Po upokojitvi je zagrizel v kupe spominov in zapisov in v samozaložbi izdal knjigo Skozi čas. Gre za zajetno knjigo spominov, a ne le na njegovo pestro, bogato, več kot 40 let trajajočo novinarsko kariero, temveč tudi hommage številnim radijskim in televizijskim kolegom, ki so tvorili in še tvorijo jedro nacionalne radiotelevizije, še posebej dragoceni pa so njegovi zapisi o vseh tehničnih in siceršnjih prelomnih dogodkih, ki jih je bila deležna nacionalna hiša v preteklih desetletjih. Kot je dejal v pogovoru, se mu je zdelo prav, da se zapiše bogata zgodovina RTV-ja tudi na ta način, saj se je "marsikaj začelo pozabljati".

Rojen primorskim staršem je odraščal na Štajerskem, kjer se je že kot najstnik zaljubil tako v pisanje kot fotografijo in pozneje kamero, eno naključje je vodilo do drugega in novinarstvo ga je posrkalo vase. Poklicna pot ga je vodila tudi v Beograd, kjer je kot dopisnik iz prve roke spremljal začetke krhanja nekdanje skupne države, pozneje pa se je po vrnitvi v Ljubljano posvetil predvsem gospodarskim oddajam, bil urednik, odgovorni urednik in pozneje tudi generalni direktor RTV Slovenija.

V spodnjem intervjuju pa več o tem, kako so nekoč pošiljali prispevke iz Beograda v Ljubljano, lovili Tita, ko se je vozil z modrim vlakom, pa tudi o tem, kako je rešil življenje utapljajočemu se dečku v Donavi.

Pred nami je obsežno delo, v katerem ste zbrali pregled svojega novinarskega dela, ki se prekriva tudi z zgodovino naše RTV-hiše. Od kod, kako dolgo je zorela ideja o njej?
Rekel bi, da je zorela kar nekaj časa, predvsem sem o tem večkrat razmišljal, potem ko sem se upokojil in ko sem pogledal svojo dokumentacijo, ki je zelo obsežna. Tudi žena mi je večkrat rekla, kaj mislim z vso dokumentacijo, ki se je kopičila po omarah. Sem rekel: mogoče bom pa lepega dne to uporabil. K pisanju knjige me je večkrat spodbujal prijatelj in novinarski kolega Lado Ambrožič. In ko sem se tako vračal v svoje spomine, začetke, sem si rekel: zakaj pa se ne bi lotil pisanja. Zakaj? Zaradi tega, ker se je res zgodilo ogromno, dejansko sem bil med pionirji prve generacije novinarjev, ki smo začeli delati na televiziji in nismo prišli z drugih medijev. Zdelo se mi je primerno tudi zato, ker se je marsikaj začelo pozabljati: od imen ustvarjalcev do idejnih pobudnikov posameznih oddaj ...

Mislim, da se niti zavedal nisem, kaj me čaka. Knjigo sem pisal dobra tri leta, bilo je zahtevno, ker sem moral potem nekatere podatke še preverjati. Sem pa vestno dokumentiral svoje prispevke med celotno kariero, še iz časa, ko sem bil honorarni sodelavec, ne le na televiziji, ampak tudi za radio, Delo, Večer, Polet, zagrebške Sportske novosti. Imel sem shranjene vse svoje oddaje, prispevke, v veliko oporo so mi bili stenogramski zapisi, ki so bili rdeča nit knjige. Ob teh zapisih so se mi potem odstirali tudi spomini na posamezne sodelavce, sodelavke in osebnosti, ki so ustvarjali zgodovino te hiše.

Današnji sistem dela je popolnoma drugačen kot nekoč. Če bi recimo sama kdaj napisala knjigo, bi morala temeljito pregledati predvsem svojo elektronsko pošto. Te vestnosti sprotnega zapisovanja svojega dela je danes pri novinarjih veliko manj.
Medmrežje in vsa multimedijska tehnologija sta prinesla velik napredek v razvoju medijev in seveda tudi arhiviranju vsega tistega, kar se dogaja. Tukaj sem imel, to moram reči, velike težave. Sam sem si zapisoval vse, kar se je dogajalo - prvič: skozi prispevek, komentarje, in drugič: ko sem bil na odgovornih mestih, sem si vsak dan pisal, kaj smo počeli, kaj smo se dogovarjali, kaj smo realizirali, ocene dobrega in slabega. Tako da so mi ti letni rokovniki izjemno pomagali.

Ko sem želel primerjati nekatere stvari s podatki na spletu, sem ugotovil, da je splet za obdobje po letu 1960 zelo siromašen. Zelo težko dobiš podatke za to obdobje, ker preprosto stvari niso digitalizirane. Silno sem bil presenečen, da tudi vsega, kar je bilo povezano z nekdanjo skupno državo, v slovenskih virih ni. Ni tega, da bi naš državni zbor imel zgodovino, tudi za tisto obdobje, ko smo imeli ministre in podpredsednike v zveznem izvršnem svetu in vidne funkcionarje v drugih pomembnih zveznih ustanovah, delegacije v zboru republik in pokrajin ter delegate v zveznem zboru. Ničesar izmed tega ne zaslediš - razen nekaterih vidnih poslancev, ki so potem ob vrnitvi v Ljubljano zasedli pomembne položaje v gospodarstvu in politiki.

Veliko več podatkov sem, zanimivo, dobil na srbskih spletnih virih, tam je bilo več gradiva, seveda pa ga je bilo več za današnje območje Srbije, zelo malo pa o nekdanji federaciji. Mislim, da je to slabo.

Prehitro smo odpisali in pozabili na vse, kar se je dogajalo. Pustimo to, kako smo se v nekdanji državi razšli. Vendarle je to tudi pomemben del naše zgodovine in to zgodovino je treba nekje dokumentirati. Sem našel tudi zelo zanimive članke vidnih osebnosti, ki so nekaj pisale o teh časih, da pa bi bil dosegljiv neki celovit sistematičen kronološki pregled ... tega pa ni.

Ko mlajši kolegi govorimo z izkušenejšimi kolegi, se vedno pojavlja fraza, da so bila 80. in 90. leta zlata leta slovenskega novinarstva. Kaj je tisto, zaradi česar veliko novinarjev gleda tako na to obdobje?
Eno je to, da smo takrat dojemali, da so se v skupni državi takrat začele neke spremembe in zahteve za nove čase, zahteve po demokratizaciji družbe, ki so imele svoje korenine že konec šestdesetih let. V Jugoslaviji se je v drugi polovici osemdesetih let govorilo, da bo stopila v Evropsko skupnost, celo bil je postavljen rok za leto 1992. Seveda smo vsi čutili, da morajo slediti demokratične spremembe, da je vse skupaj, kar se dogaja, precej zatohlo in da bomo lahko tudi mi kot mediji, novinarji imeli pri tem odločilno vlogo, da bomo razmere tudi spreminjali, prepričevali ljudi, za kaj gre v tej politični in gospodarski krizi.

Če smo imeli dovolj znanja - in mislim, da smo imeli kar dovolj strokovnega znanja -, če si bil pri tem objektiven, če si bil zavezan poslanstvu nacionalnega medija, kot sta radio in televizija, in si se zavedal, da ustvarjaš in to delaš z nekimi visokimi moralnimi vrednotami, z objektivnostjo, s spoštovanjem do gledalca in strokovnim znanjem ter analitičnim pristopom, potem ni bilo težko komentirati. Res pa je, da smo ves čas hodili po robu. Nekaterim moji komentarji, zlasti določenim politikom, niso ustrezali, ampak ni bilo težav, da bi nekdo kljub kritiki in pripombam rekel: jutri pa tega ne boš več počel.

