Profesorica sociologije in slovenščine svoje učence pri predmetu državljanska vzgoja in etika ter tudi pri obravnavanju književnosti med urami slovenščine pritegne k razmišljanju o problematiki trajnostnega razvoja, revščine, človekovih pravic, ekologije. Želi si mlade čim dejavneje vključiti v sooblikovanje prostora, v katerem živijo. Tako je s skupino učencev pred časom izvedla projekt, v katerem so prevpraševali odnos do oblačil, hitre mode in onesnaževanja, ki ga povzročimo s kopičenjem tekstilnih produktov. Da bi spodbudili interes in sami poskusili, kaj lahko vsakdo stori za boljši jutri našega planeta, so 100 dni vztrajali v istih oblačilih.

Društvo Humanitas jo je tudi zaradi tega projekta razglasilo za najboljšo učiteljico oz. učitelja globalnega učenja za leto 2021. Pri globalnem učenju ne gre le za spoznavanje drugih interpretacij ali pogledov na svet in sestavljanje delčkov v neko celoto, pač pa za vseživljenjsko učenje in prevpraševanje tega, kako naše vsakodnevno delovanje vpliva na to celoto.

V šolskem letu 2019/2020 ste z učenci izvedli akcijo "Bodi nežen, planet ti bo hvaležen", s katero so ozaveščali o negativnem vplivu, ki ga ima čezmerno potrošništvo oblačil na okolje. To ste storili tako, da ste z desetimi učenkami in učenci OŠ Gornja Radgona 100 dni vsak dan nosili ista oblačila. Kako se je zbrala vaša skupinica?
OŠ Gornja Radgona je ekošola in že nekaj časa smo razmišljali o projektu na temo zmanjševanja odpadkov, problematike kopičenja oblačil in hitre mode. S takrat sedmošolci smo se tako ob koncu šolskega leta začeli pogovarjati, da bi protestirali proti hitri modi tako, da bi nosili iste majčke in iste kavbojke. Čez počitnice se je ideja realizirala in 2. septembra smo s skupino desetih osmošolcev začeli dejavnost Globalni utrip. Enkrat tedensko smo se sestajali, saj ni šlo le za to, da smo pet dni na teden v šolo hodili v istih majicah in kavbojkah, ki smo jih prali ob koncih tedna z minimalno količino pralnega sredstva, vode in, če se je le dalo, sušili na zraku, temveč smo želeli spoznati, kako pogosto zapravljamo energijo. Odločili smo, da bomo tako hodili oblečeni mesec dni in da ne bomo nikomur ničesar povedali, samo pojavljati se bomo začeli. Na hrbtu smo imeli napise Bodi nežen, planet ti bo hvaležen. Kmalu smo postali opaženi, učenci so začeli spraševati, sodelujoči pa so začeli pojasnjevati informacije, ki smo jih pridobili na tedenskih sestankih na to temo. Odločili smo se, da bomo v vseh razredih – od prvega do devetega – pojasnili, kaj prinaša hitro kopičenje oblačil, kaj vse se dogaja v modni industriji, da gre velikokrat za izkoriščanje delovne sile, tudi otroške. Pa tudi, kako se s tem kopičijo odpadki in da je tekstilna industrija drugi največji onesnaževalec planeta. Sproti smo nadgrajevali znanje in ga delili z drugimi. Ob koncu septembra smo se odločili, da bomo akcijo vzdrževali 100 dni. Učenci so bili takoj za to, zdelo se jim je fino, da se jim ni treba ukvarjati s tem, kaj naj oblečejo za v šolo. Opazili so, da so tudi nekateri svetovno znani posamezniki vedno oblečeni v podobnih oblačilih. Hkrati pa so spoznavali pozitivne učinke tega, da ne kupujemo preveč stvari. 10. decembra, na dan človekovih pravic, smo to akcijo sklenili.

