Javne televizije so v času velikih sprememb, pravi generalna direktorica Evropske zveze javnih radijskih in televizijskih postaj, ki je gostovala v radijski oddaji Nedeljski gost. Dvomov o obstoju javne radiotelevizije čez 10 let nima: "O tem ne podvomim niti sekundo. Preveč razlogov je, da imamo dobre javne radiotelevizije. Moramo pa iti naprej, ne smemo obstati."

Zaveda se, da javne radiotelevizije izgubljajo mlajšo javnost, pri čemer je opaziti, da je padec gledanosti med mladimi pri televiziji večji kot padec poslušanja radia. "Radio pri mladih v določeni meri igra pomembnejšo vlogo kot televizija. Najverjetneje zaradi glasbe. A mladi preusmerjajo svojo pozornost k drugim medijem, kot so Youtube, Facebook in podobna omrežja. To je očitno. Vprašanje je, kako se s tem spopadamo. Odgovor ni enostaven. Če bi imela odgovor na to vprašanje, bi bila zelo bogata," odgovarja v smehu.

V spodnjem pogovoru pa tudi o dogajanju na britanski, grški in bosanski javni televiziji, o tem, kako naj se javne radiotelevizije spopadejo z različnimi pritiski, in drugih vidikih delovanja javnih televizij.

V teh nemirnih časih, ki jih doživljajo mediji, je težko, tudi v javnih medijih, sprejemati razvojne odločitve in strategije o tem, kam se usmeriti, kaj razvijati, kako delati?
Vse se začne z analizami. Zakaj smo sploh tu, kakšen je naš namen, zakaj obstajamo kot javna radiotelevizija in kakšno delo moramo zaradi tega opravljati. Prvo vprašanje je torej, zakaj in čemu smo tu. Drugo pa: kako uresničiti svoje poslanstvo na najboljši možni način. Vedeti moramo, kaj delamo, kritično moramo oceniti svoje delo. Zaradi vse te nove tehnike je treba spremljati druge, večje igralce na medijskem področju. Kot manjša RTV-organizacija smo težko prvi in najboljši, zato moramo analizirati, kaj počnejo BBC, Netflix, Spotify … Vsemu temu pa sledi presoja, kaj lahko naredimo z denarjem, ki ga imamo.

Ogromno dela je potrebno, pa tudi veliko razuma, a to mora opraviti vsaka organizacija, ne le medijska. Tehnologija vpliva na vse, na banke, zavarovalnice, časopise, transport. To je najbolj vznemirljiv del, zaradi katerega moramo razmišljati bolj ustvarjalno, morda nas prav to prisili, da smo tudi bolj odprti. Zaradi tega imam rada te čase.

Kako pa Evropska zveza javnih radijskih in televizijskih postaj, ki združuje 780 televizij in več kot 1000 radijskih postaj, te oddajajo v 123 jezikih, odgovarja na to zapleteno strateško in razvojno vprašanje? Kam in kako, EBU?
Seveda je to pomembna tema tudi za našo organizacijo. Za tiste, ki ne vedo, kaj je EBU, večina nas namreč bolj pozna po imenu Evrovizija, naj povem, da je naše delo veliko več kot le izbor evrovizijske popevke. EBU sestavljata dva dela, prvi je radiotelevizijski, povezan s članstvom, drugi del pa predstavljajo poslovne operacije. Odgovori na vprašanje: »Kam in kako, EBU?« so različni, odvisni so od številnih vsebin delovanja naše organizacije. Pri določanju strategije sledimo sprejetim vrednotam.

Biti prvi in najboljši, je to cilj EBU-ja?
Prvi morda ne, zagotovo pa hočemo biti dobri, to je zaveza vodstva EBU-ja, ki je v Ženevi. Švica je verjetno najdražja država na svetu, z najvišjimi plačami na svetu, kar je povezano tudi z visokimi življenjskimi stroški. To pa hkrati pomeni, da moramo biti zelo učinkoviti, sicer ne bomo mogli prodati svojih storitev, ker bi postale predrage. Delamo pod hudim pritiskom, da zmanjšujemo stroške in smo učinkoviti, kolikor je to mogoče.