Zaradi tega, ker so se zavedali, da to ljudje dobro sprejemajo, ker so nam verjeli in zaupali, bili smo kredibilni, resnicoljubni in zato so bili tudi zelo pozitivni njihovi odmevi, in kar je zelo pomembno: tudi ko smo vodili intervjuje v oddajah, smo imeli neko spoštovanje do našega sogovornika, zavedali smo se tega, da kot novinar opravljaš pomembno in odgovorno informativno poslanstvo v imenu gledalca in poslušalca in moraš ti sogovornika spoštovati kot osebnost, njegovo strokovno znanje, ne pa sebe povzdigovati na njegov račun. Lahko mu zastavljaš tudi neprijetna vprašanja, toda ne na žaljiv in ponižujoč način, na ta pa bo lahko objektivno in brez grobega poseganja v besedo odgovarjal in ga ne boš spravljal v človeško zadrego. Odklanjali smo vsako obliko manipulacije ali popačenja resnice s pomočjo slike, zvoka ali besedila. Bili smo raziskovalni novinarji, ampak vedno smo spoštovali sogovornika kot osebnost in to je tisto, kar v današnjem času manjka. To je, da mora biti javni nacionalni medij pri uresničevanju svojega osnovnega poslanstva v službi javnosti, svobode in odgovornosti, poštenosti in neodvisnosti, dolžnosti iskanja in podajanja resnice, nepristranskosti, raznolikosti mnenj, zaščite osebnosti in človeškega dostojanstva, odgovornosti ter transparentnega polaganja računov široki javnosti. Če ni tako, je ogrožen njegov obstoj.

V uvodu pišete o svojih začetkih, ko ste prvič dobili kamero, pišete o različnih znamkah kamer, skratka jasno je razvidno vaše veliko navdušenje nad tehnologijo. Če primerjate svoj začetek in današnje stanje, je tehnološki napredek v tem obdobju v medijih izjemno napreden. Bo sploh še kdaj mogoč tako velik preskok, kot je bil v teh petih desetletjih?
Pravzaprav smo srečna generacija, saj smo lahko doživeli ta hiter, kar revolucionaren tehnološki razvoj, zlasti na področju elektronskih medijev, informatike, telekomunikacij in multimedije. Zame je bil, takrat sem bil dijak, že pojav televizije nekaj posebnega. Ko se spomnim tistega prvega televizorja, ki smo ga imeli v našem kraju in ki je bil dosegljiv za vse nas, tudi za tiste, ki si niso mogli privoščiti nakupa, je bilo to res nekaj izjemnega. Spomnim se, ko sem prvič videl to škatlo - takrat je bila avstrijska televizija ORF, ravno je potekal prenos finalne tekme Švedska - Brazilija. Na Švedskem je bilo svetovno prvenstvo, na katerem je igral sloviti nogometaš Pele. Meni je bilo to nekaj neznansko zanimivega in čudežnega, če lahko tako rečem.

To je bil še čas črno-bele televizije. Pravzaprav me je to zasvojilo, ves čas sem si želel, da bi se približal tej tehnologiji, in prvo možnost sem videl v fotografiji. Ko so mi starši pred maturo na Drugi državni gimnaziji v Mariboru kupili prvi fotoaparat Zorki 6, sem bil izjemno vesel: pozneje so mi omogočili tudi, da sem lahko sam razvijal film in delal fotografije. Že takrat sem tudi rad pisal in sem potem te fotografije priložil besedilu ter vse skupaj pošiljal na Delo in Sportske novosti. Hkrati mi je bil fotoaparat, slika kot taka, čeprav z njo lahko izražaš zelo lepe zgodbe, vseeno premalo.

Mogoče sem se s filmom zasvojil še kot otrok, ko so me starši peljali gledat film o Guliverju, in tudi to mi je bilo nekaj neznansko zanimivega. Gibljiva slika. Imel sem to srečo, da smo v delavsko-prosvetnem društvu Svoboda v Slovenski Bistrici ob našem mentorju Milanu Vidicu (brat slikarja Janeza Vidica) uredili fotolaboratorij, in on je v meni zaznal željo po filmu. V Mariboru je nabavil filmsko kamero na pero Eumig s tremi objektivi in začel sem snemati, nabavil pa sem tudi dovolj strokovne literature, ker se je bilo treba učiti, da si pravilno eksponiral čas, zaslonko, hitrost sličice in tako naprej.

Po naključju sem potem začel delati honorarno tudi za televizijo. Posnel sem tradicionalno srečanje slovenskih pesnikov in književnikov v Štatenbergu, česar ljubljanski televiziji ni uspelo. Naslednji dan me je po telefonu poklical novinar Jože Hudeček, sodelavec takrat zelo gledane oddaje Kulturna panorama - vodil jo je Martin Žnidaršič -, v njej je imel imenitne gledališke kritike Filip Kumbatovič Kalan, tam pa je pogosto nastopal tudi akademik Josip Vidmar. "Mi smo to zamrazili, zato bi radi imeli vaše posnetke," mi je dejal in povedal sem mu, da so na voljo v televizijskem filmskem laboratoriju in da jih lahko, če jim ustrezajo in bodo dovolj dobri ter zanje uporabni, tudi objavijo. Ko sem potem res zagledal svoje posnetke v Kulturni panorami, sem bil seveda vzhičen. Hudeček me je potem ponovno poklical in me povabil k sodelovanju in potem sem honorarno delal za ljubljansko televizijo, in sicer za območje Slovenske Bistrice, Slovenskih Konjic in Rogaške Slatine. Takrat je bila samo ena oddaja, TV Obzornik, ki ga je odlično vodil Brane Prestor, zelo priljubljen in izvrsten voditelj. Predvsem sem snemal in pripravljal prispevke in reportaže o etnografskih značilnostih posameznih krajev in običajev tamkajšnjih ljudi ter dokumentiral zanimive dogodke.

Tudi po tem, ko sem se leta 1969 zaposlil na RTV-ju, sem še vedno ohranil delo s kamero, dobil sem seveda drugo, ki je bila boljša. Mislim, da je že takrat bil to neke vrste multimedijski oziroma večopravilen način dela, če ga primerjam z današnjim časom. Bilo nas je samo nekaj takih, ki smo poleg pisanja novic in prispevkov obvladali tudi rokovanje s filmsko kamero. V Mariboru Drago Gajzer, Roman Lobnik in pozneje Joco Žnidaršič, v Kidričevem Vlado Šerc, v Murski Soboti Boro Borovič, v Celju Peter Božič, na Jesenicah Jože Podobnik, v Novi Gorici Peter Grum in Marijan Drobež, v Idriji Silvo Brus in v Novem mestu Mirko Vesel. Žal je pozneje sledila nova sistemizacija delovnih mest in takrat so pametni birokrati v hiši naredili neumnost, s katero so "kaznovali" tistega, ki je sam snemal in pisal. Filmsko snemanje je bilo nižje ovrednoteno, in namesto da bi ti prišteli to veščino kot dodatek k novinarskemu delu, so ti jo, ker je bilo delo snemalca nižje ovrednoteno, odšteli in na tak način zmanjšali plačo. To je bilo v obdobju, ko sem bil dopisnik v mariborskem televizijskem dopisništvu. Kamero sem zato vrnil iz preprostega razloga - ker sem bil finančno oškodovan.

Pomembno dejstvo je tudi, da je bil medijski prostor takrat veliko manjši: Televizija Ljubljana je bila edina. Medsebojno poznavanje novinarjev je bilo na veliko višji ravni, bolje ste se poznali med seboj. Če primerjam z danes, se mi zdi, da je manj tega, da je veliko več vrtičkanja: če si nekje, se težko zgodijo premiki znotraj hiše. Sistematizacija je zdaj narejena tako, da je premikanje težko.
Prednost je bila, ko smo delali še v sosednji radijski hiši, da nas je bilo malo. To je res, ampak kar je bilo zelo pomembno, je bilo to, da smo bili zelo povezani med seboj. Glavnina programa je bila v informativnem, kulturno-umetniškem, športnem in dokumentarnem, ampak smo se vsi družili. Prisotno je bilo neke vrste tekmovanje, kdo bo naredil najboljši prispevek, urednik informativnih oddaj je potem na stenčas obesil ime, kdo je prejel mesečno nagrado. Ni pa bilo ljubosumja, drug drugemu smo pomagali. Ko sem bil več kot pol leta v Ljubljani in sem bil že redno zaposlen in ko so mi ob obilnem sneženju zaupali, da grem snemat za Tomaža Terčka na Kačje ride pri Planini, ki so bile zaradi debele snežne odeje neprevozne, sem bil, kako naj rečem, ponosen, da lahko snemam s filmsko kamero prispevek za tako izvrstnega televizijskega reporterja. Kaj šele, ko me je Tomaž v montaži pohvalil. Tudi montažerka Neva Fajon, mama novinarke in evropske poslanke Tanje, je bila navdušena nad mojimi posnetki. Lažje je bilo, ker smo bili majhen kolektiv, ko smo se začeli širiti, pa so že nastajale težave.

