Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš, kaj bo zraslo. No, dobro, veš že, KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš, so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se laže odločiš, ali izbranka po barvi in velikosti oziroma »celostni podobi« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi res videti »kot na sliki«. Na rast vpliva zelo veliko dejavnikov in na večino izmed njih sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih spoznal ob branju knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, na rastlino kričal, jo žalil in poniževal, da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega samo na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh vrst (tako kot otrok): nekatere potrebujejo sonce, druge senco, tretje prostor, četrte spet družbo; nekatere zalivaš, druge pustiš pri miru … da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko včasih porežeš tudi zdrave veje; da bo raslo v pravo smer, rastlino včasih privežeš, ji daš oporo … Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge, kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadar koli in kamor koli oziroma kogar koli … In ko že storiš vse, kar lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo … uniči vse, za kar si si prizadeval. In ne veš, zakaj in čemu!
Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih tudi malo obrezovanja, gnojenja, presajanja … in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od božjega vrtnarja!