V Sloveniji Marijino vnebovzetje praznujeta Katoliška in Pravoslavna cerkev, prvič pa je bil 15. avgust dela prost dan leta 1992.

Marija je bila s telesom vzeta v nebo
Poročila pripovedujejo, da so apostoli Marijino telo najprej položili v skalnat grob pod Oljsko goro blizu vrta Getsemani. Jezusovega učenca Tomaža takrat ni bilo zraven, prišel pa je čez tri dni. Ker je izrazil željo, da bi še enkrat videl Marijo, so odvalili kamen od groba, vendar je bil ta prazen.

V njem so bili samo cvetje in prti.

Prve omembe pred 4. stoletjem našega štetja
Veliki šmaren oziroma Marijino vnebovzetje je praznik, katerega prve omembe segajo v obdobje pred 4. stoletjem našega štetja. Resnico o Marijinem vnebovzetju je papež Pij XII. razglasil 1. novembra leta 1950.

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju oz. po latinsko dormitio, sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega, navajajo v Slovenski škofovski konferenci.

Poudarek na poklicanosti vsake žene
Marijino vnebovzetje sicer pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.

V preteklosti so ljudje na ta dan veliko romali. Romanja imajo globlji verski pomen, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih.

Slovenci radi romajo k Mariji
Pri Slovencih je že sam sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem. Prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem, Gospa Sveta, je bila že od začetka posvečena Mariji vnebovzeti. In t. i. velika maša oz. vnebovzetje je bilo stoletja posebno priljubljen čas romanj v različna Marijina svetišča.

V Sloveniji je Mariji posvečenih več kot 300 cerkva.

Lepo vreme, lepa jesen ...
Praznik Marijinega vnebovzetja je bil včasih dan, ko sta bili prepovedani delo in pa tudi veseljačenje. Če bi kdo na ta dan obiral sadje, bi padel z drevesa, zlomil bi si nogo, lahko bi ga pičila tudi kača.

Ob omenjenem prazniku so nekoč blagoslovili tudi zelišča in rože, ki so jih ljudje prinašali v cerkev, duhovnik pa jih je blagoslovil s posebnim obredom. Te so potem ljudje shranjevali doma, da bi jih branile pred ognjem in strelo. Pomen obredja izvira iz poganskih časov in je povezan s tem, da so v Marijinem grobu našli le cvetje, njenega trupla pa ne.

V tem času zorijo tudi lešniki - te naj bi Marija delila v nebesih -, zato so včasih gospodinje spekle bel kruh in ga razdelile tistim, ki so pomagali žeti pšenico. Kmetje so si ob velikem šmarnu zaželeli lepega vremena, kar naj bi pomenilo lepo pšenico za zimo, podobno željo so izrazili vinogradniki, saj "kadar velikega šmarna sonce peče, tedaj dobro vino v sod poteče".

Veljal naj bi tudi pregovor: Če je na ta dan lepo vreme, bo tudi lepa jesen.