"Nekaj let po koncu programa socialne aktivacije, po katerem se je od 75 albansko govorečih udeleženk zaposlilo kar 60, pa danes albanskih žensk praktično med iskalci zaposlitev ni več," pravi predsednica Društva za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) Branka Bukovec.

Če jih je bilo pred šestimi leti na zavodu za zaposlovanje 100, so danes samo še štiri, torej tudi vse na novo priseljene so se v vmesnem času zaposlile. "Vse so se zaposlile, vse so postale samozavestne, naučile so se slovenskega jezika, delajo v storitvenih dejavnostih ali v javnih službah kot pomoč v kuhinji ali pri čiščenju," pojasnjuje svojo formulo uspeha Branka Bukovec, s katero so v Novem mestu odgnali marsikateri predsodek.

Branka Bukovec pooseblja prostovoljstvo v Sloveniji: v Novem mestu je že pred več kot 30 leti pomagala številnim bosanskim beguncem, nato vsem drugim priseljencem, ukrajinskim beguncem in tudi ljudem slovenskega rodu iz Venezuele, ki so v postopku repatriacije.

Zakaj je DRPD zgled drugim organizacijam in katere programe izvajajo, pa v naslednjih vrsticah. Vabljeni tudi k ogledu oddaje na TV SLO 1 ob 12.30.

Branka Bukovec, kako je Društvo za razvijanje prostovoljnega dela postalo drugi dom za številne priseljence, zlasti za albansko govoreče?
To se je zgodilo predvsem v zadnjem desetletju, ko se je število priseljencev in družin – zaradi združevanja – povečalo do te mere, da smo organizirali dodatne programe tako za odrasle, zlasti ženske, kot za otroke. Drugi dom rečemo zato, ker otroci, predvsem albanske skupnosti, prihajajo po pouku v naše prostore in v naše programe ter ostajajo do 17., 18. ure popoldne. Poleg učenja slovenščine, učne pomoči in preostalih dejavnosti imajo tudi številne prostočasne dejavnosti. Ker prihajajo v novo okolje, potrebujejo še druge vrste pomoči, pri zagovorništvu, urejanju upravnih zadev in podobno. Mame pa so pri nas vključene dopoldne – one so naš največji kapital – v zadnjih letih smo veliko sodelovali in se naučili drug od drugega. Prišli smo do tega, da je slovenščina njihovo vsakdanje orodje, s katerim lahko samostojno opravljajo svoje zadeve.

Precej uspešni ste torej prav pri vključevanju žensk v družbo. Kaj vse ste še – poleg tečajev slovenščine – naredili, da so se številne izmed albansko govorečih žensk tudi zaposlile?
Naše društvo je drugi dom tudi v tem smislu, da je vedno odprt prostor. Tudi kadar ni načrtovane dejavnosti, mame in otroci lahko pridejo kadar koli. Ker dopoldne niso imele zaposlitve, so nekatere prihajale vsak dan – ne samo na učenje slovenščine, ampak na druge dejavnosti, tako smo z leti dopolnjevali ta program z novimi projekti. Najuspešnejši je bil projekt socialne aktivacije pred leti: od 75 večinoma albanskih žensk jih je 60 uspešno končalo program in so bile uspešne na trgu dela.

Kje so se zaposlile?
V tistem času ob koncu projekta se je od 75 žensk kar 60 zaposlilo. Danes, po dveh, treh letih od tega, albanskih žensk praktično med iskalci zaposlitev ni več. Vse so se zaposlile, vse so postale samozavestne, naučile so se slovenskega jezika, delajo v storitvenih dejavnostih ali v javnih službah kot pomoč v kuhinji ali pri čiščenju.

Torej ne držijo stereotipi, da so zaprte v hišah in se ne želijo vključiti v družbo?
Za naše okolje to ne drži. Tudi javne službe so drugačnega mnenja. Na zavodu za zaposlovanje ni več iskalk zaposlitve iz drugih kulturnih okolij. Ti stereotipi so se prej pojavljali tudi v našem okolju.

Novo mesto je najbolj razvita mestna občina v Sloveniji z najvišjo bruto povprečno plačo, potrebe gospodarstva so velike, tudi po tuji delovni sili. Naravno je, da se ženske in otroci priključijo očetom in možem, če so ti že prišli v Slovenijo.
Vsekakor. V Novem mestu ni delo samo za očete, ampak tudi za celotno družino in prihodnje delavce – ko bodo zdajšnji otroci končali šolanje. Praktično ni nezaposlenih ljudi. Ko prihajajo v novo okolje, ljudje potrebujejo dodatno pomoč – za čim hitrejše vključevanje, ker nimajo svoje socialne mreže v našem okolju in prav naša dejavnost spodbuja, da so zadovoljnejši, da se počutijo sprejete v novem okolju in so uspešnejši na delovnem mestu. To je torej v prid gospodarstvu in drugod, kjer obstaja potreba po delovni sili in samem okolju ter lokalni skupnosti, ker ne nazadnje vse kulture iz drugih okolij, bogatijo naš prostor.

Jasno je, da je jezik največja ovira za priseljenke, ampak so tudi druge. Kako doseči, da bi se priseljenke počutile sprejete?
Naša izkušnja je, da v homogenih skupinah, ko se srečujejo ženske in ob pomoči kulturnih mediatork, ki jih imamo za različne skupine, tudi za albansko skupnost, veliko prispevajo k temu, da se albanske ženske hitreje vključijo v proces integracije, da postanejo samozavestne, pridobijo nove veščine, nove kompetenc, to je na neki način skupina za samopomoč, ki jim daje pogum, da gredo same na trg dela.

In informacije tako krožijo med njimi … Zakaj je pomembno, da se o tujcih seznanijo tudi slovenske ustanove, denimo zavod za zaposlovanje, upravne enote, podjetja?
Vse javne in gospodarske službe morajo biti več seznanjene o tujcih, ker je to naša realnost današnjega časa. Brez vključevanja delavcev iz drugih kulturnih okolij ne bo prihodnosti na trgu dela. Zavod za zaposlovanje, centri za socialno delo in upravne enote bodo morali biti med sabo še bolj povezani, skrajšati bodo morali nekatere postopke, ki so preveč dolgotrajni.

Vsako leto junija organizirate Teden kultur – zakaj je pomembno ozaveščati večinsko prebivalstvo o tujih kulturah?
Mi smo zelo ponosni na ta festival. Teden kultur smo letos organizirali že 15. leto. To je priložnost, da večinsko prebivalstvo spozna naše someščane iz drugih kulturnih okolij, spoznajo njihovo kulturo, vse to prispeva k večji strpnosti in razumevanju, strpnosti in spoštovanju. Ne gre samo za kulturne dogodke, gre tudi za kulinarične dogodke. Na stojnicah se srečujejo ne samo ljudje z območja nekdanje Jugoslavije, ampak tudi širše: v naše okolje so prišli ljudje iz Venezuele, ki so slovenskega rodu, pred tremi leti in še danes prihajajo ukrajinski begunci, prihajajo iz azijskih držav. Skratka, kultura vsega sveta bogati naš prostor, našo občino – kulturna raznolikost je bogastvo.