Splet in socialna omrežja ponujajo nove kanale, izzive, možnosti. So javni RTV-ji na tem področju uspešni?
Uspešnost je težko definirati. Ko sem delala še na švicarski televiziji, smo imeli forume, bloge in komentarje. Bilo je veliko smeti, komentarjev, ki niso bili vredni razširjanja in branja. Takrat smo, iskreno rečeno, presodili, da so bili forumi in komentarji večinoma izguba časa … Je pa splet lahko velika priložnost. Če vlagaš v tak način razprave, dobiš boljši rezultat. Zagotovo pa se s tem spreminja način novinarskega dela, splet je lahko pomemben vir informacij. Obvladovati moramo nove veščine. Vsebine in vire je treba preverjati, kar ni lahko delo. Navsezadnje javni servis mora uporabljati splet in socialna omrežja, ima pa obvezo, da se poglablja v zgodbe, da je tisto, o čemer poroča, točno in resnično.

Prihodnost medijev, tudi javne radiotelevizije, je odvisna od mladih. Ali izgubljamo mlado javnost?
Mlade izgubljamo. V visokih številkah. Na žalost. Če pogledate podatke, so vsi, kljub hudi konkurenci, zelo stabilni. Pred dvajsetimi leti smo imeli 900 televizijskih kanalov, danes jih je 4500. In tu so še vse digitalne možnosti, Netflix in drugi, Google, Youtube … Sodeč po podatkih televizija, pa tudi radio, delata dobro. Človek bi pričakoval večje premike. Raziskave o gledanosti in poslušanosti s to stalnostjo presenečajo. Zaradi novih in novih medijev javnost klasične televizije ni zapustila. Nikakor ne. Če pa se poglobimo v to, kaj počnejo mladi, si ne smemo zatiskati oči pred dejstvom, da televizijo gledajo manj pogosto. Ugotavljamo, da je padec gledanosti med mladimi pri televiziji večji kot padec poslušanja radia. Radio pri mladih v določeni meri igra pomembnejšo vlogo kot televizija. Najverjetneje zaradi glasbe. A mladi preusmerjajo svojo pozornost k drugim medijem, kot so Youtube, Facebook in drugim omrežjem. To je očitno. Vprašanje je, kako se s tem spopadamo. Odgovor ni enostaven. Če bi imela odgovor na to vprašanje, bi bila zelo bogata. (Smeh)

Začne se že pri zaposlenih na javnih servisih. Če smo odkriti, moramo priznati, da smo v povprečju starejši, na javnih radiotelevizijah ne dela veliko mladih … Če se poglobimo v svoje programe, v ljudi, ki jih vodijo, v teme, ki se jih lotevamo, ugotovimo, da pogosto govorimo o mladih, a večinoma kot o problemu, nimamo pa vsebin, ki bi bile mladim zanimive. Zato verjetno radio in televizija, še bolj kot ostali, izgubljata mlado javnost. S tem bi se morali zelo resno ukvarjati.

Mladi so tudi strateška tema razprave v EBU-ju. Kaj lahko naredimo, da bi bili za mlade privlačni, kako bi bolje izkoristili splet, a tako, da bi ostali verodostojni? Ni res, da mladih politika ne zanimiva, le naš pristop ni pravi.

Lahko se tolažimo tudi s tem, da se bodo mladi vrnili, ko bodo odrasli, a zagotovo se ne bodo, če bodo programi ostali taki, kot so. Ne smemo torej sedeti in čakati, kaj se bo zgodilo …

Nove tehnologije so sinonim za hitrost. S hitrostjo pa se pogosto izgubljata kakovost in vsebina. Kakovostna vsebina je naša »velika stvar«, ste rekli pred kratkim …
Hitrost je lahko tudi tveganje, hkrati pa je nujnost. Ko se nekaj zgodi, če smo zanesljiv in verodostojen vir informacij, bodo ljudje vključili javni RTV. Če pa na javnem radiu ali televiziji ne bodo našli, kar iščejo, bodo iskali druge vire. In bodo tam tudi ostali. Zato je treba najti model, da si lahko hiter in korekten. Pomembno je tudi raziskovanje, opis okoliščin, iskanje razlag, iskanje resnice … Ne zadošča, da rečemo: »Oseba A je rekla to, oseba B je dejala tako, « Treba je iti dlje, preiskovati, povedati, kdo ima prav. Za to dodatno delo moramo imeti več časa, več virov in več preiskovanja. Na začetku pa moramo biti hitri.

