Franc Zagožen je soustanovitelj Slovenske kmečke zveze, ki se je v času osamosvajanja vključila v Demos. Zagožen je bil na prvih svobodnih volitvah izvoljen za poslanca in je vodil Demosov poslanski klub. Kasneje je postal član SLS-a in po združitvi z SKD-jem tudi eno leto predsednik stranke. Z Zagožnom smo se pogovarjali pred praznikom samostojnosti in enotnosti; o časih, ko se je Slovenija – kot samostojna država – prebijala čez prve ovira, in času, v katerem živimo sedaj.

Najprej k prazniku. Sprva je bil le dan samostojnosti, nato smo z zakonom dodali še enotnost. Torej dan samostojnosti in enotnosti, ker je bila prav enotnost tista, ki je zaznamovala plebiscit o samostojni Sloveniji. Danes se glede na vse delitve zdi, da je te enotnosti nepreklicno konec. Je ne potrebujemo več?
V ključnih zadevah najbrž potrebujemo enotnost, v vseh zadevah pa najbrž ne. Pluralna družba je pač pluralna. Ima različne poglede. Ampak to, kar doživljamo zdaj, ta cepitev na polovico na podlagi čudnih, da ne rečem čudaških razlogov, pa ni dobra. Ne gre samo za ideološke razlike, tu so še značajske razlike med ljudmi, ki to cepitev še potencirajo.

Tudi Demos je razpadel kmalu po osamosvojitvi. Tudi tam se je enotnost končala. Je torej enotnost mit?
Demos je bil enoten, dokler ni bila država vzpostavljena. Takoj po tem pa je dejansko razpadel. Tudi Demos je bil pisana druščina. Politično in svetovnonazorsko popolnoma pisana druščina, ki jo je združevala samo želja po parlamentarni demokraciji, po samostojni državi.

Torej je to bil tisti edinstveni trenutek enotnosti, ki se nikoli več ni ponovil?
Ne, nikoli več se ni ponovil. Morda tudi ne bo nikoli več potrebe po taki enotnosti. Upam, da je tako, ampak način sporazumevanja med ljudmi pa je treba najti. Zdaj nič ne kaže, da bi šel razvoj v tej smeri. Nasprotno. Bistvo naše politike niso sporazumi, ampak nesporazumi.

Po prvih svobodnih volitvah ste bili izvoljeni v državni zbor, bili ste vodja Demosovega poslanskega kluba. O vlogi Demosa med osamosvajanjem je bilo veliko zapisanega, pa vendar, kakšna je vaša osebna izkušnja?
Dokler je bil Demos enoten, dokler smo si prizadevali za vzpostavitev lastne države, potem ko smo parlamentarno demokracijo že imeli, saj smo imeli demokratične volitve že prej, takrat je bilo vzdušje zame zelo spodbudno. Jaz sem absolutno verjel, da nam bo uspelo dobiti svojo državo in da cena ne bo prehuda. A takoj, ko se je to zgodilo, po desetdnevni vojni, je prišlo do razcepa v Demosu in od takrat naprej sem imel zelo slabe občutke.

Katere so bile te ovire, tisto, kar je privedlo do tega?
Takratna opozicija je težko prenašala, da je Demos dobil prve volitve, in je seveda ves čas računala, da bo, čim bo to mogoče, pospešila njegov razpad. Demos pa je bil takrat skoraj programiran za nekaj takega. Moja teza je, da so se proti koncu osemdesetih let, v takratni nekdanji Zvezi socialistične mladine, pripravljali na prevzem oblasti, a so se stvari v vsej Evropi zavrtele drugače. V Sloveniji tako, da je nastal Demos in zahteva po samostojni državi in parlamentarni demokraciji. Ko smo to dosegli, pa so nastopili ljudje, ki so bili izšolani, vzgojeni in postavljeni za to, da prevzamejo državo v svoje roke. Jaz sem temu rekel, da so bili vsi družbenopolitični delavci, od novinarjev do politologov, vsi so bili na eni šoli vzgojeni tudi osebno povezani, študijski kolegi. Izšli so iz ene generacije. To je bil klan. In so delovali kot klan, samo med seboj se niso več vsi razumeli. In tako smo dobili dva pola. Pa se ni obneslo.