Potem sledi obdobje, ko vam ni bilo usojeno novinarsko stanovanje v Zasavju in je sledil odhod najprej v Maribor in nato v Beograd. Nad Beogradom so vedno vsi navdušeni, vedno je govor o tem, kako so Slovenci tam lepo sprejeti. Tudi vi imate lepe spomine na to mesto.
Bil sem nesojeni dopisnik iz Zasavja, tako so me tudi sprejeli v službo. Na javnem razpisu so mi obljubili stanovanje v Trbovljah, in ker mi ga niso mogli zagotoviti, sem se več kot pol leta v Ljubljani potikal po ljubljanskih hotelih skupaj z Borisom Bergantom, od Ilirije, Bellevueja do Turista in tako naprej. To je bil seveda velik strošek za hišo, ki ni šel v račun tudi takratnemu generalnemu direktorju Milanu Merčunu. Po srečnem naključju, ker je šel moj dobri kolega Darko Marin v Beograd, kjer je leta 1969 odprl beograjsko televizijsko dopisništvo, sem predlagal, da bi šel v Maribor za dopisnika, ker se je tam mesto sprostilo. Dopisništvo je vodil Franček Jauk. Spet so se pojavile težave, ker so morali spremeniti sistematizacijo, a nam je uspelo, pri tem je pomagal odlični kadrovik Dane Robida in v Mariboru sem potem ostal slaba štiri leta v ekipi izvrstnih sodelavcev Frančka Jauka, Joca Žnidaršiča, Kristijana Sandeta in Petra Košenine. Sedež dopisništva je bil še v stari radijski hiši tik ob mariborski tržnici in tudi druženje z radijskimi sodelavci je bilo prijetno.

Naveza z Darkom Marinom pa se je nadaljevala: ko je odšel na potovanje ali ko je moral spremljati ustavne razprave na Brionih po ves mesec, sem ga nadomeščal v Beogradu, tako da sem se na neki način že uvajal. Poleg tega sem dobro poznal prestolnico države še iz obdobja, ko sem tam na akademiji služil vojaški rok. Ko se je Darko vrnil v Ljubljano in prevzel mesto urednika informativnih oddaj, sem odšel v Beograd.

Beograd je bil, vsaj v tistem času, to je bilo v letih 1973-1977, res mogočna prestolnica z neko širino, s pestrim kulturnim življenjem, pomembno univerzitetno središče, s številnimi mednarodnimi kulturnimi in športnimi dogodki, diplomatsko mesto z veleposlaništvi z vsega sveta ter z močnim mednarodnim utripom. Slovence so izjemno cenili, dobesedno so nas nosili na rokah. Preprosto, radi so nas imeli. Zelo odprta vrata sem imel povsod, mogoče tudi zato, ker sem bil izjemno komunikativen. Tudi tja, kamor sem šel, v zvezno vlado oziroma zvezni izvršni svet, sem imel na široko odprta vrata in svoje zaupnike, ki so mi dajali dragocene zaupne informacije in mi pomagali s svojim strokovnim znanjem. V zvezni skupščini sem imel odlične stike z našimi člani delegacije v zboru republik in pokrajin, sploh z vodjo delegacije Markom Bulcem, in moram reči, da je bila to zame najboljša novinarska šola v vsej moji karieri.

Novinarstvo in politika imata vedno intenziven odnos. Takrat je bil, vsaj predstavljam si, še toliko intenzivnejši, saj ste bili med več tnali hkrati: na eni strani jugoslovanska politika, pri čemer mislim Beograd s prosrbskim glediščem, na drugi strani je bil pritisk projugoslovanskega medijskega prostora. Skratka, morali ste biti tudi diplomati. Ko je človek v reki, pač plava, ko pa pride na kopno, jasneje vidi, kje je plaval. Kako zdaj gledate na tisti čas?
Kot dopisnik si bil vedno med tnalom in nakovalom. Na eni strani si moral upoštevati interes Slovenije, ki je bil čisto upravičen, zlasti kadar je šlo za usklajevanje letne resolucije t. i. zveznega načrta (danes govorimo o usklajevanju proračuna), na drugi strani si pa moral upoštevati tudi jugoslovanske vidike, saj smo živeli v skupni državi. Tu je bilo potrebno veliko spretnosti, tudi poguma in tudi načelnosti. Slovenija je vedno vztrajala pri suverenem odločanju republike in njenih interesih pri transparentnem zadolževanju in zmanjševanju zunanjega dolga, ki ga naj odplačujejo tisti, ki so se zadolžili, ter čistih računih, ne pa pokrivanju zgrešenih političnih naložb in drugih izdatkov zveznega proračuna za pretirane potrebe Jugoslovanske armade s tiskanjem denarja v Topčiderski kovnici, kar je ob naraščajoči nelikvidnosti pospeševalo pogubno inflacijo. Je pa res, da si moral pri tem delu biti zelo dobro seznanjen tudi s tistim, kar se je dogajalo v ozadju. Da si točno vedel, kam pluje ta ladja, v katero smer. Recimo, zelo dobro se spomnim, ko so brifirali Tita, ko je bilo njegovo zdravstveno stanje že precej slabo. Bil je zelo alergičen, če je morebiti videl, da se bo inflacija dvignila. Vedno je rekel: delavski razred ne sme čutiti, da se dražijo osnovne prehranske potrebščine. Potem so zanj vedno pisali s posebnim pisalnim strojem na dve, tri tipkane strani z velikimi črkami, ker je imel težave z vidom, in te podatke nekoliko prikrojili, da je privolil v sprejetje gospodarske politike.

Vsakoletno usklajevanje zvezne letne resolucije v odborih zbora republik in pokrajin, ki je potekalo decembra, je bilo zelo zahtevno obdobje. Bistvo vsega početja je bilo, koliko bo v zveznem proračunu razpoložljivega denarja in koliko bo kdo dobil iz njega, ne pa, koliko bo kdo prispeval vanj. Stališče Slovenije je bilo: če govorimo o nekih potrebah, tudi za vlaganje v nerazvite republike in na Kosovo, naj se neposredno dogovarjata republika in pokrajina oz. dobesedno gospodarstvi, da se vidi potem, kam se ta denar vlaga, kako se porablja, in da je viden učinek.

Slovenija in njeno politično vodstvo sta vedno vodila strogo, načelno politiko: vztrajali smo, da ne bomo prispevali več denarja v zvezni proračun, ker tega več ne zmoremo. A le do trenutka, ko so bili prizadeti finančni interesi Slovenije. Se spomnim, ko je predsednik zveznega izvršnega sveta Djemal Bijedić usklajeval proračun z vodji delegacij republik in pokrajin. Slovenci so bili takrat vztrajni, kajti da se je lahko resolucija sprejela, je bilo prej potrebno soglasje republiških skupščin in izvršnih svetov. Mi smo vztrajali, da v tistem letu ne damo več denarja v zvezni proračun in da se prekine njegovo deficitarno financiranje. Ko je prišel do Bulca, ga je vprašal: "Vi ne daste več in vztrajate pri svojem stališču?!" Bulc mu je samo pritrdil. Potem je vprašal svojega svetovalca Nisima Konfina: "Koliko pa dobi Slovenija za projekt tovarne TAM, ki dela za vojsko?" In je svetovalec povedal številko. "Koliko dobi ravenska železarna za projekt 'kupola'?" In spet isto. Potem pa je rekel: "No, v redu, ostanite pri svojem stališču, ampak za vojaški program v Mariboru in na Ravnah potem boste dobili toliko manj." In je rekel Bulc: "To pa ne." Moral je popustiti. Takrat se je vsa načelnost končala.

