Mlada Gautami je imela zelo ljubečega sina in bila sta zelo srečna, vendar je sin nenadoma umrl, ko je dopolnil osem let. S tem se Gautami ni mogla sprijazniti, zato je tekala od vrat do vrat in ljudem tarnala: »To ne more biti res! Prosim, storite nekaj!«
Vsak jo je poslal k nekomu drugemu po pomoč, dokler ji ni nekdo rekel: »Obišči Budo. Dosegel je visoko spoznanje in je zelo moder. Mogoče ti lahko on pomaga.«
Nemudoma se je odpravila k Budi in ga rotila: »Ali mi lahko, prosim, pomagaš? Sin mi je umrl, vendar to ni prav. Prosim, nekako ga obudi od mrtvih. Oživi ga!«
Buda ji je odvrnil: »Prav, vendar moraš najprej nekaj storiti.«
Gautami je takoj privolila, zato je Buda nadaljeval z navodili: »Prinesi mi prgišče sezamovih semen.« Gautami je že hotela oddrveti, da bi izpolnila nalogo, ko jo je Buda ustavil in ji rekel: »Ne, ne, pod enim pogojem: prinesi mi prgišče sezamovih semen od družine, kjer ni še nihče umrl. Potem bom obudil tvojega sina.«
Gautami je takoj stekla do prve družine na poti in jo prosila za nekaj sezamovih semen. Že so hoteli oditi po semena, ko jih je vprašala: »Še prej mi povejte, ali je kdo v vaši družini umrl.«
»Da,« so ji odgovorili. »Umrl je naš oče in tudi naše matere ni več.«
Enako je vprašala tudi druge družine in dobivala je podobne odgovore: »Moj dedek je umrl.« »Mojega brata ni več med živimi.« »Otrok mi je umrl.« Tako je potovala od vrat do vrat čez vse mesto in ni našla niti ene družine, kjer ni še nihče umrl.
Potem je doumela, da je smrt neizogibna in da vsi umrejo ter da ni pravila, ki bi narekovalo, da najprej umrejo stari ljudje in šele nato mladi. Umirajo stari in mladi, pa tudi ljudje srednjih let in tudi otroci. »To ni nekaj, kar se dogaja le meni,« je spoznala. »Zgodi se vsem. To je dejstvo življenja.«
Ko je to spoznala, je prenehala iskati in se odpravila pokopat svojega sina, potem pa se je vrnila k Budi. Buda jo je vprašal: »Kje so sezamova semena?«
»Nimam sezamovih semen. Kremirala sem svojega otroka. Zdaj sem tu, da bi ti sledila in se učila dharme.«
Postala je Budova učenka ter prakticirala njegove nauke in mislim, da je bila prva ženska, ki je dosegla stopnjo arhata in tako postala prva razsvetljena ženska tistega časa.
* * * *
Pomembno se je zavedati, da se boleče in travmatične izkušnje dogajajo številnim ljudem, vsem tako ali drugače. Bolj ko razumemo, da to doživlja veliko ljudi – da ni nekaj nenavadnega in da je na tem svetu to skoraj normalno –, bolj nam to lahko pomaga sprejeti svoje lastne težke izkušnje. Lahko razmišljamo takole: »Trpljenja je veliko. To seveda ni dobro, vendar se dogaja. Veliko ljudi doživlja podobno trpljenje. Kar se mi dogaja, se dogaja tudi drugim, zato ni to nič nenavadnega.« Tako lahko nekoliko globlje sprejmemo trpljenje.
Prav tako postanemo sočutnejši. Čutimo, da nismo edini, ki trpimo, zato nismo več vklenjeni v svoje lastno trpljenje. Trpljenje je povsod. To v nas vzbudi občutek sočutja in odpre naše srce tudi za druge ljudi. To je izhodišče sočutja do drugih.
