Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zadnji zgodbi nanizanke o UKC Ljubljana novinarka Neva Železnik, vodja službe za odnose z javnostmi UKCL Jure Brankovič, vodja urada za pritožbe Nejc Seitl, prostovoljci Sabi, Goran in Darko pripovedujejo o tem, kako sta povezana UKC in javnost.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Kako je UKC Ljubljana povezan z javnostjo in javnost z njim
Novembra 1975 je v časopisu Dnevnik izšla priloga o novem kliničnem centru, ki sta jo pripravili Anka Štrukelj in Neva Železnik, ki je po dolgih letih prelistala prilogo in se ob tem spominjala, kako je priloga nastajala.
"Takrat ni bilo službe za odnose z javnostjo, poklicala sem tajnico zdravnika, s katerim sem želela narediti intervju, in se vse dogovorila kar sama. Odnos do bolnika je zdaj boljši. Ni idealen, je pa precej boljši. O tem, da na primer zdravnik ni bil prijazen do pacienta, se včasih ni smelo pisati. Napake v zdravstvu so bile včasih tabujska tema. Zdi se mi, da je zdravstveno novinarstvo zelo napredovalo."
Novinarka Neva Železnik še vedno spremlja zdravstvo.
"Zdaj se ukvarjam predvsem s problematiko starejših in s psihičnimi motnjami zaradi koronavirusa."
Jure Brankovič vodi službo za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, v kateri so zaposleni štirje. Zdaj se ne bi izšlo, če bi novinarji kar sami iskali svoje sogovornike po kliničnem centru, pravi Jure Brankovič. Mediji nanje naslavljajo ogromno vprašanj, med epidemijo pa je tega še več.
"Delo v tej službi se nikoli ne ustavi."
Kako se UKC odziva na kritike?
"Če so kritike smiselne, jih je treba resno obravnavati in oceniti, če se da kaj spremeniti. Če pa so te zgodbe namenjene le vnašanju nemira, narejene zaradi nekih interesov, se z njimi ne ukvarjamo."
Ste zadovoljni s podobo, ki jo ima UKC Ljubljana v javnosti?
"Pomembno je, da pridobiš zaupanje javnosti. Naš cilj je, da javnost čim hitreje dobi prave informacije. Kako nam to uspeva, je težko oceniti, širša javnost bi to še najbolje ocenila. Naši zaposleni bodo vedno rekli, da je negativne publicitete preveč, novinarji bodo verjetno rekli, da so še preveč prijazni, resnica je pa verjetno nekje vmes. Sodelovanje z mediji vidim res kot sodelovanje. Z večino se je vzpostavil zaupanja vreden odnos."
Klinični center ima tudi svoj urad za pritožbe, ki ga vodi Nejc Seitl. V resnici je to urad za pritožbe in pohvale.
"Morda ima urad res malo zastarelo ime. Obravnavamo pritožbe, pohvale, vse zahteve za zdravstveno dokumentacijo, letos pa smo se lotili tudi novih izzivov, izvajanja mediacij in reševanja sporov med zaposlenimi."
Pritožbe obravnavajo na podlagi Zakona o pacientovih pravicah, Nejc Seitl pravi, da skušajo vsakič poiskati rešitev v sporu med posameznikom in UKC. Od začetka letošnjega leta do sredine novembra so dobili 230 prvih zahtev, 213 pohval, 41 pritožb, ki se ne nanašajo na kršitev pacientovih pravic, 285 zahtev za posredovanje zdravstvene dokumentacije ... Največ pritožb je povezanih z odnosom med zdravstvenim delavcem in pacientom.
"Šestdeset odstotkov pritožb, ki pridejo do ustne obravnave, rešimo z dogovorom o rešitvi spora."
Zaposleni se na pritožbe odzivajo različno, je še povedal Seitl. Iščejo sistemske rešitve, posameznikov "ne pribijajo na križ".