Ko se je v Bukarešti pred kratkim zgodila tragedija v nočnem lokalu, javna televizija dolgo ni poročala o dogodku, niso prekinili programa, šele zjutraj so objavili novico, kar je bila velika napaka.
To ni bilo profesionalno. Če se zgodi taka tragedija, moraš poročati, prekiniti program, spremljati dogajanje, kar se ni zgodilo. Nova generalna direktorica je zdaj naredila nekaj ključnih korakov, poiskala je odgovorne. Šlo je za politične klane v informativnem uredništvu, ki o tem niso hoteli poročati, ker so bili povezani s politiko. To ni javni servis, to je politični servis.

Nekoč ste dejali, da je v nekaterih državah novinar skoraj tako nepriljubljen kot prodajalec starih avtomobilov.
Ja, to je posledica slabega, populističnega novinarstva, ki se zadovolji s kričečimi naslovi, ki se ne poglablja, ni dovolj resno … V javnomnenjskih anketah ljudi sprašujejo, komu najbolj zaupajo. Rezultati raziskav pokažejo, da ljudje najbolj zaupajo gasilcem, policiji, zdravnikom, medicinskim sestram, najmanj pa taksistom, ker izberejo daljšo pot, prodajalcem starih avtomobilov, ki ne govorijo resnice, in novinarjem. Mimogrede, politiki so uvrščeni še nižje kot novinarji. To je problematično, proti temu bi se morali boriti, pokazati bi morali, da smo na drugi ravni.

Evropska radiotelevizijska zveza, EBU, ima 73 aktivnih članov, poleg teh so v EBU še pridruženi člani … Kako pomembno je za EBU, da ima tudi člane, ki delujejo zunaj Evrope, v Avstraliji, Afriki, Ameriki?
Za nas je seveda bistveno, da naše članstvo prihaja iz 56 držav, ki ne predstavljajo le Evropske unije. To so severnoafriške države, Magreb, Azerbajdažan, Turčija, Rusija, nordijska regija, Islandija, kar je veliko širše območje kot ožja Evropa. Članstvo v EBU-ju so povezali tehnični razlogi, v tej skupnosti zgodovinsko usklajujemo radijske in televizijske frekvence. Ker delujemo v svetovni skupnosti, je za nas pomembno, da imamo zaveznike v svetovnih okvirih. Zato imamo pridružene člane tudi v Severni Ameriki, Aziji, Afriki, tudi v Avstraliji.

Če ima članica EBU-ja, javna radiotelevizija, finančne težave, kar ni redek pojav, ali lahko računa na razumevanje vodstva EBU-ja? Že članarina mnogim predstavlja hud problem …
Seveda razumemo, da ima članica težave. Ne moremo pa reči: »Ni vam treba plačati …« Ali: "Bomo mi plačali za vas." To ni mogoče. Če ste včlanjeni v organizacijo, morate plačevati članarino. Težave so povezane s finančnimi problemi države, z gospodarsko krizo, navsezadnje tudi s političnimi razmerami. V takih primerih gremo skupaj z Evropsko unijo ali Svetom Evrope ali sami tja in razlagamo, kakšne so dobre prakse v Evropi, pomagamo, ko gre za medijsko zakonodajo ali iskanje modelov financiranja. Razmere skušamo izboljšati tako, da se v teh državah srečujemo s politiki, parlamentarnimi odbori, strokovnjaki.