Kaj se je zgodilo?
Takrat, leta 1991, sta Janez Janša in Igor Bavčar zrušila Demos in potem pridobila veliko sodelavcev. Oba izhajata iz ZSMS-ja, hotela sta plačilo za dobljeno vojno, hotela sta oblast. Zato sta predlagala, naj se umakne France Bučar, naj se umakne Alojz Peterle, naj položaj prevzame Bavčar. Tak je bil njun prvi predlog. Kljub temu smo se dogovorili, da bomo imeli volitve, a nekateri niso mogli počakati do tega dne in so tik pred novim letom še formalno razpustili Demos. Takoj po novem letu so začeli pripravljati konstruktivno nezaupnico. Šlo je samo za oblast, da jo prevzame generacija, ki je bila za to vzpostavljena, nova generacija politikov.

Pred dvema letoma je France Bučar, ki velja za starosto slovenske politike, prav ob tem prazniku dejal, da, dokler bodo nosilci oblasti na svoj položaj gledali kot na plen, ne bomo postali moderna država. Glede na nedavni boj za oblast na državnozborskih volitvah v obliki umazane volilne kampanje na tem področju ni sprememb. Se strinjate?
Tako je, saj niso mogoče. To je jasno že ves čas. Prvi Bučarjev komentar, ko je Janša prišel s predlogom, da se zamenja Peterleta na vrhu Demosa, je bil: To je pa bonapartizem. Bonaparte je po zmagi hotel postati cesar.

Vprašanje, ob katerem se bodo mnogi posmehnili: Je Slovenija po 21 letih pravna država oziroma česa ali nočemo ali ne zmoremo spremeniti ali nadgraditi, da bi stopili na to pot?
Težava je prav v tem, da številni na državo še vedno gledajo kot na plen. In dokler jo gledajo kot plen, bo zelo težko. Po eni strani trdijo, da bi radi pravno državo, ampak tako, kot si jo sami predstavljajo, tako da imajo proste roke. To je težko komentirati. Saj formalnopravno državo imamo, ampak … Naj povem s primerom. Jože Pučnik je bil pošten človek, socialdemokrat, ki si je iskreno želel pravno državo. Ko smo dobili svojo ustavo, je verjel, da je država varna, da ima vse institucije demokratične in pravne države. Tri delujoče veje oblasti. Dejal je, da je zdaj vse samo še stvar tehnologije in vladanja. Ni računal, tudi on ne, s tem, da so plenilci na delu.

Našteli ste veliko negativnih stvari, a nekaj smo vendarle dosegli. Kaj bi izpostavili?
Vesel sem, da imamo ustavo, da smo samostojna država, da imamo tako pluralne kot parlamentarne institucije. Bi si pa želel, da bi ljudje od političnih akterjev zahtevali odgovornost.

Tega nihče ne počne?
Ljudje bi morali zahtevati odgovornost od politikov. Prav politiki tako radi poudarjajo protestantsko etiko. Ampak prav ta temelji na osebni odgovornosti, ne na egoizmu in tekmovalnosti, ampak tudi na osebni odgovornosti. In to je treba od politikov in političnih strank zahtevati. Odgovornost. Zdaj smo zelo izgubljeni. Malo se bojim. Neoliberalni kapitalizem je huda grožnja celemu svetu, pri nas pa pridobiva pomen in to je grozno za obstoj države. Razlastitev države s prodajo družb me spominja na odmiranje države v komunizmu. Bolj je odmirala, močnejša je bila. Tako bi jo razlastili, da bi jo razprodali in postali neka kolonija. In kdo vlada v kolonijah? Diktatorji.

Kaj torej pričakujete od nove slovenske vlade/politike – kam naj pelje slovensko državo?
Ivan Oman je nedavno rekel in jaz se strinjam in tudi Bučar bi se najbrž strinjal, da je treba v tej državi narediti red, pravi red, tako da bodo zakoni nekaj veljali. Za vse. Če zakon ni dober, ga je treba popraviti. Kot je že opozorila komisija za preprečevanje korupcije, bi bilo treba pogledati osnutke zakonov in ugotoviti, kdo in kaj se za njimi skriva. Že ko sem bil sam poslanec, se mi je to zdelo problematično. Velikokrat se mi je zdel kak minister popolnoma izgubljen, ker je bil odvisen od ljudi na ministrstvu in ni vedel, komu naj verjame. Tukaj je treba red narediti.

Imamo voljo za to?
Naš narod je tukaj že okrog 1500 let. Zgodovinarji si sicer tudi o tem niso enotni. 20 let imamo državo in ne smemo dopustiti, da bi bila ta država in ta narod ogrožena. Stvari je treba obrniti na bolje in od politikov zahtevati odgovornost. Če ne, pa jih umakniti. In to morajo ljudje končno sprevideti, predvsem pa bi morali biti pravilno informirani. Novinarsko srenjo čaka zelo veliko dela. Dobrega in poštenega dela.