Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zadnji zgodbi nanizanke o UKC Ljubljana novinarka Neva Železnik, vodja službe za odnose z javnostmi UKCL Jure Brankovič, vodja urada za pritožbe Nejc Seitl, prostovoljci Sabi, Goran in Darko pripovedujejo o tem, kako sta povezana UKC in javnost.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Kako je UKC Ljubljana povezan z javnostjo in javnost z njim
Novembra 1975 je v časopisu Dnevnik izšla priloga o novem kliničnem centru, ki sta jo pripravili Anka Štrukelj in Neva Železnik, ki je po dolgih letih prelistala prilogo in se ob tem spominjala, kako je priloga nastajala.
"Takrat ni bilo službe za odnose z javnostjo, poklicala sem tajnico zdravnika, s katerim sem želela narediti intervju, in se vse dogovorila kar sama. Odnos do bolnika je zdaj boljši. Ni idealen, je pa precej boljši. O tem, da na primer zdravnik ni bil prijazen do pacienta, se včasih ni smelo pisati. Napake v zdravstvu so bile včasih tabujska tema. Zdi se mi, da je zdravstveno novinarstvo zelo napredovalo."
Novinarka Neva Železnik še vedno spremlja zdravstvo.
"Zdaj se ukvarjam predvsem s problematiko starejših in s psihičnimi motnjami zaradi koronavirusa."
Jure Brankovič vodi službo za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, v kateri so zaposleni štirje. Zdaj se ne bi izšlo, če bi novinarji kar sami iskali svoje sogovornike po kliničnem centru, pravi Jure Brankovič. Mediji nanje naslavljajo ogromno vprašanj, med epidemijo pa je tega še več.
"Delo v tej službi se nikoli ne ustavi."
Kako se UKC odziva na kritike?
"Če so kritike smiselne, jih je treba resno obravnavati in oceniti, če se da kaj spremeniti. Če pa so te zgodbe namenjene le vnašanju nemira, narejene zaradi nekih interesov, se z njimi ne ukvarjamo."
Ste zadovoljni s podobo, ki jo ima UKC Ljubljana v javnosti?
"Pomembno je, da pridobiš zaupanje javnosti. Naš cilj je, da javnost čim hitreje dobi prave informacije. Kako nam to uspeva, je težko oceniti, širša javnost bi to še najbolje ocenila. Naši zaposleni bodo vedno rekli, da je negativne publicitete preveč, novinarji bodo verjetno rekli, da so še preveč prijazni, resnica je pa verjetno nekje vmes. Sodelovanje z mediji vidim res kot sodelovanje. Z večino se je vzpostavil zaupanja vreden odnos."
Klinični center ima tudi svoj urad za pritožbe, ki ga vodi Nejc Seitl. V resnici je to urad za pritožbe in pohvale.
"Morda ima urad res malo zastarelo ime. Obravnavamo pritožbe, pohvale, vse zahteve za zdravstveno dokumentacijo, letos pa smo se lotili tudi novih izzivov, izvajanja mediacij in reševanja sporov med zaposlenimi."
Pritožbe obravnavajo na podlagi Zakona o pacientovih pravicah, Nejc Seitl pravi, da skušajo vsakič poiskati rešitev v sporu med posameznikom in UKC. Od začetka letošnjega leta do sredine novembra so dobili 230 prvih zahtev, 213 pohval, 41 pritožb, ki se ne nanašajo na kršitev pacientovih pravic, 285 zahtev za posredovanje zdravstvene dokumentacije ... Največ pritožb je povezanih z odnosom med zdravstvenim delavcem in pacientom.
"Šestdeset odstotkov pritožb, ki pridejo do ustne obravnave, rešimo z dogovorom o rešitvi spora."
Zaposleni se na pritožbe odzivajo različno, je še povedal Seitl. Iščejo sistemske rešitve, posameznikov "ne pribijajo na križ".
"Še vedno je veliko ljudi, ki cenijo trud zaposlenih, vidijo njihova prizadevanja, ki to pohvalijo. To je dodatna motivacija."
Ko je izbruhnila epidemija covida-19, je UKC javnost prosil za pomoč. Ljudje so se takoj odzvali. Med njimi so tudi vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, pa tudi aktivistke in aktivisti Rdečega križa Slovenije. Voznik mestnega avtobusa pri LPP Ljubljana Goran Bogojević pomaga v reševalni postaji Ljubljana, kjer čisti in razkužuje vozila.
"Kolektiv je zelo v redu, vsi se trudijo, so zadovoljni z nami. Na reševalni postaji smo trije, preostali so na drugih oddelkih."
Goran komaj čaka, da bo spet vozil avtobus, pogreša tudi potnike. Potniki pa zagotovo tudi zelo pogrešajo mestne avtobuse in voznike.