"Še vedno je veliko ljudi, ki cenijo trud zaposlenih, vidijo njihova prizadevanja, ki to pohvalijo. To je dodatna motivacija."
Ko je izbruhnila epidemija covida-19, je UKC javnost prosil za pomoč. Ljudje so se takoj odzvali. Med njimi so tudi vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, pa tudi aktivistke in aktivisti Rdečega križa Slovenije. Voznik mestnega avtobusa pri LPP Ljubljana Goran Bogojević pomaga v reševalni postaji Ljubljana, kjer čisti in razkužuje vozila.
"Kolektiv je zelo v redu, vsi se trudijo, so zadovoljni z nami. Na reševalni postaji smo trije, preostali so na drugih oddelkih."
Goran komaj čaka, da bo spet vozil avtobus, pogreša tudi potnike. Potniki pa zagotovo tudi zelo pogrešajo mestne avtobuse in voznike.
Prostovoljka Sabi Perdan, aktivistka na območju Rdečega križa Ljubljana, pomaga na hematološkem oddelku, opravlja zelo različna dela.
"Vsake roke pridejo prav, pomagam pri negi, strežem zajtrke, kosila, poberem pladnje, pomivam ... Zaposleni so me lepo sprejeli. Sem vesela, da lahko pomagam, da sem del tega."
Darko Hribar je tudi eden izmed prostovoljcev RKS, ki pomagajo v UKC Ljubljana:
"Delam na urgenci, na internistični prvi pomoči, vozim paciente na rentgen, CT, magnetno resonanco ... Delo je tu precej drugačno kot moja služba. Sem energetski inšpektor. Na UKC so me lepo sprejeli, hvalijo me, da mi je kar nerodno ... Upam, da smo koristni."
To so bile zgodbe o UKC Ljubljana. Hvala vsem, ki ste sodelovali, nas brali, poslušali ...
Naj se uresniči želja Marka Turenška iz tehnično-vzdrževalnega sektorja kliničnega centra, da bi ljudje, ki v to hišo vstopajo z upanjem, iz UKC Ljubljana odhajali z nasmeškom.
V zadnji zgodbi nanizanke o UKC Ljubljana novinarka Neva Železnik, vodja službe za odnose z javnostmi UKCL Jure Brankovič, vodja urada za pritožbe Nejc Seitl, prostovoljci Sabi, Goran in Darko pripovedujejo o tem, kako sta povezana UKC in javnost.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Kako je UKC Ljubljana povezan z javnostjo in javnost z njim
Novembra 1975 je v časopisu Dnevnik izšla priloga o novem kliničnem centru, ki sta jo pripravili Anka Štrukelj in Neva Železnik, ki je po dolgih letih prelistala prilogo in se ob tem spominjala, kako je priloga nastajala.
"Takrat ni bilo službe za odnose z javnostjo, poklicala sem tajnico zdravnika, s katerim sem želela narediti intervju, in se vse dogovorila kar sama. Odnos do bolnika je zdaj boljši. Ni idealen, je pa precej boljši. O tem, da na primer zdravnik ni bil prijazen do pacienta, se včasih ni smelo pisati. Napake v zdravstvu so bile včasih tabujska tema. Zdi se mi, da je zdravstveno novinarstvo zelo napredovalo."
Novinarka Neva Železnik še vedno spremlja zdravstvo.
"Zdaj se ukvarjam predvsem s problematiko starejših in s psihičnimi motnjami zaradi koronavirusa."
Jure Brankovič vodi službo za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, v kateri so zaposleni štirje. Zdaj se ne bi izšlo, če bi novinarji kar sami iskali svoje sogovornike po kliničnem centru, pravi Jure Brankovič. Mediji nanje naslavljajo ogromno vprašanj, med epidemijo pa je tega še več.
"Delo v tej službi se nikoli ne ustavi."
Kako se UKC odziva na kritike?
