Največkrat odlikovani pripadnik Slovenske vojske polkovnik Srečko Lisjak je na klubskem večeru SDS-a predstavil prve dneve vojne v Sloveniji, delovanje posebne skupine teritorialne obrambe, ki ji je poveljeval, in Zvezo veteranov vojne za Slovenijo, katere predsednik je bil.

"Milica in TO na začetku nista opravili svoje naloge"
Lisjak je prepričan, da milica in teritorialna obramba na Primorskem prvi dan vojne nista opravili svoje naloge. Pojasnil je, da je nalogo opravil JNA, ko so vojaki reškega korpusa 27. junija zasedli mejne prehode z Italijo, pripadniki naših enot pa jim tega niso preprečili.

Naslednji dan, ko je TO začel izvajati protiukrepe, so poveljniki nameravali najprej zasesti radarsko postajo nad Novo Gorico, vendar se je Lisjak temu uprl, saj je menil, da akcija ne bi bila dovolj odmevna. Poveljstvu je predlagal napad na Rožno Dolino in poveljniki so se s predlogom strinjali. Povedal je, da je s svojo enoto osvobodil Rožno Dolino in dan kasneje še mednarodni mejni prehod Vrtojba.

"Enkratno dejanje slovenskega naroda ne sme iti v pozabo"
Zveza veteranov vojne za Slovenijo je bila po njegovih besedah ustanovljena, da dejanja tistih, ki so se borili za samostojno Slovenijo, ne bi šla v pozabo. Meni, da je "sprevrženo," da nekateri zatrjujejo, da vojne ni bilo. Poudaril je, da so že pri ustanovitvi naleteli na težave in neodobravanje, saj so bili nepolitična organizacija, ki je temeljila na slovenskem plebiscitu.

Sodelovanje z Zvezo združenj borcev za vrednote NOB
Pojasnil je, da so o ustanovitvi veteranske zveze prišle pobude za sodelovanje z Zvezo združenj borcev za vrednote NOB, vendar so kmalu začeli poudarjati, da organizaciji ne moreta biti enakovredni, saj so se partizani borili 4 leta, vojaki, ki so se borili 1991, pa samo deset dni in takšen odnos po Lisjakovem mnenju ne more "obroditi sadov," zato so sodelovanje omejili zgolj na razna spominska srečanja, do tesnejšega sodelovanja pa ni prišlo.

Po njegovem mnenju je potrebno ločiti "kdo je bil kje in kaj je bil, nato pa poiskati skupne točke, na katerih bi lahko sodelovali. Sodelovanje mora biti razčiščeno, jaz priznam tvoje zasluge, ti moje in je stvar jasna, nihče pa ne sme biti nikomur kulisa." Enako mnenje ima glede sodelovanja z veteranskim društvom Sever. Poudaril pa je, da je dobro, da je več podobnih društev, "saj imamo tudi več političnih strank."

Zatrdil je, da bi se "zveza borcev" morala distancirati od socialističe revolucije in delovanja v povojnih pobojih, "namesto da ščitijo tisto, kar s poštenim partizanskim bojem ni imelo nobene zveze." Ob enem pa je začuden, da je v Zvezi za vrednote NOB vsako leto več članov, prepričan je namreč, da bi se vsakemu veteranskemu združenju moralo število članov manjšati, "kar je čisto naravna pot, kot tudi, da vsako veteransko društvo enkrat izumre."