Kakšen pa je bil odziv okolice, sošolcev? So vplivali tudi na svojo družino? Se vam je kdo pridružil?
Svoje izkušnje so prenašali v svoje družine in pogosto povedali, da zdaj tudi mama in ata razmišljata drugače. Posnemali nas niso, so se pa nam želeli pridružiti, a ker smo kot enotna skupina delovali od začetka, nismo širili zasedbe. Številni učenci so izrazili željo, da bi sodelovali v prihodnjem šolskem letu, in obljubila sem, da po koncu te epidemije organiziramo 100 učencev v istih oblačilih 100 dni. Širiti je treba zavedanje, da nimamo planeta B, da je treba z majhnimi koraki vsakogar ohranjati tega. Paziti je treba na vodne vire, na porabo energije, zmanjševati ogljični odtis. Interes in volja sta tudi pri nekaterih učiteljih. Ob tem pa ne gradimo le okoljske ozaveščenosti, temveč tudi občutek pripadnosti. Živimo v času, ko vedno bolj postajamo individualisti, naša skupina pa se je s tem projektom izjemno povezala. Razvijali smo spoštljiv odnos, odgovornost, pa tudi vztrajnost. Pokazalo se je torej še več pozitivnih strani, ki jih pred začetkom sama niti nisem predvidela.

So vam učenci povedali, ali je ta projekt morda spremenil njihovo ravnanje tudi zunaj šole?
Da, opisovali so, da ob obisku trgovin veliko bolj premišljujejo o tem, da včasih kupimo nekaj samo zato, ker ima ugodno ceno in kar zato lažje hitreje zavržemo. Upam, da razmišljajo tako tudi zdaj, ko so že srednješolci.

Ste se pogovarjali tudi o zunanjih družbenih vplivih na to, kako naj se mladi oblačijo, kaj je moderno, kaj nosijo znani, ki jih spremljajo morda po družbenih omrežjih?
Obleka naredi človeka. In še posebej za mladostnike to ni majhna stvar. Veliko učiteljev, pa tudi ravnatelj so ob koncu povedali, da je projekt super, a da niso verjeli, da bodo učenci res zdržali vseh 100 dni. Ko je sledila še medijska izpostavljenost in so se učenci pripravljali tudi na podajanje izjav o njihovem delu, so ugotovili, da se ne identificirajo več z vsak dan drugačnimi oblačili in hitro modo. Ugotavljali so, da je kopičenje oblačil neetično do okolja in ljudi, ki jih proizvajajo v nečloveških razmerah. Pogledali smo si različne dokumentarne filme, oddaje. Uvideli so, da morajo ti ljudje delati s pesticidi, barvili, da težavo predstavlja že sam transport oblačil. Zavedati so se začeli, da se vrtimo v začaranem krogu kupovanja in odmetavanja ter novega kupovanja. A spoznali smo, da z majhnimi koraki, tudi kapljami v morje, kot je bila naša, lahko vseeno nekaj dosežemo. Opozarjali smo celotno šolo in optimistična sem tudi za generacije, ki prihajajo. Če se miselnost spremeni le za delček, da vsaj malo razmišljajo o tej problematiki, smo že nekaj storili. Hkrati so ugotovili, da z manj nakupovanja tudi varčujejo in lahko ta denar namenijo za kaj koristnejšega ali dobrodelnost.

V zadnjih letih je po svetu močno razširjeno gibanje Mladi za podnebne spremembe. Je imelo tudi to kakšen vpliv na vas, so učenci spremljali, kaj se na tem področju dogaja tudi drugje?
Absolutno, spremljali smo Greto Thunberg. Tudi nas je minister za okolje povabil v Ljubljano na pogovor. Velik poudarek smo dali ravno tematiki o podnebnih spremembah, pripravili so prispevek za šolski radio. Zavedali so se, da se v sodobnem času ne pojavljajo le ekonomske, politične, vojne migracije, temveč tudi podnebne. Vse to povzročamo z odpadki in našim t. i. civiliziranim načinom življenja.

Ste dejavna članica Kluba učiteljic in učiteljev globalnega učenja – kdo se združuje v tem klubu, kako se spodbujate, sodelujete?
Smisel delovanja lahko povzamemo v stavku 'kar boli svet, boli tudi mene'. Učitelji smo iz vse Slovenije, ki nas zanima ta problematika in razmišljamo o pomenu globalnega učenja. Pripravljamo različne delavnice, na katerih pogosto govorimo o potrošništvu, pa tudi o raznolikosti kultur, načinov življenja, navad. S pomočjo društva Humanitas na šolah organiziramo dogodke, da širimo obzorja otrok. Tako smo na primer v času begunske krize imeli na obisku begunca iz Afganistana, saj smo ljudje polni stereotipov in predsodkov. Med pogovorom v tem klubu je dozorela tudi ideja o našem projektu, saj učencem želimo dati več, kot jim daje učni načrt. Učencem želimo predati zavedanje, da tudi oni sooblikujejo svet.