Na to temo sem naslednji dan naredil komentar, da smo pri svojih stališčih ob usklajevanju resolucije zelo načelni, a ko gre za naše interese, pokleknemo. Sledil je oster odziv, hoteli so me vrniti v Ljubljano, češ da delam proti interesom Slovenije. Prav Bulc me je zaščitil, ko je rekel, da sem povedal tisto, kar bi sicer on moral povedati javnosti, pa ne sme in se mora potresti s pepelom po glavi.

V knjigi veliko opisujete tudi tehnični napredek v opremi. Zdaj je za nas to skoraj težko predstavljivo. Zdaj napišeš prispevek, ga zmontiraš in ga na preprost način pošlješ. Zdi se, da je bil takrat človeški vidik timskega dela še toliko pomembnejši. Kako se spominjate tega razvoja?
Bistvo je, da je to bila tudi šola spoznavanja nujnih delovnih procesov - bodisi v Mariboru, Ljubljani bodisi v Beogradu. V Beogradu si natančno vedel, da moraš tisti dan, ko je zasedalo neko pomembno telo, poslati poročilo. Če sta se seja ali dogodek zavlekla, pač nisi mogel posneti prispevka vnaprej na kraju samem, ampak si šel neposredno v televizijski studio. Imel sem izjemna sodelavca, Žiko Milovanoviča in Pajo Petroviča Pantelijo, ki še vedno snema v našem beograjskem dopisništvu. Bil je voznik službenega vozila in hkrati tonski tehnik, predvsem pa je bil izjemno iznajdljiv in je pozneje prijel tudi kamero, če je bilo potrebno. Če smo film razvili, je bilo treba rešiti tudi administrativne postopke in Žika, ki je prišel z beograjske televizije, je dobro poznal načine, kako kaj urediti po hitrem postopku. Takrat so se vse televizije imenovale po glavnih mestih, nismo smeli uporabljati nacionalnih oznak, ker bi že rekli, da imamo neke odcepitvene težnje v glavi.

Tehnično iznajdljivi ste morali biti tudi pri svojem dopisniškem delu v Beogradu. Zelo zabavno je brati vaš opis spremljanja Titovega popotovanja z Modrim vlakom.
Beograjska televizija je imela dva snemalca v Modrem vlaku, s katerim se je vozil Tito s svojim številnim spremstvom. V vseh krajih, kjer se je vlak ustavil, so imeli reportažni avtomobil in so neposredno prenašali dogajanje. Mi smo pa delali z eno filmsko kamero, res pa je, da smo z avtomobilom drveli, kar je bilo zelo adrenalinsko. A potem nas je beograjska televizija prosila, ali ji damo nekatere naše posnetke, ker so bili boljši. Timsko delo je bilo zelo pomembno, kot je tudi zdaj.
Televizija ima eno posebnost: če novinar v sebi nima teh lastnosti za timsko delo, potem je bolje, da ne dela na televiziji. Tu ne moreš biti egocentričen, pa si misliti, da si samo ti pomemben. Je že res, da ljudje vidijo samo tebe, vendar pa je okoli tebe veliko ljudi, ki so najbolj dragoceni del ekipe, ki ustvarja neki prispevek. Sam sem se tega vedno zelo dobro zavedal.

Tudi pozneje, ko sem delal gospodarske oddaje na RTV-ju, sem se vedno v studiu najprej zahvalili kamermanu, vsakemu posebej, asistentu, tonskemu tehniku in vsem preostalim članom ekipe. Zakaj? Če ekipa čuti to medsebojno povezanost in spoštovanje do njihovega dela, predvsem kadar gre na teren, da ekipi razložiš, kaj bi želel narediti, kaj je tvoja sporočilnost projekta, ki ga delaš, če natančno in pravočasno deliš vloge in naloge ter jim zaupaš, da je vsak v ekipi strokovno usposobljen tako kot ti, potem je to neko lepo sozvočje, to je timsko delo. Na televiziji ne moreš biti individualist, tudi potem ko se nagradi neki projekt, morajo biti vsi deležniki tega soudeleženi. To je zelo pomembno, ker ekipa mora dihati kot eno telo.

Da se znova vrneva v Beograd. V knjigi opisujete, kako ste bili kot novinarji zelo dobro obveščeni, vedeli ste več, kot ste sporočili javnosti. Vseeno me je malo presenetilo, kako je Tito ukazal, da morajo biti vsi posnetki do 9. zjutraj v Beogradu, in producent Dnevnika je potem iz Ljubljane v Beograd odpeljal ta posnetek.
To je bil dogodek, ki je bil povezan s spremljanjem Tita, ko je obiskal Makedonijo in Kosovo. V Makedoniji je obiskal več krajev, pogledal je, koliko in kako so obnovili Skopje po katastrofalnem potresu. Imel je sestanek z razširjenim političnim aktivom v njihovem sobranju in bil je kar oster. Bil je namreč dobro seznanjen z dejanskim stanjem in je vedno nalival čistega vina. Zraven njega je sedela Jovanka in se ni mogel spomniti nekega imena, zato mu je hotela povedati ime na glas. In ji je zabrusil: "Ti pa tiho bodi, tu nimaš pravice govoriti!" Vsi smo se samo spogledali, vsem nam je bilo neprijetno, je pa res, da je to že bilo obdobje družinskih sporov med njim in Jovanko. Potem se je nadaljevala pot na Kosovo, kjer je imel v Brezovici, na obronkih Šar planine, tudi sestanek s političnim aktivom Kosova v spremstvu vseh najvišjih funkcionarjev.

Dal jim je jasno vedeti, da se v pokrajini nenamensko zapravlja preveč denarja, ki ga dajejo razviti deli države, in sklad za nerazvite ni vreča brez dna. Vmes ko je govoril, pa so prišli v dvorano trije pudlji in ga ves čas vlekli za hlačnico, zato jih je odganjal. Celotno dogajanje je, sicer le interno, neposredno prenašala beograjska televizija v vse studijske centre v državi. Torej vsi so lahko to posneli, da bi potem čim prej objavili nastop oziroma govor Tita.

Že ko so ga psi vlekli za hlačnico in je vpil fuj, marš, mi je bilo jasno, da bodo sledile tehnične težave v magnetoskopih, saj bo to treba izrezati. Potem je prišel tudi do poglavja - bili smo tik pred podpisom Osimskih sporazumov z Italijo. Povedal je, da bo z njimi poleg državne meje urejen tudi položaj italijanske manjšine v Sloveniji, in dodal: "Upam, da tudi slovenske, pa nisem prepričan, da je ta italijanska vlada sposobna to urediti." Takoj mu je vskočil v besedo vodja kabineta in ga prekinil z besedami: "Tovariš Tito, to pa ni za javnost." Tito je rekel: "V redu. To bomo dali ven, politični aktiv pa mora to slišati." In nato je še ocenil zahtevne razmere na Sinaju in Bližnjem vzhodu v prepričanju, da se bodo težave na Sinaju nadaljevale, da med Arabci ne bo nikdar pomiritve in dokončnega mira.

Ko je končal, je sam rekel: "Veste, tisto, kar sem govoril o Italiji in Bližnjem vzhodu, to ni za objavo." Ampak takoj potem nas je novinarje na sestanek poklical Aleksandar Šokorac, vodja kabineta, in rekel: "O tem ne boste nič pisali in poročali, bomo dali kratko sporočilo prek Tanjuga. Drugi lahko greste, tisti iz TV-studiev pa še malo ostanite." In nato nam je z resnim glasom naročil: "Vse, kar ste posneli, kar ste neposredno posneli v vaših TV-hišah, ti magnetoskopski trakovi morajo biti ob 9. zjutraj v mojem kabinetu v Beogradu."

