Tisti, ki uspe, pogosto pravi, da je ponosen nase.
Čim večji je uspeh, tem bolj se sonči v samozadovoljstvu.
Pripada mu, tako misli, nagrada posebne veljave.
Zakaj tudi ne, saj je vreden največjega spoštovanja.
Tudi če se to izraža z občutkom pritrjevanja lastnemu egu.
Lahko je uspeh oseben, družinski ali zunanji, dokler ga je pomagala zgraditi lastna roka, se zdi ponos zaslužena lovorika.
Človek se ima za vrednega.
Za občudovanje vrednega.
Vendar sovražnik v takih primerih nikoli ni daleč, preži v zasedi.
Veseli se napihovanja duše in pahne človeka, ko je najmanj čuječ, v držo večvrednosti.
Podžiga napuhnjene misli, krade prostor krepostni samopodobi, po kateri naj bi Jezusov učenec živel.
Nič namreč ne ruši medčloveških odnosov bolj kakor dodeljevanje pomembnosti sebi – po dozdevno pravičnem, a arbitrarnem ključu.
Po načelu, da so eni zgoraj, drugi pa spodaj.
Da so tisti, ki zmagujejo, blagoslovljeni, medtem ko so oni, ki izgubljajo, zavrženi.
Zavedajmo se, da smo vsi otroci istega Boga, obdarovani z enakimi duhovnimi talenti.
Ponos nam zamegljuje to resničnost.
Opira se na dosežke, ki niso duhovne narave.
Izpostavlja svetne zmage, brez ključnega vprašanja, ali je naše delo zgrajeno na ljubezni.
Tisti namreč, ki zmaguje v areni duhovnosti, nikoli ni nase ponosen, temveč le hvaležen.
Ve za svojo omejenost in prosi Vstalega, da ga zmaga ne bi ovirala pri novih podvigih srca.
Da ne bi zapadel v greh malikovanja sebe, ampak da bi se pri urejevanju vseh reči naslanjal na trdnost Božjih načel.
In si priznal, da sam ne zmore nič, z Bogom pa vse. Vse tisto, kar je potrebno za zveličavno življenje.
