Caroline Haidacher, antropologinja in urednica na ORF.
Rokodelske spretnosti so fenomen, ki danes komajda še obstaja in s konkretno hitrostjo tudi že izginja. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Posodar Franc Jaklič je eden od dveh pintarjev, ki danes v Ribnici še vedno izdelujeta lesene posode na tradicionalen način. Sicer pa suhorobarstvo še vedno živi, številna družinska podjetja se izdelave lotevajo strojno, peščica pa je takšnih, ki svoje znanje ohranja in še vedno izdelke izdelujejo ročno.
V zaključku serije o Narodni in univerzitetni knjižnici Andreja Kozjek, ki v NUK vodi oddelek za zaščito in restavriranje, pripoveduje o reševanju pacientov, ki jih dobijo v svoje delavnice. Njen oddelek je vpet v številne delovne procese v knjižnici, sodeluje tudi pri nastajanju razstav, ki jih pripravljajo v NUK. V Plečnikovi palači je trenutno na ogled razstava Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne, dr. Marijan Dovič (ZRC SAZU), glavni avtor razstave, pa pove tudi to, zakaj raziskovalci radi razstavljajo v NUK. Žiga Cerkvenik, vodja službe za prireditve in promocijo NUK, opisuje bogato in burno zgodovino Narodne in univerzitetne knjižnice, njeno razvejano dejavnost in poslanstvo: "Knjižnico vedno gradijo ljudje. Vse, kar je povezano s pridobivanjem znanja, sloni na pridnih, vestnih, marljivih in odgovornih ljudeh." Tako je bilo nekdaj, tako je danes in tako bo tudi jutri.
Kaj v Narodni in univerzitetni knjižnici hranita zbirka drobnega tiska in sive literature ter zbirka slikovnega gradiva? Prva ima več kot pol milijona enot gradiva, druga dobrih 100 tisoč enot.
Ali veste, da v Plečnikovi palači, v kateri domuje Narodna in univerzitetna knjižnica, živi čukec Nukec in da je Triglav visok 1399 pariških šestkratnih čevljev nad ljubljanskim horizontom? Skupaj odpremo težka vrata Plečnikove mojstrovine, ki simbolizirajo naporno pot do znanja.
Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice hrani obsežne arhive slovenskih kulturnih ustvarjalcev, srednjeveški fond, ki obsega več kot 120 enot, gradivo novoveških rokopisov, ki ga sestavljajo rokopisi iz obdobja humanizma, renesanse in baroka ter rokopisi slovenskega ljudskega slovstva. Najstarejši rokopis v tej zbirki je star že okrog 1200 let. Skrbnik rokopisne zbirke je Marijan Rupert.
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani temeljno zbirko pisne dediščine slovenskega naroda. Ta vključuje vsa dela, ki so bila založena ali natisnjena v Sloveniji, se nanašajo na Slovenijo, so napisana v slovenskem jeziku oziroma so jih napisali slovenski avtorji. Zbirka slovenike ima status kulturnega spomenika, njena hramba pa je osrednja naloga nacionalne knjižnice, ki pridobiva nacionalno pomembno gradivo, kot univerzitetna knjižnica pa tudi znanstveno in študijsko literaturo. V drugi epizodi serije NUK – svetišče znanja Tatjana Pirc predstavlja knjižnične zbirke naše osrednje in največje knjižnice. Njen gost je Matjaž Lulik.
Irena Sešek, ki v Narodni in univerzitetni knjižnici vodi oddelek za pridobivanje gradiva, je izjemna strokovnjakinja na področju knjižničarstva. V pogovoru pripoveduje o poslanstvu NUK, njenih nalogah, zgodovini, pravilih, zakonodaji, predvsem pa o zbiranju gradiva in skrbi za našo pisno dediščino. Zbiranje obveznih izvodov publikacij se je pri nas začelo že daljnega leta 1807, ko so morali tiskarji in knjigotržci licejski knjižnici, predhodnici NUK, poslati po en izvod vsakega dela, ki je bilo natisnjeno na Kranjskem.
"Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva."
»Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva.« Evgen Bavčar ima poseben ritual. Že dobrih štirideset let v rodnem Lokavcu snema petje slavčka v majski noči. Pod plaščem noči, v dvojini in kompliciteti s slavcem, se zgodba iz Lokavca razpre v zgodbo o oslepitvi slavcev, da bi peli v večnost - v razmislek o slepoti kot socialni kastraciji, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o poziciji slepih skozi čas in vprašanju: zakaj bi užitek noči ne bil enak užitku dneva? Slavec dr. Bavčarju sporoča, da v noči ni sam. A to ni samo zgodba o njunem sobivanju. Nočno potovanje na plano dneva razprostira globoka vprašanja o človekovem obstoju, razlikah, izkoriščanju, boju za pravičnost, okolju, svobodi in intimni želji po dvojini, Soncu in novi pomladi. Avtorji: Mojca Delač, Saška Rakef, Luka Hvalc. Tonski mojster: Urban Gruden. Posebna dokumentarna radijska igra je posneta v Lokavcu pri Ajdovščini, na otoku Capri in v Neaplju, da je dosegljiva tudi na spletu, vam jo ponujamo v podkastu oddaje Razkošje v glavi. Vsebina je nastala v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS.
V sklepni epizodi kritično pretresamo status in vlogo Metelkove 30 let po zasedbi. Je Metelkova sploh še avtonomni prostor alternativne kulture, še ohranja svoj nehierarhičen značaj delovanja, kakšna je njena vloga danes in kakšna prihodnost jo čaka? Razmišljajo: Miha Zadnikar, Rajko Muršič, Miha Blažič N'toko in aktivistka “Maja”, članica skvota Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona (PLAC).
Na Metelkovi ima že od zasedbe naprej svoje prostore YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa. Predsednica Elena Pečarič se ob razstavljenih slikah Laure Ličer v Sotu 24,5 spominja začetkov, ko so se greli ob kuhanem vinu in z branjem poezije. Napredni študenti so po bivanju v zavodu šele na Metelkovi povsem zaživeli, nepozabne so tam preživete noči. Še vedno pripravljajo različne debate, razstave, si pomagajo, se družijo. Kaj pa je največji hendikep Metelkove?
Zanimajo nas različne umetniške prakse, ki se izvajajo na Metelkovi. Spoznamo žonglerja iz Anglije in Kolumbije. Obiščemo atelje Nevena Korde nad Galerijo Alkatraz in z balkona opazujemo Trg brez zgodovinskega spomina, bližnje instalacije, mozaike in dela nemških rokodelcev. Kipar Marko Kovačič ob sveži stenski poslikavi Slavoja Žižka razmišlja o prednostih zunaj institucionalnega ustvarjanja. V ateljeju Anke Kočevar ugrabimo pripovedovalko pravljic Katjo Preša.
Neveljaven email naslov