Hitro sem šel telefonirat, takrat dobiti telefonsko zvezo iz Brezovice na Kosovu z Ljubljano je trajalo kar nekaj časa, in potem dobim Jerneja Kosa, ki je bil odličen producent v informativnem programu v Dnevniku. Ko sem mu povedal, kakšna je zahteva, je bil zelo nejevoljen. "Kaj so čisto zmešani? Kaj si mislijo?! Kje naj zdaj dobim letalo ob 22. uri zvečer, vlak je tudi že odpeljal." Zjutraj ob 9. je bil magnetoskopski trak, takrat smo imeli še tricolske trakove, že v Beogradu, v kabinetu, ker ga je Jernej lastnoročno z avtomobilom odpeljal tja.

Med svojim delom v Beogradu pa ste bili enkrat tudi na drugi strani: v medijih ste se znašli, ko ste junaško rešili utapljajočega dečka v Donavi.
Na bazene imam neljub spomin: ko sem bil še deček, me je enkrat nekdo sunil vanj v globino in sem se skoraj utopil. Utapljanje je grozljiva travma, ki tiči v tebi vse življenje. Mogoče je tudi to povezano s poznejšim dogodkom.

Ko sem bil dopisnik v Beogradu, sva vsako soboto s Pajom, ki me je prišel iskat, šla po časopis in pošto na beograjsko televizijo, kjer je bila pisarna našega dopisništva. In ko sva se vračala domov, sva šla na Pajevo pobudo na kavo v restavracijo Dunavski cvet v kompleksu športnega centra 25. maj na Dorčolu. Bil je sončen dan v mesecu aprilu, ko se prebuja pomlad. Sediva ob Donavi. Udobno sva se namestila z lepim pogledom na široko Donavo, na del starega mesta in tovornega pristanišča. Medtem ko srkam odlično turško kavo, se mi pogled ustavi na gladini mogočne reke. Vidim ribiča v čolnu, ki moli palico v umazano vodo, in mahajoče ročice, ki so tonile pod vodno gladino. Rekel sem: "Pajo, nekdo se utaplja. Teciva, da ga rešiva." Ko sva tekla po stopnicah, sem vmes odvrgel oblačila, Pajo jih je za mano pobiral, in brez pomisleka skočil v vodo. Bil je april in reka je bila še zelo mrzla, ampak na mraz sem poln adrenalina v hipu pozabil. Ko sem skočil na glavo v vodo, me je seveda za trenutek streslo, a takrat na to niti ne pomisliš. Voda je bila umazana in smrdeča. K sreči ob obrežju ni bilo močnega rečnega toka. Splaval sem pod gladino, ker ročic ni bilo več na površju. Instinktivno sem zatipal lase in otroško glavico, priklenil sem telesce na svoje prsi in splaval na površje. Bil je deček, star šest, sedem let. Takoj sem odplaval do obale, kjer je bila že množica radovednih ljudi. Zelo težko je bilo priti ven, ker je bila zelo strma betonska nabrežina, po kateri nisi mogel hoditi.

Pajo je iz avtomobila takoj prinesel toplo odejo, otroku sem nudil hitro umetno dihanje, na veliko srečo je nenadoma zakašljal in začel dihati. Ko so me zagledale tiste lepe modre oči in ko je prestrašen zajokal, so me oblile solze veselja, da sem rešil mlado življenje. Potem sva ga odpeljala domov, bil je zelo prestrašen, bal se je, da ga bo mama kaznovala. Malo je manjkalo, da nisva znova reševala, ker je tudi mama skoraj omedlela, ko je slišala, kaj se je zgodilo.
Potem so me iskali prek radia B92, ker so se mi starši želeli zahvaliti. In je rekel Pajo: "Daj, pojdi tja!" In sva jih šla obiskat. Oče in mati sta me objemala, nista imela besed, s katerimi bi se mi zahvalila. In sta potem predlagala, da bi postal njegov boter. Obljubil sem, da pridem, saj to pomeni, da te vzamejo za svojega. Bilo je veliko slavje, v spomin sem dobil tudi zlat pečatni prstan. Žal se je ta povezava, potem ko sem se vrnil v Slovenijo, izgubila, tako da ne vem, kako živi. Zdaj je star okoli 50 let. Si ga pa želim poiskati, nekaj sem že raziskoval prek spleta, upam, da mi bo uspelo. Kar me je pa zabolelo, je bilo pa to - to so mi povedala starši -, da se je javilo kar več "rešiteljev", ki so zahtevali finančno nagrado. Dogodek je dokumentiral tudi največji beograjski in srbski dnevnik Politika.

Kot ste že sami rekli, ste novinarji v tistih časih čutili veliko odgovornost. Biti novinar nekoč, recimo pred 30 leti, je drugače kot danes. Nekoč je imel poklic veliko večji ugled. Kje vidite možnost, da si novinarji povrnemo ugled? Je težava v tem, da nas je veliko: nekoč je bilo novinarjev malo, vsi so se poznali med seboj, držal se je standard kakovosti novinarskega dela?
Tako bom rekel. Kar se je zgodilo, je to, da je fakulteta FDV producirala ogromno število novinarskega kadra za različne potrebe. Odprli so se različni PR-ji. Včasih, če mi je nekdo rekel, ko se je začel pojavljati PR oziroma tako imenovani strokovnjaki za odnose z javnostmi, ko sem nekoga potreboval, bodisi iz neke delovne organizacije ali funkcionarje, obrnite se na PR, sem rekel: ne, želim se neposredno pogovarjati s sogovornikom in imeti z njim neposredni stik. Ta PR se je zelo razrasel. Prepričan sem, da je novinarjev preveč, zlasti še ob tem, da se je razmahnilo veliko število različnih tiskanih in elektronskih medijev, ki nimajo zagotovljenih normalnih materialnih pogojev za njihov obstoj in delovanje. Tu so še lastniki, ki ničesar ne vedo o novinarstvu in vlogi medijev, in kjer je to še mogoče, iz njih črpajo dobiček, ničesar ali pa zelo malo vlagajo v razvoj in izobraževanje kadrov in tehnološko prenovo. Zaradi tega je preveliko število prekarnih honorarnih sodelavcev, ki nimajo zagotovljene osnovne socialne varnosti in so prisiljeni delati po navodilih lastnikov.

Drugo, kar mislim, je, da smo bili v mojem času novinarji veliko bolj vpeti v vsakdanje življenje. Pustimo to, da so bile razmere bistveno drugačne kot danes, ampak veliko smo hodili po terenu, iskali smo spodbudne primere na terenu, dobre delovne kolektive, dobre primere prakse, inovatorje. Imeli smo akcijo Turistični nagelj, bodeča neža, kjer smo vsako leto podelili nagrade najbolj vzornim krajem in gostiščem v turizmu in hkrati grajali tiste, ki svojih priložnosti niso znali izkoristiti. Iskali in promovirali smo številne inovatorje in podeljevali televizijsko priznanje inovator leta. Hkrati pa smo imeli mnogo več žive televizije, oddaj, ki so tekle v živo. To je bistvo televizije, da zna ustvariti tudi zanimiv in privlačen televizijski dogodek. Režiser Beno Hvala je pri tem imel vedno izvrstne in izvirne ideje. Da ne omenjam vseh drugih, kot so bili Stane Škodlar, Mirč Kragelj, Fran Žižek, Janez Drozg, Anton Marti, in da ne naštevam vseh drugih, ki so se zavedali, kaj je osnovno poslanstvo javnega medija.

