Pretekli teden je zaposlitev pri časopisu Večer, ki je v lasti podjetij pod okriljem Martina Odlazka, izgubilo več izkušenih novinarjev in urednikov. Odpuščeni so bili Rok Kajzer, Zoran Mijatović, Jasmina Detela in Boris Jauševec. Novinarske organizacije so odločitev vodstva Večera obsodile in potezo skupaj z ukinitvijo samostojnega uredništva Večerove priloge V Soboto označile za napad na kakovostno novinarstvo in degradacijo novinarskega poklica.

Ob tem so predstavniki novinarjev opozorili, da poleg odpuščanja vodstvo družbe Večer že leta izvaja tudi t. i. mehke odhode, ki jih ne nadomešča. Kot so dodali, se podobno kaže tudi na Delu, kjer so nedavno odpustili štiri novinarje.

O podrobnostih dogajanja je v oddaji Marcel spregovoril eden od odpuščenih urednikov Rok Kajzer. Celoten pogovor lahko preberete v nadaljevanju. Na dnu intervjuja je na voljo tudi videoposnetek.

Ali ste pričakovali, da vas bodo in tudi druge odpustili?

V bistvu sem. Slika se je izkristalizirala nekje v treh tednih pred odpustitvijo. Začelo se je z očitki direktorja, da sem objavil eno kolumno, ki je bila kritična do moje medijske hiše v sobotni prilogi v Soboto. Potem se je nadaljevalo s tem, da je bila priprava priloge ob prihajajoči 80. obletnici Večera dodeljena nekomu drugemu, čeprav sem jaz po navadi pripravljal posebne priloge ob pomembnih Večerovih jubilejih. In potem se je naenkrat ta slika sestavila in v bistvu ta ponedeljek prejšnji teden je bil kar nekako pričakovan.

Ampak ali je to ključ, po katerem odpuščajo, ali obstaja drug ključ?

Ne vem, jaz lahko govorim za svoj primer. To odpustitev vidim kot en pohod maščevanja, jaz bi celo rekel brezjajčni pohod maščevanja. Da so prišli do mene, so namreč razformirali in praktično, ne bom rekel, uničili, ampak poteptali sobotno prilogo. Če so me imeli namen odpustiti, verjetno obstaja več načinov. Zdaj so šli pač v neko pravno akrobacijo, ki se mi zdi zelo podla, in še enkrat bom rekel, brezjajčna.

Ampak vi ste bili vedno glasni, tudi ko se je uredništvo Večera selilo drugam. Vedno ste bili glasni, ampak kaj so pa pričakovali od novinarja?

Seveda. Takrat sem bil v funkciji predsednika aktiva Društva novinarjev Slovenije. Mimogrede, direktor Večera (Miha Klančar, op. a.) aktiva Društva novinarjev ne priznava, to je javno povedal. Začelo se je s to res nepredstavljivo selitvijo v prostore mariborskega župana. Lastniki in uprava takrat niso razumeli, kakšne posledice bo to dejansko imelo. In nadaljevalo se je seveda z odpuščanji. Jaz sem res nenehno opozarjal, da če želimo s tem medijem preboj – ker mi imamo ta medij radi – ga ne smemo delati z ljudmi, ki so preutrujeni, katerih plače se ne usklajujejo, in predvsem to, da nad njimi ne visi konstantna grožnja po pritiskih ali pa po odpuščanjih. Tako se ne da delati.

Sorodna novica Novinarske organizacije opozarjajo na negativne posledice odpuščanja urednikov in novinarjev Večera

Ampak zdaj bo še slabše. Če so vas nekaj odpustili, bodo tisti, ki so ostali, verjetno še bolj utrujeni, če bodo morali opravljati še vaše delo?

Seveda, Odpustili so, denimo, tudi kolega Zorana Mijatovića, izvrstnega športnega novinarja. Delo vseh odpuščenih in tudi tistih, ki so odšli predčasno v pokoj, bo treba prenesti. Ali pa mogoče lastnikom niti ni v interesu, da se to delo sploh še opravlja.

Kolikokrat ste pa slišali izjavo – če komu kaj ne paše, lahko gre?

Na enem od zadnjih sestankov 9-krat, kolega je preštel.

Ali je to zdaj nova mantra teh medijskih lastnikov – če komu ni kaj prav, naj gre?