Prostovoljka Sabi Perdan, aktivistka na območju Rdečega križa Ljubljana, pomaga na hematološkem oddelku, opravlja zelo različna dela.
"Vsake roke pridejo prav, pomagam pri negi, strežem zajtrke, kosila, poberem pladnje, pomivam ... Zaposleni so me lepo sprejeli. Sem vesela, da lahko pomagam, da sem del tega."
Darko Hribar je tudi eden izmed prostovoljcev RKS, ki pomagajo v UKC Ljubljana:
"Delam na urgenci, na internistični prvi pomoči, vozim paciente na rentgen, CT, magnetno resonanco ... Delo je tu precej drugačno kot moja služba. Sem energetski inšpektor. Na UKC so me lepo sprejeli, hvalijo me, da mi je kar nerodno ... Upam, da smo koristni."
To so bile zgodbe o UKC Ljubljana. Hvala vsem, ki ste sodelovali, nas brali, poslušali ...
Naj se uresniči želja Marka Turenška iz tehnično-vzdrževalnega sektorja kliničnega centra, da bi ljudje, ki v to hišo vstopajo z upanjem, iz UKC Ljubljana odhajali z nasmeškom.
V zadnji zgodbi nanizanke o UKC Ljubljana novinarka Neva Železnik, vodja službe za odnose z javnostmi UKCL Jure Brankovič, vodja urada za pritožbe Nejc Seitl, prostovoljci Sabi, Goran in Darko pripovedujejo o tem, kako sta povezana UKC in javnost.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Kako je UKC Ljubljana povezan z javnostjo in javnost z njim
Novembra 1975 je v časopisu Dnevnik izšla priloga o novem kliničnem centru, ki sta jo pripravili Anka Štrukelj in Neva Železnik, ki je po dolgih letih prelistala prilogo in se ob tem spominjala, kako je priloga nastajala.
"Takrat ni bilo službe za odnose z javnostjo, poklicala sem tajnico zdravnika, s katerim sem želela narediti intervju, in se vse dogovorila kar sama. Odnos do bolnika je zdaj boljši. Ni idealen, je pa precej boljši. O tem, da na primer zdravnik ni bil prijazen do pacienta, se včasih ni smelo pisati. Napake v zdravstvu so bile včasih tabujska tema. Zdi se mi, da je zdravstveno novinarstvo zelo napredovalo."
Novinarka Neva Železnik še vedno spremlja zdravstvo.
"Zdaj se ukvarjam predvsem s problematiko starejših in s psihičnimi motnjami zaradi koronavirusa."
Jure Brankovič vodi službo za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, v kateri so zaposleni štirje. Zdaj se ne bi izšlo, če bi novinarji kar sami iskali svoje sogovornike po kliničnem centru, pravi Jure Brankovič. Mediji nanje naslavljajo ogromno vprašanj, med epidemijo pa je tega še več.
"Delo v tej službi se nikoli ne ustavi."
Kako se UKC odziva na kritike?
"Če so kritike smiselne, jih je treba resno obravnavati in oceniti, če se da kaj spremeniti. Če pa so te zgodbe namenjene le vnašanju nemira, narejene zaradi nekih interesov, se z njimi ne ukvarjamo."
Ste zadovoljni s podobo, ki jo ima UKC Ljubljana v javnosti?
"Pomembno je, da pridobiš zaupanje javnosti. Naš cilj je, da javnost čim hitreje dobi prave informacije. Kako nam to uspeva, je težko oceniti, širša javnost bi to še najbolje ocenila. Naši zaposleni bodo vedno rekli, da je negativne publicitete preveč, novinarji bodo verjetno rekli, da so še preveč prijazni, resnica je pa verjetno nekje vmes. Sodelovanje z mediji vidim res kot sodelovanje. Z večino se je vzpostavil zaupanja vreden odnos."
Klinični center ima tudi svoj urad za pritožbe, ki ga vodi Nejc Seitl. V resnici je to urad za pritožbe in pohvale.
"Morda ima urad res malo zastarelo ime. Obravnavamo pritožbe, pohvale, vse zahteve za zdravstveno dokumentacijo, letos pa smo se lotili tudi novih izzivov, izvajanja mediacij in reševanja sporov med zaposlenimi."
Pritožbe obravnavajo na podlagi Zakona o pacientovih pravicah, Nejc Seitl pravi, da skušajo vsakič poiskati rešitev v sporu med posameznikom in UKC. Od začetka letošnjega leta do sredine novembra so dobili 230 prvih zahtev, 213 pohval, 41 pritožb, ki se ne nanašajo na kršitev pacientovih pravic, 285 zahtev za posredovanje zdravstvene dokumentacije ... Največ pritožb je povezanih z odnosom med zdravstvenim delavcem in pacientom.