Mislim, da se je predvsem novinarstvo razvodenelo, preveč je padlo pod vpliv dnevne večstrankarske politike. Preveč je tega, če govorim o elektronskih medijih, navadnega podtikanja mikrofonov, preveč sledimo temu, kaj bo rekel ta minister, oni minister ali politik - brez kritičnega vrednotenja njihovega besedičenja. Iz enoumja smo prišli v večstrankarsko enoumje, ki mu novinarji preveč zvesto sledijo. So tudi častne izjeme, žal pa jih je premalo in se v tej množici izgubijo. Med njimi so nekateri izvrstni raziskovalni novinarji, analitiki, ki jih še krasijo pokončnost, poštenost, pogum, resnicoljubnost in moralna drža. Vedno sem dejal, ko sem bil na odgovornih položajih: mene nič ne moti, lahko si kot civilna oseba, državljan privrženec neke stranke, ideologije ali veroizpovedi, ampak ko si v vlogi novinarja in če želiš pošteno in odgovorno do gledalcev, ki predstavljajo najširši javni interes, opravljati svoje delo, tisto pusti pred vrati, preden prestopiš prag RTV-hiše. Zlasti govorim o nacionalni radioteleviziji.

Dejstvo je, da smo zavezani našim gledalcem in poslušalcem, to je naša osnovna baza, ki predstavlja najširši javni interes, in nobena politična stranka, nobena verska pripadnost, nobena ideološka pripadnost. Zavezani smo javni odgovornosti, programski in poslovni neodvisnosti, objektivni resnici, visokemu strokovnemu delu in zavezani moramo biti tistemu osnovnemu poslanstvu, ki ga določa Zakon o RTV SLO in ki ga imamo zapisanega tudi v našem kodeksu, ki smo ga prvi napisali in sprejeli. Naloga javne radiotelevizije je, da vselej ostaja blizu gledalcem in poslušalcem. Njen cilj je, da nenehno krepi svoj položaj in ostaja v službi javnega interesa.

Mislim, da je ena velikih pomanjkljivosti, vsaj v sedanjem času, od leta 2000 dalje, da so bili ukinjeni komentarji na televiziji. Na radiu tu pa tam še zasledim komentarje, ki na televiziji res manjkajo. Marsikomu, če bi imeli neka trdno določena pravila ravnanja, neko etiko, kodeks, etični kodeks, če bi recimo imeli licenco za poklic novinarja podobno kot pri zdravnikih, bi jo morali vzeti.

Da se navežem na vaše besede. V vaši karieri ste se veliko posvečali gospodarskim temam. Vedno, tudi pozneje, ko ste se vrnili v Ljubljano in pripravljali različne gospodarske oddaje, ste spremljali tehnološke novosti. Med branjem knjige me je prešinilo, da je v mnogočem danes isto, kot je bilo takrat: pojavlja se korupcija, ljudje ne marajo novosti in sprememb. Tudi gospodarstvo je v tej hiši še vedno na stranskem tiru. Kje vidite razlog za to?
Dejstvo je, da v tistem obdobju, to moram reči, gre velika zasluga za programsko rast Stanetu Grahu, ki je bil odgovorni urednik, potem je postal direktor televizije, za njim sem nasledil mesto odgovornega urednika informativnega programa. Stane Grah je bil tisti idejni tvorec vseh novosti in oddaj na tej televiziji: mi smo takrat po oddajah Mi med seboj, V živo, Bobu bob uveljavili že Tednik, Pod lipo, V znamenju, V nedeljo zvečer, med prvimi v Jugoslaviji uvedli teletekst, imeli smo številne pogovorne aktualne studijske in terenske oddaje v živo. Stane Grah je imel zelo dober občutek, da je treba imeti čim več tudi gospodarskih oddaj, ker je vedel, da prihaja čas sprememb, da se pojavljajo borze, nov način finančnega in ekonomskega vedenja in razmišljanja pri ljudeh, da se uveljavljajo številne tehnološke novosti, za katerimi ne smemo zaostajati in tako naprej. Res pa je nekaj: če želiš to področje dobro pokrivati, moraš imeti dovolj znanja. Ne moreš se z nekom pogovarjati ali delati prispevka, če v osnovi ne razumeš osnovnih ekonomskih pojmov in ti primanjkuje ustreznega strokovnega znanja. Tu pa je bila mogoče v določenem obdobju pomanjkljiva kadrovska politika. V našem času smo se zavedali, v primerjavi z danes, da so kritični element javne radiotelevizije inovacije. To je še zlasti pomembno v času digitalizacije in konvergence medijev. Javne radiotelevizije morajo biti odgovorne za iskanje novih vsebin, novih tehnologij in storitev. Osnovna vrlina pri vodenju javnega servisa je sposobnost učiti se in spreminjati se. Noben zakon javnim radiotelevizijam in medijskim ponudnikom ne daje avtomatične pravice do njihovega obstoja. Osnovna značilnost definicije javnega RTV-ja, ki jo ločuje od komercialnih medijskih ponudnikov, je njegova obveznost do družbe. Kajti zasebne medijske družbe delujejo primarno v interesu svojih lastnikov ali delničarjev, medtem ko javne radiotelevizije morajo služiti celotni družbi s širjenjem, razvijanjem in podpiranjem družbenih, političnih in kulturnih državljanskih pravic. Zato pri svojem delu zagotavljajo medijske vsebine z univerzalnostjo vsebine in dostopa, uredniško neodvisnostjo, visokimi programskimi vrednotami in odgovornostjo.

Še zdaj veliko spremljate gospodarstvo?
Še vedno, zelo rad spremljam gospodarske oddaje, pravim, da bi morale biti v primetimu in da jih ne bi smeli premikati. To se je dogajalo tudi v mojih časih: včasih je bila oddaja na enem programu ob eni uri, potem drugič na drugem programu ob drugi uri. Odnos do gledalca, poslušalca mora biti izjemno tankočuten. Kot ljudje imamo tudi v glavi neki čip, ki registrira neko oddajo. In točno nas opozori, kdaj je ta oddaja na sporedu. Če jo premaknemo, smo s tem izgubili že določen odstotek gledalcev oz. poslušalcev. Izjemno cenim radijce, recimo. Studio ob sedemnajstih je oddaja, ki je, odkar pomnim, od prvih dni, ko sem prišel v hišo, dolga leta na sporedu vsak dan ob isti uri na prvem radijskem programu. In nikomur ni padlo na pamet, da bi to oddajo časovno premikali, in zato ima tudi velik krog poslušalcev. Vsaka shema, bodisi radijska bodisi televizijska, je pravzaprav nedotakljiva, vsaj za pet let mora veljati, če ne več. Razen če seveda oddaji gledanost pada, potem je treba nekaj narediti in jo nadomestiti z boljšo, ne pa ohranjati zasebnih "vrtičkov". Sicer pa mora biti programska shema železni repertoar, da se točno ve, kdaj je časovno oddaja na sporedu, in upoštevati navezanost gledalcev ali poslušalcev nanjo.

Če se dotakneva zadnjega dela vaše kariere. Kako ste doživljali osamosvojitveno vojno? Takrat smo bili vsi prikovani pred televizijske zaslone, televizija je bila glavni vir informacij.
Moram reči, da smo bili na to, da se bo slej kot prej zgodilo to, dejansko nekoliko že pripravljeni. Ko je bil zadnji izredni zvezni partijski kongres v Beogradu, kjer smo se definitivno razšli, sva dogajanje najprej v internem prenosu spremljala dogajanje v pisarni s Tadejem Labernikom, ki je bil takrat urednik Tednika. Ko sva videla, v katero smer se razvijajo dogodki, sva takoj predlagala odgovornemu uredniku in vodstvu, da bi to prenašali, saj morajo biti dramatični dogodki v Sava centru dosegljivi najširši javnosti. Ko sva bila v prenosu in komentirala dogajanje, je Ciril Ribičič po posvetu z Milanom Kučanom stopil za govorniški pult in razglasil, da slovenska delegacija zapušča kongres in s tem tudi skupno državo. Midva sva se od veselja objela in rekla: končno. Dovolj je teh žalitev slovenskega naroda in njegovega dostojanstva. To je bil v bistvu že začetek razpada skupne države in sestop slovenske partije z oblasti.