"Če so kritike smiselne, jih je treba resno obravnavati in oceniti, če se da kaj spremeniti. Če pa so te zgodbe namenjene le vnašanju nemira, narejene zaradi nekih interesov, se z njimi ne ukvarjamo."
Ste zadovoljni s podobo, ki jo ima UKC Ljubljana v javnosti?
"Pomembno je, da pridobiš zaupanje javnosti. Naš cilj je, da javnost čim hitreje dobi prave informacije. Kako nam to uspeva, je težko oceniti, širša javnost bi to še najbolje ocenila. Naši zaposleni bodo vedno rekli, da je negativne publicitete preveč, novinarji bodo verjetno rekli, da so še preveč prijazni, resnica je pa verjetno nekje vmes. Sodelovanje z mediji vidim res kot sodelovanje. Z večino se je vzpostavil zaupanja vreden odnos."
Klinični center ima tudi svoj urad za pritožbe, ki ga vodi Nejc Seitl. V resnici je to urad za pritožbe in pohvale.
"Morda ima urad res malo zastarelo ime. Obravnavamo pritožbe, pohvale, vse zahteve za zdravstveno dokumentacijo, letos pa smo se lotili tudi novih izzivov, izvajanja mediacij in reševanja sporov med zaposlenimi."
Pritožbe obravnavajo na podlagi Zakona o pacientovih pravicah, Nejc Seitl pravi, da skušajo vsakič poiskati rešitev v sporu med posameznikom in UKC. Od začetka letošnjega leta do sredine novembra so dobili 230 prvih zahtev, 213 pohval, 41 pritožb, ki se ne nanašajo na kršitev pacientovih pravic, 285 zahtev za posredovanje zdravstvene dokumentacije ... Največ pritožb je povezanih z odnosom med zdravstvenim delavcem in pacientom.
"Šestdeset odstotkov pritožb, ki pridejo do ustne obravnave, rešimo z dogovorom o rešitvi spora."
Zaposleni se na pritožbe odzivajo različno, je še povedal Seitl. Iščejo sistemske rešitve, posameznikov "ne pribijajo na križ".
"Še vedno je veliko ljudi, ki cenijo trud zaposlenih, vidijo njihova prizadevanja, ki to pohvalijo. To je dodatna motivacija."
Ko je izbruhnila epidemija covida-19, je UKC javnost prosil za pomoč. Ljudje so se takoj odzvali. Med njimi so tudi vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, pa tudi aktivistke in aktivisti Rdečega križa Slovenije. Voznik mestnega avtobusa pri LPP Ljubljana Goran Bogojević pomaga v reševalni postaji Ljubljana, kjer čisti in razkužuje vozila.
"Kolektiv je zelo v redu, vsi se trudijo, so zadovoljni z nami. Na reševalni postaji smo trije, preostali so na drugih oddelkih."
Goran komaj čaka, da bo spet vozil avtobus, pogreša tudi potnike. Potniki pa zagotovo tudi zelo pogrešajo mestne avtobuse in voznike.
Prostovoljka Sabi Perdan, aktivistka na območju Rdečega križa Ljubljana, pomaga na hematološkem oddelku, opravlja zelo različna dela.
"Vsake roke pridejo prav, pomagam pri negi, strežem zajtrke, kosila, poberem pladnje, pomivam ... Zaposleni so me lepo sprejeli. Sem vesela, da lahko pomagam, da sem del tega."
Darko Hribar je tudi eden izmed prostovoljcev RKS, ki pomagajo v UKC Ljubljana:
"Delam na urgenci, na internistični prvi pomoči, vozim paciente na rentgen, CT, magnetno resonanco ... Delo je tu precej drugačno kot moja služba. Sem energetski inšpektor. Na UKC so me lepo sprejeli, hvalijo me, da mi je kar nerodno ... Upam, da smo koristni."
To so bile zgodbe o UKC Ljubljana. Hvala vsem, ki ste sodelovali, nas brali, poslušali ...