Absolutno, to nam je bilo popolnoma jasno rečeno.

Pa ne pa ne glede na to, kako dober je, kako pomemben je novinar za medij?

Ni pomembno.

Ampak odpuščajo tudi pri drugih časopisih, tudi pri Delu, recimo. Zakaj odpuščajo, kaj se je nenadoma zgodilo, ali smo kaj spregledali? Leto pred volitvami je, pričakovali bi, da bodo najemali novinarje, ne pa jih odpuščali.

Veliko debatiramo o tem, veliko se pogovarjamo in na koncu smo ugotovili, da v bistvu do nekega pametnega ali pa logičnega odgovora na to vprašanje enostavno ne moremo priti. Ker bolj ko seštevamo ali pa poskušamo razumeti poteze uprav, lastnikov, manj odgovorov imamo oz. so ti odgovori tako nelogični, da enostavno obsediš, začneš razmišljati, ali je s tabo kaj narobe, da kljub letom in letom prakse enostavno teh odgovorov ne najdeš.

Lažje vas imajo pod kontrolo, če ne veš, kaj te čaka, kdaj in od kod bo priletelo, zakaj boš odpuščen – če ni nobene logike, potem je lažje vladati.

Moj bivši direktor ima zdaj na lagerju še tri odpuščanja. In zdaj si predstavljajte redakcijo oziroma uredništvo, ki je ostalo in ki bo v naslednjih mesecih živelo pod konstantnim pritiskom, kdaj bodo koga poklicali na upravo.

Kaj pravi pa kolektivna pogodba?

Kolektivne pogodbe ni.

Zakaj ne?

Prejšnja lastnika sta jo odpovedala, zdajšnji pa ne kaže zelo veliko veselja, da bi jo sklenil.

Ampak zakaj hočejo ti novi lastniki uvesti položaj glavnega urednika, ki ga niti mediji niti zakon o medijih ne poznajo več?

Meni se to zdi v bistvu najbolj strašljiv del vseh teh možnih napovedi, ker pomeni, da se bo direktor preselil v uredništvo. Tisti dan, ko bo prevzel posle glavnega urednika, je konec uredniške in novinarske avtonomije na Večeru. On je napovedal, da bo tudi spremljal izvajanje uredniške politike, jaz to vidim absolutno kot nadzor, kot pritisk. In seveda, to pomeni, da bo tudi človek tam, ki ti bo rekel, če ti kaj ni prav, tam so vrata.

Ta odpuščanja se dogajajo, ironično, ob čakanju na nov medijski zakon. Ampak ta zakon ne bi ničesar rešil, saj ne predvideva sankcij za medijska podjetja, ki bi dobila državno pomoč in bi nato odpuščala.

Z medijskim zakonom je tako, da smo mogoče v novinarskih vrstah v zadnjih tednih res malenkost preveč kritični do njega. Ima ene dobre nastavke, ima pa seveda, kot vsi medijski zakoni, neke pomanjkljivosti, kot so na primer zelo ohlapne formulacije.

Medijski tajkuni in politiki prežijo ravno na te nejasnosti, dvoumnosti, ohlapne formulacije.

Tako. Ampak predvidevam, da so vseeno malo pogledali tudi v tujino. Tam že od koronskih časov v bistvu izjemno skrbijo za medije, ker vedo, kaj pomenijo za demokracijo, kaj pomenijo za javni interes. In tega mogoče meni malo manjka, te politične volje, da bi dejansko to področje enkrat res eksaktno kirurško uredili.

In česa po vašem mnenju manjka, katere varovalke?

Jaz mislim, da v bistvu gre za celotno paleto – od delovanja nadzornih institucij, AVK-ja in drugih regulatornih organov do tega, da se bo nekdo začel ukvarjati tudi s tem povsem raztreščenim oglaševalskim medijskim trgom, predvsem pa, da se bo posvetil tiskanim medijem. Ker dejansko je to izumirajoča vrsta, ki je trenutno najbolj ogrožena, a izjemno pomembna za našo medijsko krajino in za zdravje demokracije nasploh.

Kdo te bo zamenjal na Večeru – umetna inteligenca?

Verjetno ja. Verjetno bo že kmalu se odločila, kaj bo uvodnik in kakšna bo vsebina.

Predvsem bo umetna inteligenca dober argument za odpuščanje novinarjev.

Verjetno tudi.