Prva je Slovenijo sicer že dan po osamosvojitvi, 26. junija 1991, priznala sosednja Hrvaška, s katero sta se na isti dan odcepili od takratnega SFRJ-ja, do konca leta 1991 pa so samostojno Slovenijo priznale še nekatere države naslednice nekdanje Sovjetske zveze (Estonija, Latvija, Litva, Gruzija, Ukrajina in Belorusija) in Islandija.

Švedska in Zvezna republika Nemčija sta svoji priznanji mlade države napovedali 19. decembra in ga "uresničili" na današnji dan pred 20 leti (15. januarja 1992), skupaj s takratno Evropsko skupnostjo, predhodnico današnje Evropske unije, ter Avstrijo, Madžarsko in Kanado. Dan pozneje Slovenijo prizna tudi Avstralija.

Do sprejema v ZN Sloveniji 92 priznanj
Pomembno v vrsti priznanj je bilo tudi tisto, ki ga je Slovenija dobila dva dni prej, 13. januarja od Svetega sedeža, saj je bil to močan znak podpore in namig pretežno katoliškim državam, naj storijo enako. Sledili sta še priznanji Rusije (14. februar) in ZDA (7. april). Poplava priznanj je svoj vrh dosegla do 22. maja istega leta, ko je bila Slovenija kot 176. članica sprejeta v družino Združenih narodov. Do takrat je namreč Slovenijo priznalo 92 držav, danes pa ima diplomatske stike z več kot 180.

Priznanje Evropske skupnosti je sledilo brionski deklaraciji, ki je bila sprejeta 7. julija 1991, z njo pa se je končala desetdnevna vojna v Sloveniji. Gre za prvi mednarodni sporazum med Slovenijo in takratno Evropsko skupnostjo. S sprejetjem brionske deklaracije v slovenski skupščini 10. julija 1991 je namreč Slovenija prvič nastopila kot mednarodni subjekt.

Mock: Razvoj Slovenije zgodba o uspehu
Nekdanji avstrijski zunanji minister Alois Mock meni, da je bila odločitev tedanje Evropske skupnosti o priznanju Slovenije iz današnjega zornega kota absolutno pravilna. Mednarodno priznanje je za Slovenijo pomenilo, da lahko ubere samostojno evropsko pot, razvoj Slovenije po razglasitvi samostojnosti pa "je resnična zgodba o uspehu", je pred kratkim za STA dejal Mock.

De Michelisovi spomini: Burna razprava pred valom priznanj
Podobnega mnenja je tudi nekdanji italijanski zunanji minister Gianni De Michelis, ki je dejal, da je bila odločitev mednarodne skupnosti in italijanske vlade o priznanju neodvisnosti Slovenije pravilna. Kot je dodal, je takrat o vprašanju priznanja na Svetu ministrov takratne Evropske skupnosti potekala zelo dolga razprava - "s stališči Italije na eni in Nemčije na drugi strani ter Francozov vmes". Na koncu so dosegli kompromis, da bo Evropska skupnost državi priznala 15. januarja, torej mesec pozneje, kot so predlagali Nemci, "da bi pred priznanjem omogočili vsaj to možnost, da se reši kriza na Hrvaškem, kjer je potekal vojaški spopad", se spominja De Michelis.

Dimitrij Rupel, ki je v času osamosvajanja vodil slovensko zunanje ministrstvo, meni, da je k razmeroma hitremu priznanju prispevalo več domačih dejavnikov, pa tudi tedanje mednarodne okoliščine - npr. zlom socializma, podpora avstrijskih in nemških konservativcev oziroma avstrijskega zunanjega ministra Mocka in nemškega kanclerja Helmuta Kohla ter razumevanje Vatikana.

"Vrednote slovenske osamosvojitve nas zavezujejo, da napredujemo, kar pomeni, da moramo biti čim bolj dejavni v Evropi in v svetu. Izmikanje vrednotam slovenske osamosvojitve bi pomenilo izmikanje ustvarjalnemu dialogu s svetom in odmikanje od njega, kar bi vodilo k novim zamudam in v civilizacijsko zaostajanje," pa je izpostavil Slavko Kmetič, predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.