Naj se uresniči želja Marka Turenška iz tehnično-vzdrževalnega sektorja kliničnega centra, da bi ljudje, ki v to hišo vstopajo z upanjem, iz UKC Ljubljana odhajali z nasmeškom.
Opčine, Nabrežina in Sesljan. Tri naselja v zaledju Tržaškega zaliva, v katerih živi tudi zelo dejavna slovenska manjšina. Kako domačini doživljajo ponovno oživitev javnega življenja in gospodarstva po epidemiji, kako z nekajtedenske razdalje komentirajo vrnitev tržaškega Narodnega doma, kako gledajo na politiko in medetnične odnose in kako preživljajo poletje ob tržaškem morju, h kateremu v novih turističnih razmerah prihajajo tudi enodnevni gosti iz Slovenije? Sogovorniki: Jasna Simoneta, kulturna antropologinja in etnologinja iz Nabrežine; Boris Vitez, gostinec in športni delavec z Opčin; Jasna Tuta, jadralka, pisateljica in učiteljica iz Sesljana; podmladek Jadralnega kluba Čupa. Avtor: Luka Hvalc
Kako prepotovati svet doma? To je rdeča nit te epizode podkasta Zgodbe. Ekipa Poletja v dvoje si je zadala izziv, ali je mogoče prepotovati svet, ne da bi prečkali meje. Staknili smo glave, poiskali pet slovenskih krajev z zanimivim imenom in se odpravili na izlet. Nastalo je pet reportaž iz krajev s slavnimi imeni. Jeruzalem, Puščava, Barka, Dunaj in Rim.
Dejan Gajšek je konec osemdesetih preživljal običajno otroštvo v dolini Voglajne. Odraščal v delavski družini, obkrožen z delavsko skupnostjo, ki jo je krojila takratna železarna Štore. "Imel sem prijatelje najrazličnejših narodnosti." Narodnosti takratne Jugoslavije, ki pa je začela propadati in tudi razpadati. In če se je slovenska osamosvojitev zgodila relativno hitro, tega ne moremo reči za preostanek nekdanje države. Zgodbe o dogajanju so tako dosegle tudi Štore in Dejana, ki je takrat štel 16 let. Na vsak način je želel pomagati ljudem v stiski in se leta 1992 pojavil v Zagrebu, kjer so se zbirali borci vojske Bosne in Hercegovine. Takrat ga niso vzeli s seboj, saj je bil premlad. A obljubo je držal in se leta 1994 vrnil. Poslušajte zgodbo edinega Slovenca, za katerega vemo, da je bil v času genocida v Srebrenici pripadnik redne vojske bosanske države. Zgodbo je lani zaupal dolgoletnemu novinarju Dnevnika in poročevalcu iz kriznih žarišč Ervinu Hladniku Milharčiču, ki je takrat ob koncu zapisal: “Srebrenica ni bila zločin proti človeštvu. Človeštvu se ni zgodilo nič, v miru je gledalo pokol na televiziji. To je bil zločin človeštva nad Bošnjaki v Srebrenici.”
Skoraj vse prvo desetletje samostojnosti Slovenija ni točno vedela, kaj in kako naj si pomaga z gospodarstveniki slovenskega rodu onkraj meja matične države in ali bi lahko vzpostavila z zamejci poleg kulturnih tudi bogate poslovne stike. Ko je po našem vstopu v Evropsko unijo pretok ljudi, kapitala in storitev končno začel dobivati krila, pa nas je vse najprej presekala gospodarska kriza, kmalu po izvitju iz nje pa še epidemija.
Pogled na plaže hrvaške Istre v teh dneh bolj spominja na začetek junija, ko se začne predsezona, kot pa, da smo na začetku najbolj priljubljenih mesecev za poletne počitnice. Po plažah, avtokampih in turističnih naseljih se je med Savudrijo in Puljem sprehajal Gašper Andrinek.