"Šestdeset odstotkov pritožb, ki pridejo do ustne obravnave, rešimo z dogovorom o rešitvi spora."
Zaposleni se na pritožbe odzivajo različno, je še povedal Seitl. Iščejo sistemske rešitve, posameznikov "ne pribijajo na križ".
"Še vedno je veliko ljudi, ki cenijo trud zaposlenih, vidijo njihova prizadevanja, ki to pohvalijo. To je dodatna motivacija."
Ko je izbruhnila epidemija covida-19, je UKC javnost prosil za pomoč. Ljudje so se takoj odzvali. Med njimi so tudi vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, pa tudi aktivistke in aktivisti Rdečega križa Slovenije. Voznik mestnega avtobusa pri LPP Ljubljana Goran Bogojević pomaga v reševalni postaji Ljubljana, kjer čisti in razkužuje vozila.
"Kolektiv je zelo v redu, vsi se trudijo, so zadovoljni z nami. Na reševalni postaji smo trije, preostali so na drugih oddelkih."
Goran komaj čaka, da bo spet vozil avtobus, pogreša tudi potnike. Potniki pa zagotovo tudi zelo pogrešajo mestne avtobuse in voznike.
Prostovoljka Sabi Perdan, aktivistka na območju Rdečega križa Ljubljana, pomaga na hematološkem oddelku, opravlja zelo različna dela.
"Vsake roke pridejo prav, pomagam pri negi, strežem zajtrke, kosila, poberem pladnje, pomivam ... Zaposleni so me lepo sprejeli. Sem vesela, da lahko pomagam, da sem del tega."
Darko Hribar je tudi eden izmed prostovoljcev RKS, ki pomagajo v UKC Ljubljana:
"Delam na urgenci, na internistični prvi pomoči, vozim paciente na rentgen, CT, magnetno resonanco ... Delo je tu precej drugačno kot moja služba. Sem energetski inšpektor. Na UKC so me lepo sprejeli, hvalijo me, da mi je kar nerodno ... Upam, da smo koristni."
To so bile zgodbe o UKC Ljubljana. Hvala vsem, ki ste sodelovali, nas brali, poslušali ...
Naj se uresniči želja Marka Turenška iz tehnično-vzdrževalnega sektorja kliničnega centra, da bi ljudje, ki v to hišo vstopajo z upanjem, iz UKC Ljubljana odhajali z nasmeškom.
14. februar je za vedno z zlatimi, če smo natančni s srebrnimi črkami vpisan v slovensko športno zgodovino. 14. februarja 1984 je Jure Franko na olimpijskih igrah v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov na zimskih igrah. Po dogodku, ki mu je povsem spremenil življenje, je kmalu končal športno pot in poslovne priložnosti iskal v tujini. Zdaj z družino znova živi v Sloveniji, pred dnevi pa je bil tudi v Sarajevu, kjer so po njem poimenovali smučarsko progo na Bjelašnici.
Potujemo v čas 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Bilo je leta 1984. Z Anjo Rupel, ki je prav takrat postala polnoletna in je nekdanjo skupno državo spoznala kot pevka skupine Videosex, preverjamo, kje se je takrat poslušala glasba, in katere skupine so bile na sceni. V mikrofon ujamemo tudi Seja Sexona, vodjo in soustanovitelja sarajevske skupine Zabranjeno pušenje.
8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno plat. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnemu, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed.
8. februarja 1984 so se v Sarajevu začele 14. zimske olimpijske igre, dogodek, ki je krepko presegal le športno tekmovanje. Svet je takrat prišel v Bosno in Hercegovino, Jugoslavijo, ki je bila sicer v veliki gospodarski krizi, olimpijska ideja pa je prevzela domačine in očarala obiskovalce. Slovenski prispevek pri organizaciji je bil zelo velik, da o športnem, s kolajno Jureta Franka na čelu, sploh ne izgubljamo besed. V oddaji se bomo preselili natanko 40 let v preteklost, na otvoritveno slovesnost, obenem pa odstrli še nekaj odtenkov iger, ki jih še bolj poglobljeno obdelamo v seriji oddaj in podkastov Sarajevo 1984.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno?
Novinarka, televizijska voditeljica, publicistka in pisateljica Katarina Keček se je rodila v Sloveniji. Leta 1991, ko se je njeno življenje nehote in nepričakovano postavilo na glavo, je bila stara devetnajst let. Izbrisali so jo, ji razrezali osebno izkaznico, čez noč je izgubila vse. Več kot pet let je bila brezdomka.