V Bosni in Hercegovini si je javni RTV nakopal velike dolgove ravno zaradi neplačevanja obveznosti EBU-ju. Kako uspešni ste tam pri iskanju rešitve?
Odkar sem v EBU-ju, sem bila nekajkrat v Bosni in nisem našla rešitve. Državi ne morem narekovati, kako naj organizira javno radiotelevizijo, a osebno menim, da je Bosna in Hercegovina kot majhna država postavila preveč zapleten javni radiotelevizijski sistem, ki je za tako državo tudi predrag. Tega mi ni uspelo spremeniti, tam tudi ni prave volje, da bi se kaj spremenilo. To vprašanje ni na prednostni listi vlade, se mi zdi.

Evropska demokracija je bila rojena v Grčiji, kjer je javni RTV doživel eno najbolj tragičnih zgodb. Politika se je čez noč odločila, da grški ERT zapre. Nastal je novi, NERIT, z le nekaj sto zaposlenimi in s slabim programom. ERT so ponovno zagnali, a še vedno ni tisto, kar bi moral biti. Kaj nas je naučila ta grška lekcija?
Naučili smo se, da obstoj javnega servisa ne smemo jemati kot nekaj samo po sebi umevnega. Čeprav svoje delo opravljamo dobro, ga lahko drugi ocenijo nasprotno in mogoče je, da se odločijo za zaprtje, kot se je zgodilo v Grčiji. Drugič, zelo hitro se lahko ukine organizacijo, traja pa mesece in mesece, da se jo ponovno vzpostavi. Tretje, kar smo se naučili, pa velja bolj za sindikate, zveze in politike: javna radiotelevizija mora temeljiti na določenih vrednotah, kot sta politična neodvisnost, pa tudi inovativnost. Moramo iti v korak s časom, orodja in produkcija se spreminjajo in zaradi tega moramo spremeniti tudi naš način dela. Oboje, neodvisnost in iznajdljivost, sta bili resni težavi v Grčiji. Bilo je veliko političnega vmešavanja pri imenovanjih na pomembne položaje, sindikati pa so bili ekstremno rigidni, nepopustljivi in starokopitni, s čimer so preprečevali, da bi se ERT prilagajal. Tako je postal neučinkovit in drag za tisto, kar je ustvaril. Te tri lekcije moramo imeti nenehno v mislih. Ne razumi javnega servisa kot nekaj, kar je za vselej dano, deluj profesionalno, po svojih najboljših močeh, služi javnosti, bodi neodvisen, sposoben, da se prilagajaš, spreminjaš, boznajdljiv, pokaži in razloži, kaj delaš. Pri stroških in naložbah bodi pregleden, saj gre za javna sredstva.

Razlogi za zaprtje grške ERT, ki se financira z naročnino, povezano z električnimi priključki, niso bili finančne narave, saj poslovanje ERT ni izkazovalo rdečih številk. Bilo je veliko razlogov za ukinitev, o katerih ne želim razglabljati javno, a zagotovo ERT čez noč niso ukinili zaradi financ.

EBU je pozorno spremljal dogajanje v Grčiji, vzpostavljanje nove organizacije je trajalo zelo dolgo, predolgo, postavili pa so jo na najbolj zapleten način, to lahko rečem javno. Predvidevam, da so trenutno tam, kjer bi nekako želeli biti, a vse skupaj je trajalo dve leti, kar je daleč preveč.

Na nedavni konferenci javne radiotelevizije v Münchnu ste udeležencem dejali: »Ne pustite se potisniti v kot.« Mediji, javni še posebej, imajo kup težav s klestenjem proračunov, s političnimi pritiski … Je sploh kakšna javna radiotelevizija brez težav?
Ne, skorajda ne. Problemi so povsod. Ko sem dejala, naj se ne pustijo postaviti v kot, sem dodala še, da bi morali biti samozavestni, kajti javni RTV-ji so najbolj verodostojni vir informacij. Javnost jih ima rada. Pripravljajo kakovostne in raznovrstne programe, ki so zelo pomembni za nacionalno identiteto. Morda pa se okolje spreminja. Najprej moramo kritično pogledati sami sebe, morda ne razlagamo na pravi način, kaj počnemo.