Naš cenjeni sodelavec Marjan Jerman je po dolgem boju z rakom v 67. letu starosti umrl 23. marca 2020. Zaradi epidemije koronavirusa je pogreb potekal v ožjem krogu, sorodniki, prijatelji in sodelavci smo se od našega Marjana tako poslovili v mesecu maju, ko smo se zbrali na prostem na letališču v Šentvidu pri Stični … Marjan je prosti čas v zadnjih letih preživljal predvsem ob konjih in letalih, tako kot vse reči v življenju, je strasno ljubil tudi letenje. V sklepnem delu podkasta "Iz pekla Marjana Jermana" se spominjajo: Bojan Železnik, Marjan Praznik-Šipca, Malka Jerman, Erik Blatnik in Igor Mali. Avtorja: Luka Hvalc in Gorazd Rečnik
Med vračanjem iz Slavonije, sva v bližini Lonjskega polja zavila za Novsko. Kraj s približno 13 tisoč prebivalci je 100 kilometrov oddaljen od Zagreba, le kakšnih 10 kilometrov je do Jasenovca. Območje s krvavo zgodovino je to. Ustavila sva se na pokopališču, kjer je Marjan jeseni leta 1991 odkril polno mrtvašnico padlih vojakov. Prvi je objavil informacijo o žrtvah na hrvaški strani, ki jih je uradna oblast zanikala. Na pokopališču sva govorila o moči propagande v vojnih razmerah, vlogi novinarjev in novinarstva, etičnih dilemah in pragmatizmu v izrednih razmerah. Marjan je s časovne distance 28 let analiziral epilog krvavih vojn na Balkanu: “Izgubili so eni in drugi. Meje se niso spremenile, kot sta si zamislila Tuđman in Milošević, žal pa je bilo veliko žrtev. Očitno se do samostojnosti in svobode ne da priti brez prelivanja krvi. Slovenci smo imeli srečo, nismo imeli vojne, ampak v resnici nekaj oboroženih spopadov. Osamosvojili smo se za zeleno mizo.” Marjan bi bil še enkrat vojni dopisnik. To ostaneš za vedno, čeprav bi zaradi izkušenj potegnil tudi kakšno drugačno potezo: “Ampak še enkrat bi šel na fronto, če bi bilo treba.” Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlemu novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
Marjan Jerman je imel v Vinkovcih dvakrat veliko sreče: za las se je izognil eksploziji avtomobila in padcu granate v restavracijo hotela. Sreča? “Nikakor, gre za prepričanje, da mene pa res ne bo zadelo. In me ni. A mnogi niso imeli te sreče. V vojni na Balkanu je bilo ubitih več kot 50 novinarjev, med njima tudi dva slovenska, moja prijatelja Alojz Krivograd-Futy in Ivo Štandeker,” je razlagal pred hotelom Slavonija, kjer je pred 28 leti pred njegovimi očmi eksplodiralo vozilo francoskega fotografa. Marjan se je avgusta 2019 med ponovnim obiskom nekdanje prve frontne linije spominjal številnih nevarnih situacij in pogumnih odločitev. Ko je veliko tvegal, predvsem zato, ker se je zavedal, da je novinarstvo hkrati lep in preklet poklic. “Ne moreš objektivno poročati, če nisi na prizorišču. Blefiranje ni mogoče, javnost ti ne verjame, če nisi na terenu in nimaš lastne izkušnje.” Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlemu novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
