"Naše delo je izključno ekipno, za egocentrizem ni prostora. V tako številčni organizaciji se seveda pojavljajo tudi posamezne osebne težnje, želje po dokazovanju, predvsem pri mladih. Ampak naša organizacija je hierarhično tako urejena, da kdor ne sprejme timskega dela in ekipnega razmišljanja, se pravzaprav zelo hitro kar sam izloči," v pogovoru za MMC pripoveduje predsednik Gasilske zveze Slovenije Janko Cerkvenik.

Gasilske škornje v Sloveniji obuva kar 165.000 članov iz več kot 1.400 društev, ki so vključena v 120 gasilskih zvez, razdeljenih med 17 gasilskih regij. Te pa nato tvorijo krovno organizacijo, Gasilsko zvezo Slovenije.

Potem pa so tukaj še poklicni gasilci. V Sloveniji imamo 13 poklicnih enot z okoli 700 gasilci. "Za primerjavo – Slovenija ima približno toliko prebivalcev kot Dunaj. Tam imajo 600 poklicnih gasilcev, v enem mestu, pri nas pa 700 v celi državi," dodaja prvi mož gasilcev.

Spoštovanje hierarhije
Na mladih svet stoji, in z gasilskim svetom ni nič drugače. Nemški mediji so v zadnjih tednih pisali, da se spopadajo s pomanjkanjem prostovoljnih gasilcev. Cerkvenik meni, da prav zato ker si niso dovolj prizadevali za mlade. Pri nas ni tako. "Če se lahko pohvalim, imamo za zdaj letni prirast vstopanja novih članov – v vseh generacijah, ne samo pri mladini, kjer je največji," je ponosen Cerkvenik.

Mladih članov, starih od šest do 16 let, imajo kar 40.000. "Koncept hierarhičnega vodenja je že v izhodišču malce skregan z njihovo logiko, ampak opažam, da se mladi pri nas zelo hitro prilagodijo in sprijaznijo, da je vendarle dobro, da v taki organizaciji vsak prevzame svojo odgovornost, kar je zanimivo," zadovoljno ugotavlja.

In kako jih pritegnejo v svoje vrste? "Z denarjem zagotovo ne," se posmeji sogovornik. Pravi, da se gasilska društva zelo trudijo, pri tem jim pomagajo tudi šole.

Največje težave pri pridobivanju novih članov pa imajo na Obali in Krasu. Čudno, mar ne, glede na to, kako rado zagori na tistem koncu? Cerkvenik pravi, da se na srečo položaj zdaj tudi tam popravlja, in ponavlja, da razlog tiči prav v tem, da "se v preteklosti z mladino niso tako ukvarjali kot drugi".

Denar zbirali, kjer so ga le lahko
Gasilska preteklost pa pri nas sega že zelo daleč. Prav letos s 150. obletnico ustanovitve prvega prostovoljnega gasilskega društva, to je Metlika, praznujemo 150 let organiziranega gasilstva na Slovenskem. S tem pa jubilejev še ni konec – je tudi 70. obletnica ustanovitve Gasilske zveze Slovenije in 50. obletnica Slovenskega gasilskega muzeja v Metliki.

In kako je bilo v gasilskih vrstah pred stoletjem in več? Težko je primerjati, ampak poskusimo, pravi sogovornik: "Če se je društvo odločilo, da bo kupilo motorno brizgalno, je bilo približno tako, kot če se danes odločimo, da kupimo vozilo za 250.000 evrov."

In kako se znašli? "Običajno s pomočjo sredstev tistih, ki so ustanovili gasilska društva. Ta so ustanavljali ljudje z nekim statusom v družbi – trgovci, gostilničarji, odvetniki ... in bili nato tudi njihovi financerji. Denar so zložili na kup in se potem obrnili še na tedanjo cesarsko oblast, da bi še tam kaj dobili."

Še leta 1994 je bilo zelo odvisno od tega, ali so bili krajani, župani, predstavniki občin in države s prispevki naklonjeni posameznemu gasilskemu društvu. Potem pa se je sprejel Zakon o gasilstvu, ki je določil, da je občina odgovorna za organiziranost in za financiranje gasilstva, in zadeve so se bistveno spremenile. "

Zdaj lahko pohvalim vse župane, da sledijo potrebam, ki jih imamo gasilci na terenu. Morda kakšne občine odstopajo, ampak takih je res manj kot odstotek," zadovoljno kima predsednik gasilske zveze.

Pravi, da so tudi župani sami, ki so odgovorni za izvajanje javne gasilce službe, ugotovili, da se s poklicnimi gasilci ne bo dalo rešiti vseh stvari, saj ti brez podpore prostovoljnih gasilcev pravzaprav ne morejo. Ko je dogodek pod nadzorom, ga poklicne gasilske enote prepustijo prostovoljnim gasilskim društvom (PGD) in se vrnejo v svojo bazo.

Z delodajalci pa bo treba rešiti tako, da bodo vsi dopustili, da se tudi vsi prostovoljni gasilci odzovejo, ko dobijo klic na pomoč, pravi sogovornik, ki dodaja, da je napredek sicer že mogoče čutiti: "Predvsem v manjših krajih, kjer gospodarske družbe čutijo, da konec koncev požar ne bo ogrožal samo imetja prebivalcev in njihovih delavcev, ampak tudi dejavnost podjetja, da bo gorelo tudi njihovo imetje."