V najtežjem položaju so tiskani mediji. Poslovni modeli so se s spletom povsem spremenili. Zato časopisi, založniki izvajajo na javne servise pritisk, želijo omejiti njihovo delovanje, kar se kaže v javnih razpravah, ki jih pogosto spodbuja prav tisk.

Tu so še politične razmere, ki so morda bolj konzervativne, postajajo bolj populistične. V takem okolju je javni RTV lahka tarča tudi za politične odločitve. Zato moramo bolje pojasnjevati, biti kritični do lastnega delovanja, se spraševati, ali smo tako dobri, kot bi po našem mnenju morali biti, smo lahko še boljši, in, če smo lahko, kako bi to dosegli.

Tudi mati javne radiotelevizije ima težave. Vzor javnega RTV-ja, BBC, stiskajo, zahtevajo vitkejšo, cenejšo organizacijo …
Radiotelevizije zrejo v Veliko Britanijo, BBC je že vso svojo zgodovino njihov navdih. Med vojno je bil neodvisni glas, s svojimi odličnimi programi je postavil standarde novosti, ustvarjalnosti in kakovosti. Javnost BBC podpira, Britanci imajo radi njegove programe. Na koncu politiki ne morejo delovati proti ljudem, ki jih predstavljajo. Morda sem preveč optimistična, a upam, da bo BBC zmogel previhariti te izzive, povezane s financiranjem, nisem pa pesimistična glede vsebine BBC-ja.

Precej protislovno je, če JAVNOST ne ve, zakaj potrebuje JAVNO radiotelevizijo …
Z dobrimi programi bo javnost dobila odgovor, zakaj potrebuje javni RTV, ki mora pripravljati programe za vse, za mlade, starejše, ne le za večino ali za določene manjšine. Več je treba vlagati v kulturno raznovrstnost, v filme, drame, dokumentarce, tudi v razvedrilne oddaje. Spoštovati je treba standarde javnega RTV-ja. V tem moramo biti v prihodnosti še boljši.

Modernizacija in varčevanje. A gre to dvoje skupaj?
Ja, zagotovo. Ni vse novo tudi dražje. Nova orodja so pogosto celo cenejša od prejšnjih, zaposleni pa se morajo biti pripravljeni učiti novih stvari, biti odprti za nove načine dela. Mislim, da je marsikaj odvisno od nas samih.

Javna radiotelevizija: z oglasi ali brez?
Sem pristašica obojega, naročnine in oglasov. Sploh za manjše države. Oglaševanje predstavlja dodaten vir, javnemu servisu zagotavlja večjo neodvisnost. Naročnina pa pomeni finančno stabilnost, omogoča inovacije, eksperimente, ki se jih komercialni mediji ne lotevajo. Oglaševanje na javni radioteleviziji pomaga tudi gospodinjstvom, ki zaradi tega plačujejo nižjo naročnino. Če je javni servis priljubljen, oglaševalci dosežejo velik del javnosti, ko predstavljajo svoje produkte, tudi tega ne smemo zanemariti. Vsi ti argumenti govorijo v prid mešanemu modelu.