Na obali Donave, s pogledom na vukovarski vodni stolp, sva se z Marjanom Jermanom pogovarjala o strahu: "V vojni me je bilo tako strah, da se ne bi mogel podelati v hlače. V vojni ne misliš niti na hrano, na fronti nisem jedel po štiri dni. To je strah.” V Vukovarju sva prenočila predvsem z namenom, da se srečava z Jermanovim znancem iz vojnih časov. Dogovorjeni smo bili ob enajstih dopoldne, v ulici Vladimirja Nazorja. Simbolično v bifeju, s katerega terase smo zrli v še vedno od vojne uničeno fasado. Marjan se je po 28 letih v središču Vukovarja ponovno srečal s človekom, s katerim je dneh vojne stkal zelo poseben odnos. Nikola Toth je bolj znan pod vojnim imenom Feniks. Tako kot njegovemu šefu Jastrebu, so mu nadeli ime po pticah. Spominjala sta se najtežjih vojnih dni, privilegiranega položaja Marjana Jermana v vojaškem štabu, njegovega resnicoljubnega poročanja o hrvaškem napadu na srbsko naselje, tragedije padca Vukovarja. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
To je zgodba o skladbi Zbudi me za 1. maj glasbene skupine Mi2. Spomladi leta 2016 sta mi jo na škarpi pred ljubljanskimi Križankami zaupala avtor besedila Jernej Dirnbek in tisti, ki jo prepeva na odru - Tone Kregar. S Tončem in Dimekom smo dogovorjeni, da se ob letu snidemo in o tem še kakšno rečemo. Do takrat, zdravo! Gašper Andrinek
Ob omembi partizanska bolnica po navadi pomislimo na skrite, tajne bolnišnice v gozdovih. Teh je bilo tudi res največ, so pa bile tudi takšne, ki so delovale v vaseh. Obstaja ocena, da je bilo pri nas med drugo svetovno vojno 120 skrivnih bolnišnic. Čeprav je verjetno vsem najbolj znana in do danes ohranjena bolnica Franja, ki je delovala v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih na Cerkljanskem in ki je med drugim naš kulturni spomenik državnega pomena, vpisana je tudi na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU, pa so ohranjene še nekatere. Blaž Štangelj je zgodovinar, ki se ukvarja z raziskovanjem partizanskih bolnišnic, najbolj pa so mu poznane tiste v Kočevskem rogu in evakuacijske v Beli krajini. V Idriji, v prostorih rudniškega magazina na Trgu svetega Ahacija, že nekaj let domujejo zbirke Vojnega muzeja Idrija. Njegov lastnik je domačin, ljubiteljski zgodovinar in zbiralec starih predmetov Slavko Moravec, ki je v muzeju naredil tudi rekonstrukcijo sobe iz partizanske bolnice Pavle. Letos mineva 75 let od zaprtja partizanske bolnišnice Topolovec, evakuacijske bolnišnice v Beli krajini v vasi Črešnjevec, v katero je bila vključena vsa vas.
“Nebo nad Vukovarjem se je še naprej svetilo od granat. Lepo je bilo videti tudi rafale. Svetleči se izstrelki so bili kot novoletne rakete. Žal so te rakete dišale po smrti.” Tako se dnevov groze pred padcem Vukovarja v avtobiografski knjigi Iz pekla spominja Marjan Jerman. Bitka je potekala med 25. avgustom in 18. novembrom 1991. Spopad med vojsko JLA in srbskimi enotami na eni strani ter hrvaško policijo in vojsko na drugi strani je trajal 87 dni. Hrvaška stran je bila poražena, Marjan je uspel Vukovar zapustiti le nekaj dni pred njegovim padcem. Avgusta 2019 se je ponovno spominjal težkih trenutkov na fronti, kako se je prebijal do mesta, spanja v razbitih hišah in rovih, na stotine mrtvih, prijateljevanja z vodjo obrambe Jastrebom. Tudi o tem, zakaj je bil Vukovar v resnici žrtvovan, za kakšne politične kupčije je šlo v ozadju in zakaj je bil Val 202 v usodnih dneh pred padcem Vukovarja skorajda bolj poslušan v Zagrebu kot v Ljubljani. Marjan se je spominjal tudi Siniše Glavaševića, novinarskega kolega z Radia Vukovar, ki mu je veliko pomagal med obleganjem mesta. Žal je Siniša končal tragično, ubit je bil v pokolu na Ovčari. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