Sistemsko gledano, je na tem področju največ težav pri nekih manjših intervencijah, obratno je bilo pri veliki katastrofi v primeru žleda: "Delodajalci so se takrat odzvali zelo korektno, saj jih dve tretjini od države sploh ni zahtevalo nadomestila, ki bi jim sicer po zakonu pripadalo."

Težave se največkrat pojavijo v malih podjetjih in tistih s specifično proizvodnjo – npr. s tekočim trakom, kjer težko pogrešiš vsakega posameznika, in delodajalci odhoda na intervencijo samo zato ne morejo dopustiti, opozarja Cerkvenik.

So pa vsi požari v industriji – s Kemisom na čelu – v zadnjem času spremenili tudi razmišljanje v glavah delodajalcev, saj dajo več na varnost svojega podjetja, pravi. Ugotovili so, kako dragoceni so delavci z gasilskim znanjem, člani gasilskih organizacij – v podjetju lahko poskrbijo za preventivo in tudi hitro pogasijo morebitne začetne požare.

Z državo se nameravajo v prihodnosti pogovoriti glede statusa – če je neki gasilc zaposlen, pa odide na intervencijo, da bi imel dodatne beneficije: "Sami smo premalo, zato se zdaj mrežimo. Vse ugodnosti, ki bi jih želeli dobiti od države – vemo, da tega ne zmoremo sami. Zato se povezujemo z GZS-jem in OZS-jem, imamo se namen pogovoriti tudi z Združenjem menedžerjev, delodajalcev ter s sindikati, da bi potem skupaj nastopili proti državi in na ta način omogočili še boljše razmere za naše zaposlene člane gasilskih organizacij."

Znanje rešuje življenja
Ena najpomembnejši stvari pri oblikovanju gasilskega poklica je bilo tudi učenje na dobrih in slabih praksah skozi zgodovino. "Kar v tej moderni dobi morda nekoliko pogrešam – da si gasilci tega ne izmenjujemo več tako, kot smo to počeli nekoč," priznava vodja organizacije, ki pa je vseeno zadovoljen.

"Če lahko potrkam na les, neke večje in resne poškodbe že leta in leta nismo imeli. Malo je sicer lahko tudi sreče, a največji vpliv na to, da imamo tako malo nesreč med gasilci, je naše znanje," zatrjuje in pojasnjuje, da so usposabljanja tako izpopolnjena, da pripravijo človeka, ki vstopi v operativno enoto, da najprej poskrbi za lastno varnost, nato pa še za varnost drugih.

"Nam se Kornati zelo težko zgodijo, ker bomo najprej precenili in ocenili, ali je takšna intervencija sploh smiselna. Tovrstne odločitve temeljijo predvsem na usposobljenosti," spomni na tragedijo na sosednjem Hrvaškem.

30. avgusta 2007 je zagorelo na enem izmed številnih otokov narodnega parka Kornati. Na Veliki Kornat je gasilsko poveljstvo iz Šibenika na otok poslalo helikopter s 13 gasilci. Vrnil se je le eden, pa še ta hudo opečen.

"Tam ni bilo ogroženo nobeno človeško življenje, niti ena hiša, niti živali, nič. Bila je samo visoka trava z nekaj grmičevja, to je to," Cerkvenik opozarja na pomen odločitev poveljstva.

"Poglejte zadnji primer, ko smo gasili požar na Cerju. Namestnik poveljnika je opozoril, da je bilo to območje med prvo svetovno vojno del soške fronte, zato je bilo mogoče slišati tudi eksplozije ostankov iz vojne. On je takoj zaznal, da je to nevarno, zato smo tam gasili z drugimi sredstvi, s helikopterjem in podobno, zato ljudje niso bili izpostavljeni," opisuje, kako sta znanje in usposobljenost vodstvenega kadra pravzaprav najpomembnejša.

Spremenjena narava posredovanj
V Sloveniji je sicer lani število tehničnih posredovanj prvič v zgodovini preseglo število posredovanj zaradi požarov. "To zagotovo nekaj pove. Da bomo morali še bolj skrbeti na svojo usposobljenost in opremo. Imamo 100.000 usposobljenih operativnih gasilcev, ki so vsi sposobni pogasiti manjše, "klasične" požare. Tehnična posredovanja pa zahtevajo veliko več znanja, poznavanja opreme, uporabljajo se številna orodja," opozarja sogovornik.

Da je število tovrstnih posredovanj naraslo, gre "zasluga" tudi ljudem, pravi. "Te stvari se od nas pričakujejo, v preteklosti pa jih nismo bili vajeni. Gre za reševanje živali, zapiranje plina, tudi dvigal je precej več kot nekoč."

Želi si, da bi država ponovno začela vzgajati ljudi v smislu samozaščitnih ukrepov.

"Sami imajo veliko možnost, da zmanjšajo škodo, ki nastane v primeru naravnih nesreč. Vremenske napovedi so danes precej boljše – zadenejo že uro nevihte in njeno mikrolokacijo. Ljudje bi morali pri obrambi lastnega premoženja narediti nekaj več. Če je shramba v kleti, naj dvignejo svojo ozimnico, napolnijo kakšno vrečo s peskom in jo postavijo pred vrata, očistijo jašek na dvorišču, ki je poln listja," doda na koncu predsednik zveze.