Javni mediji živijo v istem medijskem prostoru s komercialnimi, z njimi pa včasih tekmujejo na napačen način: s senzacionalizmom, s slabim novinarstvom, nekakovostno zabavo …
V idealnem smislu je treba tekmovati s kakovostjo. Če je javni servis močan in kakovosten, so komercialni mediji boljši, saj javnost potem tudi od njih pričakuje določeno višjo stopnjo kakovosti. To vidimo v Veliki Britaniji. Pomembno je, da javni servis zagotavlja program za vse. Tudi gledanost je treba upoštevati, a ne vedno, ne ob vsakem času. Visoke ocene je treba dosegati, ko je gledanost televizije najvišja, ko jo gledajo vsi, od osmih do devetih ali do desetih zvečer. Za posebne teme pa gledanost ni odločilna. Zato imamo naročnino, da lahko pripravljamo take posebne programe. Določanje meja ni enostavno. Javni servis mora pripravljati tudi zabavne vsebine, ni mogoče ponujati le informativnih in kulturnih oddaj. Nihče ne želi nastopati v programih, ki niso gledani. Če je naš program namenjen vsem, potrebuje tudi razvedrilo. In šport. Pri razvedrilu je tanka črta, kdaj lahko rečemo: »Tega na javnem RTV ne boste nikoli videli, ker ni v skladu z našim poslanstvom, to ni primerno za javno radiotelevizijo.« Težko je dati splošen nasvet, ker so konkretne odločitve povezane s cilji, poslanstvom, duhom vsakega javnega servisa. Dobro pa je, da to povemo jasno in glasno. Ali, kot je dejal dolgoletni šef razvedrilnega programa na BBC-ju Huw Weldon: »Naloga razvedrila na javnem RTV-ju je, da naredi popularno dobro in dobro popularno.« Morda bi morala biti to naša ambicija.

So javne radiotelevizije po vašem mnenju preveč zbirokratizirane?
Če vprašate ljudi, kako vidijo javne radiotelevizije, bodo številni rekli, sploh mladi, da so prevelike, preveč potratne, birokratske, staromodne. Morda to drži za nekatere organizacije, za mnoge pa ne, kar je spet vprašanje komunikacije in pojasnjevanja. Morda delamo bolje kot ljudje mislijo, da delamo, morda prepogosto govorimo z vedno istimi ljudmi in ne dosežemo širše skupnosti.

Made in Europe. Narejeno v Evropi. Kako pomembna je evropska produkcija za EBU?
To je bistveno, povezano z našimi vrednotami. Številni odlični ameriški filmi, nadaljevanke vplivajo na naš pogled na svet, na naš okus. Za evropsko in nacionalne identitete pa je zelo pomembno, da imamo svojo lastno ustvarjalnost, programe, ki bogatijo našo kulturno raznovrstnost, na katero moramo biti ponosni. Brez javnih RTV-jev tega ne bi imeli. Ni alternative.

Sta EBU in Evropska komisija dobra partnerja? Zaveznika?
V obdobju blaginje je lažje kot v času gospodarskih težav, ko je pripravljenosti za kompromise manj. Mislim, da smo zaradi globalizacije industrije in konkurence zdaj spet boljši sodelavci in zavezniki kot smo bili pred petimi ali šestimi leti …

Ali Evropska komisija pozabi na vlogo, nujnost medijev, na njihovo neodvisnost, ko npr. s trojko rešuje finančne težave držav?
Trojka ni nikoli prisilila države, naj zapre operaterja, ni rekla: »Te televizije ali radia ne potrebujete več.« O tem odloča država.

Ja, ampak, mediji so vedno med prvimi na udaru …
V Grčiji je bilo res tako, a ne zaradi trojke, politiki so takrat mislili, da medija ne potrebujejo, brez špekuliranja lahko rečem, da je bila to politična odločitev grške vlade, predsednika vlade, in ne odločitev trojke.

Kaj pa športne pravice in izgubljena bitka EBU-ja z Mednarodnim olimpijskim komitejem?
EBU je pred tem že doživela poraz, izgubila je pravice za svetovno in evropsko prvenstvo v nogometu, a so se vrnili in ponovno dobro sodelujemo. Zato upam, da se bo MOK po teh dveh olimpijskih sezonah spametoval. Morda pa se ne bo. Ko smo poslali našo ponudbo za olimpijske pravice, smo ugotovili, da ne moremo izpolniti pričakovanj olimpijskega komiteja. Discovery Eurosport, ki je kupil pravice, je ponudil več kot mi. To je zdaj naše strateško vprašanje. Kaj bomo naredili, ker imajo članice EBU na razpolago manj denarja kot pred petimi leti. Spremeniti bomo morali načine delovanja, več sodelovati, pravice deliti. Na primer tako, da olimpijske igre ne bodo le na kanalih javnega RTV-ja, ampak tudi na komercialnih radiotelevizijah.