Vedeli smo, kaj nas čaka, nismo pa računali, da bo vojska takoj posegla v zadeve in da bodo padle civilne žrtve. Tisti dan, ko se je to zgodilo, nas je takoj sklical Lado Ambrožič kot odgovorni urednik. Njegova zasluga je, da smo med njegovim urednikovanjem uvedli oddajo Made in Slovenia, namesto Žarišč zelo gledane Odmeve, pa Polnočni klub, oddajo Očetje in sinovi itd. Za vsako pomembno zadevo, čeprav smo bili dogovorjeni, da na vsako polno uro pripravljamo 24-urni news program, smo sproti obveščali gledalce z novicami in informacijami, ki so nam jih pošiljali naši izvrstni dopisniki. Še več. Imeli smo dragocene informacije, ki smo jih, ker niso bile vse za objavo, posredovali v štab v Cankarjevem domu. Ne samo, da smo voditelji in uredniki Dnevnikov ter novinarji neprekinjeno delali, celo spali smo na mizah v desku, ker se je bilo nevarno voziti domov, mimo vojaških zased. Preden sem šel v zvečer v studio televizijskega Dnevnika, ki sem ga vodil, sem po telefonu prejel grozilni klic, očitno vojaškega častnika, da nas bodo raketirali in naj se pazimo, kaj sporočamo gledalcem. Poslal sem ga nekam in nanj pozabil.

Vas je bilo strah?
Ne, ni me bilo strah, smo pa v sebi čutili določeno psihično napetost in nelagodje. Veš, da se ti lahko kaj nepričakovanega zgodi. Vse skupaj nas je družilo močno domoljubje, patriotizem. Vedeli smo, da zdaj ni več šale in da gre zares, da ohranimo našo neodvisnost in samostojno državo. Tudi meni so telefonirali na dom. Doma je telefonsko slušalko dvignil sin, ki je takrat hodil na bežigrajsko gimnazijo. Rekli so mu, da bodo likvidirali očeta in mamo.

Najbolj pa so me še pred začetkom vojaške agresije JLA prizadeli obkoljevanje nabornega centra v Pekrah in demonstracije pred vojašnico vojvode Mišiča v Mariboru, ko so ven krenila oklepna vozila in je eno med njimi povozilo enega izmed demonstrantov, Josifa Simčika, ki je na pločniku obležal mrtev. Bil je prva agresorska žrtev v Sloveniji. To me je neznansko prizadelo in hkrati peklilo.

Moram reči, da smo ob veliki podpori odgovornega urednika Lada Ambrožiča in vseh sodelavcev res izšli kot zmagovalci, ampak tisto, kar nas je pa najbolj bolelo, je bilo to, da so na koncu, ko so se delila priznanja za veterane, nas novinarje na RTV-ju spregledali. Mislim, da je bila to ena največjih napak nove slovenske oblasti glede novinarstva, zlasti še v naši hiši, v tistem obdobju. Za zasluge po desetdnevni vojni so se trkali po prsih tudi tisti, ki jih takrat ni bilo nikjer videti in ne slišati. Naša hiša je imela veliko materialno škodo na oddajnikih, država nam takrat ni dala niti centa. Za posojilo smo zaprosili avstrijski ORF, ki nam je pomagal s posojilom v devizah in nikoli ni zahteval, da vrnemo ta denar. Od države pa nismo dobili niti ficka, čeprav smo kot javni nacionalni medij opravili zgodovinsko nalogo in vlogo in se zavedali našega osnovnega poslanstva v nasprotju z nekaterimi drugimi. To je pa odnos do RTV-ja, ki bi si ga danes politika tako rada lastila. Ko gre pa za tako last, zagotavljanje ekonomske neodvisnosti medija, ali ko bi morala kaj storiti ali primakniti k razreševanju finančnega položaja hiše ... takrat imajo gluha ušesa. Še več. Nasilno so nas vključili v javni sektor, kamor ne sodimo, zlasti še novinarji ne, uvrstili med neprimerljive poklice državnih uslužbencev, nas na tak način podržavili, česar ne bi smeli storiti. Temu sem z aktivom novinarjev in koordinacijo njihovih sindikatov, ko sem bil generalni direktor, odločno nasprotoval. Nas financirajo gledalci in poslušalci, država pa nam da zanemarljivo malo. Za zaposlitev honorarnih sodelavcev nam bi morali odobriti višji RTV- prispevek, ne pa, da se za plače koristijo sredstva iz prodaje delnic, ki bi morala biti izključno namenjena za zahtevne investicije tehnološkega posodabljanja in digitalizacijo narodnega bogastva - radijskih in televizijskih arhivov ter gradnjo novega Multimedijskega centra.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili, da ostanete v novinarskih vodah, da ne boste šli v politiko?
Ne, nikdar. Takrat sem bil na veliki preizkušnji na prvih večstrankarskih volitvah. Takrat so me v hiši nagovorili, naj kandidiram, ker sem bil zelo priljubljen med gledalci. V predkandidacijskih postopkih sem dejansko dobil največ glasov, ampak je potem na uredniškem sestanku Jure Pengov dal jasno vedeti, da kdor kandidira, se mora zavedati, da zanj ni vrnitve med novinarje. In to, moram reči, me je zelo morilo, o tem sem razmišljal vso noč. Pretehtal sem pozitivne in negativne strani poslanskega poklica in ugotovil, da je slabše, če grem v politiko, sploh ker sem bil razmeroma mlad. Kaj pa bom potem počel, če na naslednjih volitvah, ki so bile čez dve leti, ne bom uspešen oz. če bom uspel, pa bi se moral pokoravati strankarskim interesom in politiki? Nisem maral, da mi kdo diktira, kako moram govoriti, kako moram glasovati, hotel sem ostati tak, kot sem bil.

V knjigi pišete, da je moč javne radiotelevizije v njeni povezanosti z gledalci in poslušalci. Pred kratkim je bil na radiu intervju z generalno direktorico EBU-ja Ingrid Deltenre, ki je med drugim govorila tudi o vlogi javne televizije. Pravi, da je tudi gledanost treba upoštevati, vendar pa ne vedno, ker ni ključni vidik, hkrati pa ne dvomi o obstoju javne radiotelevizije tudi čez 10 let. Vi ste na RTV-ju opravljali širok razpon funkcij, zaradi česar imate gotovo dober vpogled. Kakšna bo po vašem mnenju javna televizija čez 10 let?
Javna nacionalna RTV-hiša bo v vsakem primeru obstala - kljub konkurenčnim domačim in tujim televizijam. V kakšnem obsegu, je drugo vprašanje. Mislim, da že zaradi zavezanosti osnovnemu poslanstvu, gledalcem in poslušalcem, da mora ustvarjati programe tako za večinski del gledalcev in poslušalcev kot za t. i. manjšine. Kajti javna nacionalna RTV mora pokrivati vse segmente, vse interese, zato ima nekatere oddaje za ciljno občinstvo, ki sicer ni v velikem številu, a vendarle zadovoljuje njihov interes. Da sploh ne govorimo o tem, da zadovoljuje tudi interese t. i. narodnostnih manjšin, kot so pri nas italijanska, madžarska in romska, pa morda še katera, kar je zelo pomembno. V tem se tudi bistveno razlikuje od komercialnih medijev. V preteklosti, ko je bil frekvenčni spekter zelo omejen, so javne radiotelevizije morale pokrivati vse vrste programov in njihovih zvrsti na enem ali dveh razpoložljivih kanalih. Obstajala je potreba po priljubljenih programih za splošno javnost kot tudi programih, ki zadovoljujejo posamezne interesne skupine. Celovit program in univerzalnost vsebine, ki ju na številnih tematskih vsebinskih kanalih omogočajo digitalizacija, multimedijske storitve in konvergenca medijev, sta življenjsko pomembna za javno radiotelevizijo pri izpolnjevanju svojih obveznosti do družbe. Vsi prebivalci morajo imeti možnost najti programe na javnih kanalih po svojem okusu in znotraj svojih interesov. Ljudje, ki poslušajo radio in gledajo televizijo, morajo na javnih kanalih najti to, kar iščejo in potrebujejo. Zadovoljiti je treba povpraševanje po programih in drugih storitvah, kjer koli in kadar koli jih zahteva občinstvo. Skratka javni ponudnik medijskih storitev mora biti prisoten na vseh bistvenih medijskih platformah.