Marjan Jerman je obiskal nekdanjo fronto linijo po skoraj 30 letih. V središču Osijeka se je spominjal večmesečnega obleganja četrtega največjega mesta na Hrvaškem. Tam je v spopadih v letih 1991 in 1992 umrlo več kot 1000 ljudi, v Slavoniji se je tudi Marjan nekajkrat znašel v zelo težkem položaju: “Granata je s smeri hodnika prebila vrata moje hotelske sobe, udarila je v radiator in se razletela. Posteljo je obrnilo naokrog, povsod je ležal omet, soba je bila popolnoma uničena. Na srečo sem bil takrat na stranišču in na školjki pisal poročilo za Drugo jutranjo kroniko našega radia.” Med sprehodom po mestu je Marjan pripovedoval, kako so s kolegi reporterji preživljali vojne dneve v Slavoniji in pojasnil, kako se je prav v Osijeku verjetno zgodil ključni trenutek, ki je pripeljal do kasnejšega tragičnega izginotja slovenskega fotoreporterja Alojza Krivograda-Futyja. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
Voćin je hrvaška občina v južnem delu Virovitiško-podravske županije, leži v zaledju večjih krajev Daruvar in Virovitica. Tik pred božičem 1991 so srbske sile ubile 47 domačinov, razstrelili so cerkev. “Ko smo prišli v vas, je bila ta povsem zasužnjena,” se je avgusta 2019 med ponovnim obiskom nekdanje frontne linije spominjal Marjan Jerman. Srečal se je tudi z domačinom Zlatkom Banovcem, skupaj sta analizirala takratno dogajanje, razplet vojne in medetnične odnose skoraj 30 let po razpadu Jugoslavije. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
V ponedeljek 23. marca 2020 je v 67. letu starosti umrl naš novinar Marjan Jerman. V njegov spomin v nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. V začetku avgusta 2019 se je Marjan z mikrofonom za nekaj dni ponovno odpravil na Hrvaško, kjer je obiskal nekatera mesta in kraje, od koder je med leti 1991 in 1995 poročal iz vojne. Ponovno je obiskal prizorišča najhujših bitk: Voćin, Osijek, Vukovar, Vinkovci, Nuštar, Novska … Marjan se je srečal z nekaterimi sopotniki iz vojnih dni, skupaj so se spominjali krvavega obdobja razpadanja nekdanje skupne države. V 1. delu serije “Iz pekla Marjana Jermana” predstavljamo portret človeka, ki je močno zaznamoval slovensko novinarstvo. S svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki je postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega novinarja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti. Avtor: Luka Hvalc
Gašper Andrinek je bil na Lezbosu na začetku leta 2018. Od takrat so se zadeve na otoku drastično poslabšale. Beguncev in migrantov, ki iščejo boljše življenje, je skoraj 20 tisoč. Prekipelo je tudi nekaterim domačinom, ki so ves čas opozarjali na nemogoče razmere, v katerih živijo begunci, pa tudi na to, da sta grška vlada in evropska unija, na njih pozabili. Na otoku se je povečalo število napadov na človekoljubne delavce ter tudi na novinarje. Zato je podkast z naslovom Lezbos na robu Evrope znova aktualen. Želim vam prijetno poslušanje. https://val202.rtvslo.si/2018/01/lezbos-na-robu-evrope/
Andrej Karoli je nedavno gostil pet glasbenikov, za katere je menil, da bi lahko na ušesom prijazen način povedali kaj na temo instrumenta, ki jim daje vsakdanji kruh in dušni mir. Martin Janežič - Buco, Nikola Sekulović, Davor Klarič, Jan Plestenjak in Lovro Ravbar so opisali poti od nič do prvega stika z matičnim instrumentom in na razumljiv in priljuden način pripovedovali o songih, ki po njihovem mnenju dajo piko na i posameznim instrumentom in njim kot glasbenikom. ZGODBE: https://val202.rtvslo.si/zgodbe/
