O smrti ne vemo veliko. Delno tudi zato, ker nočemo vedeti. Krivdo gre pripisati tudi vzgoji, družbi, religiji, predvsem pa strahu. To je področje, ki Jona Kanjirja, 20-letnega prostovoljca v Slovenskem društvu Hospic, še posebej zanima. Jon poleg organiziranja delavnic, okroglih miz, izobraževanj, tudi spremlja ljudi v smrt. Zaupajo mu svoje skrivnosti, bolečine in otroške spomine - od nabiranja borovnic do bolečine ob nezakopanih sekirah.O čem razmišljamo preden umremo, česa si želimo, po čem hrepenimo in kaj ostane z(a) nami, ko odidemo? Je smrt res strašljiva? Ali je bolj srhljivo življenje samo? Odgovore na ta vprašanja je z njim raziskovala Katja Stojnić v podkastu Rožnata dolina.