Kakšna je vloga javnega RTV-ja v času begunske krize?
Treba je pojasnjevati, postavljati dogajanja v širši okvir, primerjati, kako se stvari lotevajo v drugih državah. Seveda gre za velik problem, o katerem mora javni servis poročati celovito, o razlogih, o problemih. To je realnost, s katero se moramo sprijazniti, saj ne bo kar izginila, tu bo naslednjih deset, dvajset let. Zato imamo posebno vlogo, morda tudi tako, da podpremo migrante s programi, spletnimi storitvami, ki bodo pripomogle k boljši vključitvi. Število priseljencev bo naraslo in če zagotavljamo storitve za vse, moramo obravnavati tudi njihove probleme.

Ima že kak javni RTV radijski ali televizijski program za begunce?
Ne vem zagotovo, vem pa, da se o tem razmišlja, prepričana sem, da taki programi nastajajo, a vam za zdaj ne morem potrditi. Bi morala raziskati …

Že v uvodu ste dejali, da mnogi EBU enačijo z Evrovizijo. Izbor evrovizijske popevke EBU pripravlja že 60 let. Vas skrbi prihodnost Eurosonga?
Ne. To poteka v valovih. So dobri, so slabi časi. Trenutno so dobri. Številne države sodelujejo. Zelo pomembno je, da je javni RTV države, iz katere je zmagovalec, prihodnji gostitelj izbora. S tem še nikoli nismo imeli težav. Nobena država še ni rekla: »Žal, nimamo denarja, ne moremo.« Države so ponosne, da so gostiteljice, da so del tega, Eurosong je spodbuda za mnoge ljudi, veliko novega se naučijo, ko pripravljajo tako velik dogodek. Javnost ima Eurosong rada, to je največji razvedrilni šov na svetu. In najstarejši. Zato je v Guinessovi knjigi rekordov.

Preden ste postali generalna direktorica EBU, ste bili na številnih visokih položajih, vodili ste tudi švicarsko televizijo (Schweizer Fernsehen) … Tam ste, med drugim, želeli zgraditi most javnega servisa z javnostjo …
Ne morem reči, da mi je popolnoma uspelo, lahko bi bilo tudi bolje, se mi zdi. Izkoristila sem vsako priložnost, imela sem govore, sprejemala sem vabila, da sem lahko pojasnjevala, da smo se pogovarjali, dala sem veliko intervjujev v tistem času, objavljeni so bili številni članki. Vse, kar je bilo objavljeno, ni bilo prijazno, marsikomu namreč spremembe niso bile všeč, predvsem novinarjem ne. Komunikacija je pomembna, poskusiti je treba nekaj novega, eksperimentirati, tudi v programih, narediti kaj posebnega Zelo sem ponosna, ker smo skupaj z operno hišo uprizorili Traviato na glavni železniški postaji v Zürichu, obkrožena sem bila s tisočimi, ki so si opero prišli ogledat. Javnost je bila navdušena nad eksperimentom, ki smo ga prenašali v živo, nad tehniko, orkestrom in številnimi nastopajočimi … Začelo se je ob dvajsetih, končalo opolnoči. Projekt bi se lahko izjalovil, a je bil izjemen uspeh.

V nekem intervjuju ste dejali, da ste ženska z idejami, ženska, ki rada spreminja. V javnih servisih ljudje večinoma nimajo radi sprememb, kaj pa spremembe v EBU-ju? Organizacija je velika, samo v Ženevi je 400 zaposlenih …
Tu mi gre počasneje kot na švicarski televiziji. Veliko članov je, vsak s svojim pogledom, treba je razlagati, tu so različne kulture, veliko držav, pogosto moram potovati. Zato gre počasi. Je pa mogoče, odziv je dober. Dokazati moraš, da ne gre zgolj za spreminjanje, da so za spremembe razlogi. Prej moraš pokazati, kaj hočeš s spremembami doseči, potem pa, kaj si dosegel, pa tudi, če ti je pri čem spodletelo. Mislim, da to deluje in da so po šestih letih ljudje zadovoljni.