Ste vedeli, da je v Sloveniji več kot sto stavb s hišno številko 202? Nekaj njihovih prebivalcev smo doklicali in obiskali ter preverili, kakšne zgodbe se skrivajo za številko 202. Zgodbo z naslova Ižanska 202 pripoveduje Marjan Strle. Gospod nas je skupaj z ženo z veseljem sprejel na svojem domu, v tisti hiši je odrasel, se poročil, zdaj pa tam že živi z otroki in vnuki. Ta teden so imeli hudomušen obisk, prišli so kurenti. V hiši na številki Branik 202 na Primorskem imajo zelo burno zgodovino, zgodbo povezano z 2. svetovno vojno nam je zaupala gospa Kristina. Iz Pošte Slovenije so nam sporočili, da je v Sloveniji 88 krajev z ulico/naseljem, ki imajo hišno številko 202 in da ima tudi 18 krajev ulico/naselje s hišno številko 202 in dodatno črkovno oznako. In ena izmed takšnih hiš stoji tudi na Štajerskem, na naslovu Spodnja Polskava 202 ima gospa Marija frizerski salon.Miro Huber z Britofa pri Kranju 202 živi v hiši s sončno rumeno zastavo! Včasih sprejema tudi klice poslušalcev Vala 202. Gospod Miro je tudi lastnik enega najstarejših radijskih sprejemnikov, lesen krasotec seveda že skoraj 50 let predvaja predvsem naš program! Avtorici: Maja Ratej in Tina Šoln
Kosovo je dežela razlik in dežela sprememb. Je najmlajša evropska država, kjer ponosno obešajo ameriške zastave in plačujejo z evri. Pomemben delež k vsaj znosnemu standardu prispevajo številni zdomci. Raznoliko pokrajino zaljšajo novogradnje kričečih slogov in razkošne poročne dvorane, ob cestah je neskončno bencinskih črpalk. Vsakdanje življenje zaznamujejo globoke rane konfliktov med Albanci in Srbi, med miti in resnicami je na Kosovu zelo tanka linija. Politika razprtije le še poglablja, korupcija je prisotna na vseh ravneh. Bili smo v različnih mestih, vsako predstavlja drugačen košček kosovskega mozaika. Obiskali smo Prištino, Gračanico, Prizren, Mitrovico in druge kraje. Spoznali smo kontraste kosovske družbe, se pogovarjali z Albanci, Srbi, Turki in predstavniki drugih narodnosti, ki predstavljajo unikatno balkansko zgodbo, zapleteno s številnimi miti in resnicami. Srečali smo se s študenti, delavci, poslovneži in politiki. V vladnem uradu so nam postregli z rakijo. Šli smo tudi v skvot, izkusili nočno življenje, obiskali košarkarje in se prepričali, da je legendarni nogometaš Fadil Vokri eden redkih, ki povezuje globoko sprte Albance in Srbe. Na Kosovu še zdaj ne morejo pozabiti slovenske podpore stavkajočim rudarjem izpred treh desetletij, slovenski izdelki imajo visok ugled in ceno. A vseeno v Sloveniji o resničnem Kosovu vemo zelo malo, s Kosovarji so povezani tudi številni predsodki. Tudi zato smo šli na Kosovo, da spoznamo, kako se tam živi 20 let po vojni in 12 let po razglasitvi neodvisnosti. Avtorja: Luka Hvalc in Jan Grilc
Da se mora vsaka pot začeti s korakom, velja tako pri tisti življenjski, kot pri vseh, na katere naletimo na tej. A hoja za marsikoga ni le način premikanja, je način življenja. Meditacija, čiščenje psihe ali pa le nekaj, kar je dobro početi. Na poteh, pri premagovanju kilometrov, človek najde smisel, sebe ali pa druge. Kaj je na dolgo pot ali poti gnalo Hano Geder, Jero Musič, Martina Močnika in Oliverja Tiča?
Neveljaven email naslov