Po razglasitvi neodvisnosti so enote Jugoslovanske ljudske armade napadle slovensko ozemlje in s tem skušale preprečiti neizogiben razpad Jugoslavije.

Torek, 25. 6.: Slavnostna seja slovenske skupščine, na kateri njen predsednik France Bučar razglasi samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Neodvisnost Slovenije je razglašena na podlagi ustavnega zakona, ki je določal, da bo Slovenija ohranila svojega predstavnika v zveznem predsedstvu, hkrati pa je omogočal, da lahko JLA do 31. decembra 1993 ostane na ozemlju Slovenije.

Policisti in cariniki so zvezne table na mejnih prehodih nadomestili s slovenskimi. Prevzeli so nadzor nad mejnimi prehodi z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, hkrati pa so postavili nadzorne točke na meji s Hrvaško.

Sreda, 26. 6.: Osrednja slovesnost ob razglasitvi samostojne slovenske države na Trgu republike v Ljubljani. Predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan svoj govor konča z besedami, ki dajejo slutiti prihodnje dni.

Prvi tanki zapeljejo iz vojašnic v Postojni, Pivki in Ilirski Bistrici in potujejo proti mejnim prehodom z namenom, da bi ponovno prevzeli nadzor nad zunanjimi mejnimi prehodi SFRJ-ja.

Ob 14.30 odjekne prvi strel vojne za Slovenijo, ki ga sproži vojak JLA.

Četrtek, 27. 6.: Začetek napada na Slovenijo. Enote JLA prodirajo proti mejnim prehodom z Italijo, Avstrijo in Madžarsko ter letališču Brnik. Ena od enot JLA je namenjena proti prestolnici, da bi čim bolj ustrahovala slovensko prebivalstvo.

Več sto vojakov JLA prestopi na slovensko stran.

Predsedstvo RS-a Teritorialni obrambi ukaže, da zavaruje suverenost Slovenije ter objekte in komunikacije, ki so osnovnega pomena za življenje ljudi, če je treba tudi z orožjem.

Petek, 28. 6.: Poveljstvo V. armadnega območja JLA sporoči, da je izpolnilo nalogo zveznega sekretariata za ljudsko obrambo s tem, ko je vzpostavilo nadzor nad državno mejo v Sloveniji, zato ustavi vse vojaške aktivnosti, vendar to še zdaleč ni bilo res, saj so se spopadi kljub sporočilu nadaljevali.

Letala bombardirajo Dravograd, Mursko Soboto, televizijski oddajnik na Nanosu, Kočevsko Reko, letališče Brnik, kolono tovornih vozil pri Medvedjeku, civilne objekte pri Šentilju ...

Prvi žrtvi vojne za Slovenijo med novinarji sta avstrijska novinarja, ki zgorita v avtomobilu na letališču Brnik.

Prekinjeni so vsi popravni, zaključni in sprejemni izpiti na slovenskih šolah na vseh stopnjah.

Sobota, 29. 6.: Generalpolkovnik, član generalštaba JLA Marko Negovanović, Sloveniji postavi ultimat, v katerem zagrozi, da bo z vsemi sredstvi in vojnimi ukrepi naredil red v državi. Ultimat se izteče v nedeljo ob 9.00.

Nedelja, 30. 6.: Ob 9.00 iz Zadra, Zagreba, Pulja in Cerkelj vzletijo formacije bojnih letal in po vsej Sloveniji zatulijo sirene. Letala se kmalu obrnejo in vrnejo na letališča. Ob 10.18 sirene označijo konec napada.

V Ljubljano pride zvezna delegacija, ki jo sestavljajo zvezni premier Ante Marković, podpredsednik zveznega izvršnega sveta Aleksandar Mitrović, admiral Stane Borvet in general polkovnik Milan Čušić.

Zgodaj popoldan Evropska skupnost na Slovenijo naslovi ultimat, naj do 19.00 odpove ali zamrzne osamosvojitvene akte.

Ponedeljek, 1. 7.: Spopadi se nadaljujejo. Čeprav se Slovenija strinja s trimesečno zamrznitvijo uresničevanja osamosvojitvenih aktov, JLA ne spoštuje dogovorov in obljub.

Torek, 2. 7.: Po preletih vojaških letal ustavljena Nuklearna elektrarna Krško. Po Sloveniji potekajo najhujši spopadi do tedaj. Predsednik predsedstva SFRJ-ja Stjepan Mesić in makedonski predsednik Vasil Tupurkovski, ki sodelujeta pri razširjeni seji predsedstva RS-a, sestavita predlog s štirimi točkami: 1. Prekinitev sovražnosti takoj ali najkasneje do 21.00. 2. Razdvojitev, ločitev enot JLA in TO, njihova deblokada in vračanje v izhodiščne vojašnice, povratek zvezne policije. 3. Izpustitev vseh ujetnikov. 4. Nujni so razgovori na najvišji ravni v predsedstvu SFRJ-ja, kjer se bo treba dogovoriti o vseh drugih vprašanjih. Slovenska stran je predlog sprejela.