Govorite pet jezikov. Tudi stavba EBU v Ženevi je kot babilonski stolp. Ali veste, s kom govoriti francosko, s kom angleško, nemško, italijansko …
400 jih je, poznam jih, vem, od kod prihajajo. Srečna sem, ko slišim vse te jezike. Ko sem tu, ko hodim po hiši, opazujem vse te različne kulture, barve, poslušam jezike, sem ponosna, ker vse deluje, ker ljudje tako dobro delajo v projektnih skupinah. Toliko različnih ljudi, jezikov, narodnosti, kultur, ki nas bogatijo! Vsak, ki dela v takem okolju, se težko vrne v enokulturni in enojezikovni svet.

Ste opazili, da v intervjujih s pomembnimi ljudmi, ki delajo v medijih, ženske dobivajo drugačna vprašanja od moških? Moških navadno ne sprašujemo, kako ob zahtevnem in odgovornem delu uspejo skrbeti še za družino.
Opazila sem dve stvari. Prva so ta vprašanja, kako je z družinskim življenjem, predvideva se, da za to skrbi ženska. Druga stvar pa je, da pogosto novinarji ženske ne sprašujejo, ampak ji razlagajo, kaj bi morala početi … In potem me vprašajo, ali se z njimi strinjam. Drugačen pristop, ki me zabava …

Žensk na visokih položajih v medijih je vse več, tudi med članicami EBU-ja …
Mislim, da dobro vodena kombinacija žensk, moških, jezikov, kultur, različnih in raznovrstnih timov, v katerih se izmenjujejo stališča in pogledi, daje dobre rezultate.

Sedež EBU je v Ženevi, Švica je draga država, večina članic ima težave s plačevanjem obveznosti tudi zaradi razmerja evro: švicarski frank. V Bruslju pa se sprejemajo pomembne politične odločitve, tudi za medije. Ali bi bilo zaradi političnih in finančnih razlogov koristno razmišljati o selitvi vodstva EBU-ja iz Ženeve v Bruselj?
V Bruslju imamo predstavništvo, zaradi političnih razlogov, zaradi lobiranja in javnih zadev. Glede finančnih razlogov pa nisem povsem prepričana. Stvar je veliko bolj zapletena. Tu imamo poseben status, stavba je v naši lasti, ne plačujemo najemnine. Ker nismo pridobitna organizacija, ne plačujemo davka. Tudi obdavčitev zaposlenih je relativno nizka, plače pa so visoke. V Bruslju so plače nižje, podjetje pa za zaposlene plačuje višje davke. Celoten davčni sistem je tam drugačen, manj pravičen. Poleg tega bi morali plačevati še najemnino za prostore. Veliko dodatnih stroškov bi imeli. V Švici ni močnih sindikatov, vlada pa visoka delovna etika. V Belgiji so vsak dan stavke. Kot v Franciji. Tudi tam ne bi, dokler so razmere, kakršne so, ustanovila podjetja. V Švici pa je delovno okolje drugačno, ljudje delajo več in dlje, če jim razložimo, da imamo npr. finančne težave. V takih primerih ni pogajanj s sindikati, tu je marsikaj samo po sebi umevno, ker imamo povsem drugačen odnos do dela. V Švici ni štrajkov. Vsi želimo zagotoviti najboljše storitve članicam, strankam. Kot sem rekla, če seštejemo davke in vse ostalo, nisem prepričana, da bi bila selitev v Belgijo res cenejša.

Bo čez deset let, na primer, še vedno v vsaki evropski državi deloval javni RTV?
Da, povsem sem prepričana. O tem ne podvomim niti sekundo. Preveč razlogov je, da imamo dobre javne radiotelevizije. Moramo pa iti naprej, ne smemo obstati. Če ostanemo, kakršni smo, potem nisem več prepričana, da bomo še tu. Če želimo ostati uspešni, kot smo sedaj, se bo moralo marsikaj spremeniti.