Špela Veselič, strokovna sodelavka v Društvu SOS telefon, je za MMC povedala, da so najpogostejši klicatelji ženske in otroci, ki so izpostavljeni nasilju. Pogosto kličejo tudi sorodnice in sorodniki žrtev nasilja, ki največkrat željijo izvedeti, kako pomagati žrtvam nasilja. Pokličejo tudi ljudje, ki želijo podati anonimno prijavo, a se sami bojijo izpostaviti in prosijo za posredovanje prijave. Včasih pa pokličejo tudi ljudje z drugimi težavami, ki jih nato svetovalke usmerijo na druge oblike pomoči, ki bi bile lahko primerne zanje.

Najpogosteje se na SOS-telefon obrnejo žrtve nasilja, ženske in otroci, ki imajo težave z razumevanjem ali gre pri določenem dejanju za nasilje. Veseličeva opozarja, da se žrtve pogosto čutijo krive za nasilje, ki ga doživljajo, občutijo pa tudi strah in sram. Svetovalke tako skušajo skozi pogovor žrtve nasilja razbremeniti krivde, razmejiti odgovornost za nasilje, s tem, da jim povedo, da je za nasilje kriv izključno povzročitelj. Skupaj naredijo varnostni načrt, če je človek na drugi strani telefona v nevarnosti, usmerijo pa ga tudi v različne mogoče oblike pomoči, kot so svetovanje, krizni center za takojšen umik v akutni situaciji nasilja, varne hiše, centri za socialno delo, policija in podobno.

Otroci pogosto preverijo, ali je oseba na drugi strani telefona vredna zaupanja
Pogosto otroci pokličejo le zato, da preverijo, ali telefon deluje, pa tudi, da preverijo, ali bodo na drugi strani telefona našli človeka, ki je vreden zaupanja in jih bo razumela. "Zgodi se, da se šele po nekaj preverjanjih odločijo, da nam bodo zaupali svojo težavo," je dejala Veseličeva. Če otroci povedo za nasilje in SOS-telefonu svoje podatke, SOS-telefon nasilje vedno prijavi centru za socialno delo in policiji, v reševanje težave pa se vključijo tudi sami. Pri tem je pri otrocih nekoliko težje, saj pogosto nimajo moči, da bi sami kaj storili, je opozorila Veseličeva.

Odrasle v takšnih primerih usmerijo v različne institucije in organizacije, odvisno od njihovih potreb in pripravljenosti za nadaljnje korake. Povedo jim, da je prav, da nasilje prijavijo policiji in da se lahko obnejo na center za socialno delo ali kakšno drugo nevladno organizacijo, ki ponuja osebno svetovanje. Umaknejo pa se lahko tudi v krizni center ali varno hišo.

Žrtvam svetujejo usposobljene zaposlene in prostovoljke
Na SOS-telefonu svetujejo zaposlene in prostovoljke, ki so za delo z žrtvami nasilja posebej usposobljene. Usposabljanje je za vsako svetovalko na SOS-telefonu obvezno, poleg tega pa potekajo tudi redna dodatna usposabljanja za že aktivne prostovoljke. Včasih prostovoljk tudi primanjkuje in zato pripravijo usposabljanje. Tako se bo 3. novembra začelo novo usposabljanje v Celju, februarja pa načrtujejo tudi usposabljanje v Ljubljani, je še povedala Špela Veselič.