Temelj globalnega učenja je tudi socialna pravičnost, ki pa od posameznika zahteva več kot ozaveščenost – zahteva izkušnjo. Se vloga učiteljev danes spreminja? Kako učencem zagotoviti možnost, da pridobijo konkretne izkušnje, ki lahko vplivajo na njihovo dojemanje sveta, sočloveka, lastne vloge v družbi?
Kot v vsakem poklicu je tudi v šolstvu marsikaj odvisno od samega človeka. Nekateri učitelji poskušajo omogočiti čim več izkustvenega znanja. Tudi sama sem se ob teh projektih veliko učila, preizkušala, nadgrajevala svoje znanje. Ne bi si upala trditi, da se vloga učiteljev spreminja. Mi je pa všeč, da na naši šoli ponujamo učencem tudi delo na vrtu, kjer spoznavajo, kako se pridelujejo vrtnine, ker smo ekošola, smo pozorni na kopičenje plastike. Učiteljeva pristojnost pa je, ali išče interes pri učencih, da jim daje priložnost in jim je pripravljen pomagati pri različnih dejavnostih. Če je učitelj odprt do različnih projektov, je to veliko darilo za osnovnošolce.

Imate učitelji dovolj manevrskega prostora, da se s takimi temami ukvarjate tudi znotraj predpisanega učnega načrta?
Mislim, da. Imamo sicer omejeno število ur, a je zaželeno, da se snov aktualizira, sploh pri predmetih, kot je etika, državljanska kultura. Vsega pa se seveda ne da, veliko takšnih dejavnosti je dodatnih in potekajo vzporedno ob pouku.

Hkrati naj bi globalno učenje učence podprlo tudi pri tem, da stopijo v akcijo. V zadnjem času še posebej veliko govorimo o apatiji, tudi zaradi tega, ker je vse dostopno en klik stran, da nam niti iz udobja svojega doma ni treba, pa imamo občutek, da izvemo vse, kar nas zanima. Se spreminja tudi pojmovanje tega, kaj pomeni stopiti v akcijo?
Vsem sta nam všeč cona ugodja in udobje doma. Res je, da je zavladala neverjetna apatija. Zato je treba vlagati ogromno energije, da jih spodbujamo. V tem času je tudi nemogoče izvesti takšen projekt, kot smo ga mi. Hkrati mora v tem času učitelj redni pouk oblikovati bistveno drugače, biti bolj ustvarjalen in si vzeti dovolj časa, da doseže podobne rezultate kot pred epidemijo. So pa še vedno učenci, ki so ustvarjalni, ki si želijo izzivov in se odzivajo na učiteljeve spodbude. Ni nepomembno, kakšen je učitelj, koliko žara in želje spodbujat nosi v sebi.

Pogosto slišimo, da je svet globalna vas in da se tudi nas dotika tisto, kar se dogaja na drugem koncu sveta. Kako pa lahko učencem približate pogled na globalnost sveta zunaj našega lastnega mehurčka življenja na varnem delčku sveta?
Brezbrižni smo, če ne potujemo. Tudi potovanja so seveda onesnaževanje okolja, a kot učitelj moraš stopiti zunaj svojih okvirov, da lahko nato širši pogled predaš naprej tudi učencem. Ob tem je treba nenehno ponavljati in opozarjati na pogosto krivičen in brezbrižen odnos ne le do narave, temveč tudi do ljudi, ki so lahko drugačni od nas. Otroci vedo, kaj je prav, da ne smemo diskriminirati, poznajo zgodbe na primer Ane Frank, a da te vrednote ponotranjijo, je potreben trening. O tem je treba govoriti in jim ponujati informacije tudi s filmi in dokumentarnimi oddajami.

Kakšen bo vaš naslednji projekt? Omenjali ste 100 učencev v istih oblačilih 100 dni, razmišljate še o čem podobnem?
Ob tem, ki ga imam v načrtu, bi z velikim veseljem izvedla tudi projekt Adijo, plastika! Trenutno imamo vsak drugi dan testiranje na okužbe s koronavirusom in vsakič nastaja toliko odpadkov, da se bomo morali v prihodnosti dobro pogovoriti o teh težavah. Plastika ima kratki rok uporabe, povzroča pa ogromno odpadkov.

Kako pa vaše podpira vaše šolsko delovno okolje?
Ravnatelj naše šole zelo podpira takšne projekte, vključujejo se tudi nekateri učitelji. Ko vidijo, da so učenci navdušeni, ni nobenih nasprotovanj.