"Dolgo sem živel pod hudimi pritiski, a nisem popustil," pripoveduje 88-letni Ciril Zabret, upokojeni generalmajor jugoslovanske armade, ki se je v času razpada Jugoslavije, predvsem pa med napadom jugoslovanske vojske na Slovenijo, znašel med dvema ognjema. Ker je glasno izražal svoje mnenje, da se vojska ne sme vpletati v politične razprtije, si je s tem nakopal zamero srbskih politikov in agresivnega dela jugoslovanske vojske.
Novi val je predstavljal pomembno glasbeno in kulturno gibanje v nekdanji Jugoslaviji. Zagreb je bil eno izmed središč za mnoge kultnih osemdesetih, ki imajo še vedno veliko oboževalcev tudi v Sloveniji. Kakšni so okruški nekoč napredne scene v hrvaški prestolnici in zakaj so jo pospravili tudi v muzej?
Štiri mesece po poplavah v Zgornji Savinjski dolini smo ponovno obiskali gasilce v Nazarjah, s katerimi smo se pogovarjali med avgustovsko hudo ujmo. Kakšne so razmere na pragu zime, kako poteka obnova, je država že pomagala, kakšni so odnosi. V gasilskem domu, kjer poteka sanacija pritličja, smo se srečali s poveljnikom Sebastjanom Solarjem in predsednikom Boštjanom Cigaletom.
V sedmi in zadnji oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo klekljarico, mojstrico prepletanja tisočerih niti prefinjene, ročno klekljane idrijske čipke.
V šesti oddaji serije o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiščemo pletarko, mojstrico izdelovanja pletenih izdelkov iz koruznega ličja.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, naša najvišja znanstvena in umetnostna ustanova, je nastala 12. novembra 1938. Ob tem visokem jubileju, 85-letnici, se s sogovorniki pogovarjamo o akademiji, akademikih in akademikinjah ter izzivih, ki jih prednje postavljata družba in čas.
Nadaljujemo s peto v seriji oddaj o rokodelcih in o rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti. Njihovo znanje ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Tokrat smo obiskali steklopihalca, mojstra izdelovanja steklenih izdelkov.
Alena Landener dela kot osebna asistentka za otroke z avtizmom, je tudi prostočasna pedagoginja in učiteljica otroške joge. Kako je na Dunaju poskrbljeno za osebe s posebnimi potrebami? Tudi o doživljanju avstrijske prestolnice skozi muzeje in otroška igrišča, šolstvu, prometu in vsakodnevnem življenju. Sklepna epizoda serije o tem, zakaj je Dunaj najboljše mesto za življenje na svetu.
Dunaj velja za najboljše mesto na svetu za življenje tudi zaradi učinkovitega javnega prometa. Njihov cilj je, da bi se 85 odstotkov ljudi po mestu premikalo na okolju prijazen način in da imeli samo 250 avtomobilov na 1000 prebivalcev. Kako jim bo uspelo? Gerald Franz iz mislišča Smart Wien razlaga o vizijah pametnega in učinkovitega mesta prihodnosti.
V četrti oddaji serije o rokodelcih in rokodelskih spretnostih, ki jih premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti, obiskujemo mojstra izdelovanja lončenih izdelkov. Štefan Zelko, eden od redkih, če ne kar edini lončar pri nas, ki se še ukvarja tudi s črnim žganjem. Gre za poseben postopek žganja glinenih izdelkov, kjer z zaprtjem vseh odprtin v peči izdela črno posodo.
Anna Scharl je mama dveh majhnih otrok. Po rojstvu prvega otroka se je odločila za polovičen delovni čas. Trenutno je na porodniškem dopustu, ki v Avstriji lahko traja tudi do dveh let. Na Dunaju težav z vrtci ni. Javni so zastonj, zasebni so močno subvencionirani. Anna je zadovoljna z mestnim življenjem, pravi, da je avstrijska prestolnica družinam zelo prijazna. Opaža pa, da so se cene stanovanj na Dunaju vseeno previsoke, zato se mnogi izseljujejo iz mesta, ki je vedno bolj gentrificirano.
Rokodelske spretnosti in znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti niso le bogata zakladnica kulturne dediščine, so tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranjajo neskončen trenutek ustvarjalnosti. Boris Žgajnar je obiskal skodlarja, mojstra izdelovanja lesene kritine pod Veliko planino.
Ob kanalu Donave, v bližini postaje Schottenring, se v dokaj alternativnem lokalu dobimo z Domnom Brusom. Mladi slovenski pravnik je na Dunaj prišel v okviru Erasmus prakse pred šestimi leti. Zdaj dela v izpostavi ene največjih svetovnih pravnih pisarn, pred kratkim je uspešno opravil tudi odvetniški izpit. Kakšno je na Dunaju življenje polno zaposlenega človeka? Kaj je drugače in boljše kot v Ljubljani? Kje so najboljše zabave in skrivni kotični neturističnega Dunaja? Kako so povezani Slovenci?
Neveljaven email naslov