Namestnik zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, general Blagoje Adžić, v televizijskem nagovoru napove, da bo šla armada z vsemi sredstvi do konca.

Sreda, 3. 7.: Enote JLA se začnejo umikati iz Slovenije proti Varaždinu in Reki. Motorizirana brigada iz Beograda, ki naj bi bila namenjena v Slovenijo, se ustavi v vzhodni Hrvaški. Postaja vse jasneje, da se napad JLA usmerja na Hrvaško.

Medtem potekajo pogajanja med slovensko in zvezno stranjo, a sporazum ni podpisan.

Četrtek, 4. 7.: Slovenci prevzamejo nadzor nad vsemi mejnimi prehodi in začnejo utrjevati svoj položaj v jugovzhodni Sloveniji.

Na seji predsedstvo SFRJ-ja sklene, da je treba takoj vzpostaviti prvotno stanje na meji SFRJ-ja, potrebna je popolna deblokada enot in ustanov JLA-ja, vsa sredstva in objekti JLA-ja in zveznega sekretariata za notranje zadeve in tudi druga sredstva zveznih organov in RS-ja morajo biti vrnjena, oboroženi sestavi TO-ja in vsi drugi sestavi RS-ja se morajo umakniti na miroljubne lokacije, treba je zagotoviti promet po javnih cestah in v zračnem prostoru in izpustiti vse preostale zapornike ter spoštovati absolutno prekinitev ognja.

Slovensko predsedstvo beograjski ultimat odločno zavrne.

Petek, 5. 7.: Z železniške postaje v Ljubljani bi moral odpeljati vlak s 500 zajetimi vojaki JLA-ja, kakor so se predstavniki Rdečega križa Slovenije dogovorili s predstavniki republiškega in jugoslovanskega Rdečega križa. To se ne zgodi, ker je vlak v Zalogu miniran. Vojake odpeljejo na Gospodarsko razstavišče, kamor jih kasneje pridejo iskat starši in drugi sorodniki.

Sobota, 6. 7.: Slobodan Milošević v televizijskem nagovoru sporoči, da je pravica Slovenije miroljubna razdružitev.

Nedelja, 7. 7.: Na Brionih se pod vodstvom delegacije Evropske skupnosti, ki jo sestavljajo zunanji ministri Nizozemske, Luksemburga in Portugalske, sestanejo delegacije Slovenije, Hrvaške in Jugoslavije. Slovensko delegacijo sestavljajo predsednik predsedstva Milan Kučan, premier Lojze Peterle, predsednik slovenske skupščine France Bučar, zunanji minister Dimitrij Rupel in slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu Janez Drnovšek.

Po dolgotrajnih pogajanjih je sprejeta Brionska deklaracija, ki določa trimesečno obdobje moratorija na izvajanje slovenskega osamosvajanja. V deklaraciji pogajalci med drugim zapišejo, da nov položaj v Jugoslaviji zahteva neposreden nadzor in pogovore med nasprotujočimi si stranmi. Pogovori se morajo začeti hitro in najkasneje do 1. avgusta. Pogoditi se je treba o vseh vidikih prihodnosti Jugoslavije, ne da bi postavljali pogoje.

Kolektivno predsedstvo mora vzpostaviti popolno avtoriteto in izpolnjevati svojo politično in ustavno vlogo, še posebej do zvezne vojaške sile (JLA). Vse strani se bodo vzdržale enostranskih akcij, še posebej uporabi sile.

K deklaraciji sta sprejeta še dva aneksa. Prvi ureja režim na meji, carino, nadzor nad zračnim prometom, nadzor na mejah in določila, ki urejajo prekinitev ognja. V drugem so zapisane smernice za delo opazovalske misije v Jugoslaviji.

Sreda, 10. 7.: Skupščina RS-a na skupnem zasedanju vseh zborov sprejme Brionsko deklaracijo.

Četrtek, 18. 7.: Na sestanku kolektivnega predsedstva Jugoslavije Janez Drnovšek predlaga umik celotne vojske JLA-ja s slovenskega ozemlja v obdobju treh mesecev in izpustitev slovenskih fantov, ki so jih zadrževali v vojašnicah.

Torek, 8. 10.: Obvelja mednarodna razsodba, da je Jugoslavija razpadla , saj do takrat ni bilo novega sporazuma med Slovenijo in Jugoslavijo.

Sobota, 26. 10.: Odhod zadnjega vojaka JLA iz koprskega pristanišča.

A. M.