To pa ne pomeni, da zagotavljanju obstoja javne radiotelevizije ne pretijo določene pasti in nevarnosti. Zanjo se je treba nenehno boriti. Kajti brez uredniško in poslovno neodvisnega javnega medija, ki ga omogoča njegovo pretežno financiranje z RTV-prispevkom, ne moremo govoriti o demokratizaciji družbe. Oddajanje programov je namreč "politična" dejavnost, saj ima neizmerljivo moč za oblikovanje javnega mnenja in vpliva nanj. Pri tem pa se je treba vselej zavedati naslednje težave: vsaka politika kjer koli na svetu si podreja nacionalko svojim dnevnim interesom. Tista politična opcija, ki pride na oblast, hoče imeti vpliv in tako imamo, žal se zgodovina ponavlja, ob vsakem nastopu nove oblasti na vrsti spremembo zakona o RTV-ju, da si z njim zagotovi vpliv prek programskega sveta, prek nadzornega sveta, skratka da je politika prisotna v programih skozi njen vpliv. Če se bo taka praksa nadaljevala, potem bo to zelo slabo za nacionalko, kaj šele, da bi se ideološko delila na t. i. desne in leve programe in kanale. Takim predlogom smo že bili priča v mojem obdobju, ko sem bil generalni direktor, in sem se temu poleg strokovne javnosti odločno zoperstavil. Bojim se, da ne bi prej ko slej doživeli tudi pri nas nečesa podobnega, kot se danes z javno radiotelevizijo dogaja na Poljskem. Proti takim pojavom še zdaleč nismo odporni.

Zelo pomembno je tudi to: premalo se v Sloveniji zavedamo, da je RTV ne le informativna, temveč tudi največja kulturna, izobraževalna ustanova, ki v svojih arhivih hrani izjemno dragoceno narodno bogastvo, kulturno dediščino, tako radijsko kot televizijsko, ki so jo ustvarjale številne generacije vse od njenega nastanka dalje.

V času vašega direktorovanja je bil ustanovljen tudi Multimedijski center RTV Slovenija. Če gledamo svetovne smernice, je porast spleta izjemen, tudi v slovenskem medijskem prostoru podatki kažejo, da več ljudi prebere novice na spletu, kot jih gleda na televiziji. Kakšno je vaše stališče do tega?
Že v obdobju, ko sem bil generalni direktor, sem multimedijskim storitvam posvečal največjo pozornost. Že takrat smo v naši strategiji zapisali, da moramo zgraditi nov multimedijski center ob sedanji RTV-stavbi, imeli smo še večje ambicije, da bi postavili novo RTV-hišo v Domžalah, kjer imamo 50.000 kvadratnih metrov lastnega zemljišča. Stvari se žal počasi premikajo.

Mislim, da so multimedijske storitve prihodnost javne radiotelevizije, tako kot je to drugje po svetu. Danes moramo delovati na multimedijski način: neka novica mora biti takoj in najhitreje dosegljiva vsak trenutek in kjer koli smo, na različnih in številnih napravah, ki jih imamo na voljo in prek katerih jo lahko tudi sprejemamo. Pomeni pa to tudi določeno revolucijo v novinarskem načinu dela: treba je tudi razmišljati multimedijsko, ko se lotimo priprave novic in drugih novinarskih zvrsti. Ne smemo biti kratkovidni: nekaj se je zgodilo, pa bomo najprej to objavili na radiu ali v Dnevniku ... to mora biti že v tistem hipu dosegljivo na multimediji, pa naj bo to na telefonu, tablici ali računalniku, kjer koli, kjer je možnost sprejema našega signala. Zavedati se moramo, da je mlada generacija največji uporabnik teh storitev, in njihovemu interesu moramo ustrezno prilagoditi tudi našo programsko vizijo in strategijo, hitreje uvajati nove programske tematske kanale, ki nam jih digitalizacija omogoča. Češ da nam tega zakonodaja ne omogoča, ne more biti izgovor. V to preprosto ne verjamem, ker dobro poznam, kako to počno na javnih medijih v svetu. Bodimo zato mi bolj inovativni, dejavni in agresivni z novo ponudbo in storitvami.

Za konec pa še skok k drugi temi. V vaši knjigi ne pišete veliko o zasebnem življenju, le dotaknete se ga tu in tam. Steber vaše zasebnosti je vaša žena, pišete, kako ste se z njo posvetovali o pomembnih odločitvah ... Kako pa zdaj preživljate vsakdan, kako ste presekali z novinarskim življenjem, za katerega radi rečemo, da traja 24 ur?
Izpregel sem po 44, 45 letih dela na različnih delovnih mestih, bolj ali manj odgovornih. Pred seboj sem vedno imel cilj, da bom nekaj počel. Tudi ko sem doživljal padce, sem vedno iskal možnost, kje bi našel delo, kako bi se z njim potrjeval. Vedno je v meni tlel neki nemirni duh, iskanje nečesa novega. Tisti dan, ko sem se odločil, da grem v pokoj, oziroma prvi meseci po upokojitvi so bili malo čudni, manjka ti tista dnevna rutina, razgibanost, da si šel v pisarno, da si srečal sodelavce in sodelavke, se kaj pomenkoval, posvetoval in kaj koristnega naredil. Moram reči, da sem vesel, da imamo počitniško hišo na Polževem, kjer se ukvarjam z različnimi zadevami. Sicer pa še vedno redno spremljam radio in televizijo. Zelo rad poslušam 1. radijski program ali Val 202, redno spremljam televizijo, zavezan sem televizijskemu Dnevniku, vmes pa, ko so oglasi, poškilim, kaj se dogaja pri konkurenci, če ji lahko tako rečemo. Vedno namreč pravim, da se komercialne televizije in nacionalka dopolnjujejo, ne pa, da so si konkurenca. Komercialne televizije imajo svoje poslanstvo, mi pa svoje. Redno sledim tudi spletni ponudbi MMC-ja, včasih imam tudi pripombe, sploh če popoldne in zvečer niste dovolj hitri z novicami, sploh kadar gre za šport in z njimi zamujate.

Moj dan je zapolnjen s številnimi rečmi, ki me zanimajo, poleg tega imamo že drugo leto zapored tudi psičko kavalirko Ajko, ki skrbi za moje zdravje in fizično kondicijo. V poletnem času sem tudi navdušen kolesar, vsako sredo zvečer zahajam v druščino Kroga rahlo načetih, t. i. KRN, v telovadnici rehabilitacijskega centra Soča, kjer igramo odbojko. Smo zelo zanimiva družba različnih poklicev, večji del že z upokojenskim stažem, od Bineta Roglja, Mije Klešnik, Mitje Rotovnika, Dušana Tršarja, Pavla Dolenca, Mitje Meršola, Milana Štrbana in Francija Perčiča do mlajših Josipa Košute, Uroša Skaleriča, Jureta Mikuža, Lovra Peternela. V zadnjem obdobju smo ekipo pomladili z Nejcem in Evo Matjaž ter Tomom Peršuhom. Najprej se pomerimo na igrišču v odbojki, potem pa ob prigrizku nadomestimo izgubljene kalorije in polemiziramo o različnih aktualnih temah ter spreminjamo svet. Včasih se tudi sporečemo, ampak vedno se razidemo kot dobri prijatelji in to nas druži. Sem tudi predsednik kolesarskega društva Rog Ljubljana Radenska in predsednik Društva generala Maistra Ljubljana ter konzul omizja Ljubljana pri Združenju slovenskega reda vitezov vin, tako da imam dejavnosti dovolj in mi resnično zmanjkuje časa. Poleg tega redno z ženo obiskujeva premiere v ljubljanski in mariborski operni hiši, Mestnega gledališča Ljubljana in koncerte našega simfoničnega orkestra, ki je dosegel zavidljivo kakovostno raven. Dan je za vse dejavnosti prekratek.