Aleksander Mervar je dolgoletni direktor ELES-a in od lani predsednik Energetske zbornice. Po izobrazbi je ekonomist, karierno močno zasidran v slovenski energetiki. Vodilne funkcije je zasedal v zagorskem rudniku, Termoelektrarni Trbovlje, ljubljanskem Te-Tolu in skupini Istrabenz Gorenje. Kot pravi, bi njegov nesojeni doktorat iz elektrotehnike, za katerega mu je zmanjkalo časa, nosil naslov Tehnična in ekonomska optimizacija slovenske elektroenergetike. In prav v tej smeri tečejo njegovi razmisleki: katere nove energetske objekte potrebujemo in kako upravičiti njihovo ceno ter ceno elektrike, ki jo bodo proizvajali. Kot poudarja, smo pred zelo zahtevnimi odločitvami, tudi glede JEK-a 2. Pri tem Mervar, v nasprotju s številnimi ne daje lepih obljub o poceni elektriki, temveč opozarja, da bo ta v prihodnje verjetno vse dražja.

V podnebno-energetski strategiji Slovenije se vse bolj utrjuje ideja mešanice obnovljivih virov in jedrske energije. Je to dobra kombinacija, ki bo v prihodnosti lahko pokrila vse naše potrebe po elektriki?

Kombinacija je prava. Tisto, kar v tem trenutku manjka, predvsem za prehodno obdobje nekje od konca tega desetletja do začetka proizvodnje v JEK 2, so nove plinske enote.

Nove plinske elektrarne vidim za tri namene. Najprej gre za strateško rezervo države za primere kriz. Drugi razlog je, da mora imeti Eles kot sistemski operater zakup kapacitete v višini največje enote v omrežju. Trenutno je pri nas največja enota NEK, in to rešujemo v partnerstvu z BiH-om in Hrvaško. A ko govorimo o JEK-u 2, ki bo moči 1100 megavatov ali 1600 megavatov, tega dogovora ne bo več, to je drugi razlog. Tretji razlog je, da ko bo tehnologija za pretvorbo presežkov hrambe za proizvodnjo zelenega vodika zrela ter tehnološko in ekonomsko sprejemljiva, lahko v teh plinskih turbinah v odprtem procesu kurimo tudi zeleni vodik. Plinske elektrarne lahko torej porabimo za tri namene, v vsaki življenjski dobi posamezne elektrarne za drug namen.

Bi torej morali trenutno razmišljati predvsem o postavitvi plinskih elektrarn?

Leta 2021 je SAZU zaprosil Roberta Goloba, ki ga je pozneje zamenjal Dejan Paravan, Jožeta P. Damjana in mene, če bi pripravili projekcijo do leta 2050. Pri izračunih, ki sem jih pripravljal, smo prišli do glavnega problema: s TEŠ-em imamo težave zaradi pomanjkanja in stroškovne cene lignita, nova jedrska elektrarna pa ne bo zgrajena pred letom 2040. In kaj bomo vmes? Trenutno imamo luknjo, saj ne gradimo niti enega velikega energetskega objekta. Vlečemo in vlečemo hidroelektrarno Mokrice, čeprav tudi Mokrice z elektroenergetskega vidika niso ne vem kaj.

Kaj je najcenejše, najhitreje mogoče zgraditi in za kaj vse lahko to uporabljamo? Takrat sem predstavil scenarij, po katerem bi postavili plinske elektrarne, ki so z vidika emisijskega izdatka najcenejše in najhitreje narejene. Tu pridemo sicer do problema dobave plina, a tudi vojna v Ukrajini se bo enkrat končala, na kakršen koli način že. Ne verjamem, da se lahko Evropa odpove ruskemu plinu, poleg tega ima Slovenija solidne mednarodne plinovodne povezave.

Imamo torej dve alternativi. Ali zgradimo plinske elektrarne ali pa bomo do dograditve JEK-a 2 povečevali uvozno odvisnost. Pri tem se moramo geostrateško vprašati, kaj bomo, če pride do motenj na enotnem evropskem trgu z elektriko. Te motnje praviloma niso dolge, a ko je vreme najslabše, ko je zima mrzla in je megleno, ne prejmemo praktično ničesar iz fotovoltaike, če ni vetra, ne delujejo vetrnice …

Takrat se države zaprejo vase?

Seveda, tak primer smo imeli leta 2018, ko ni bilo vetra, sončne elektrarne so proizvedle zanemarljive količine, snežilo je skoraj dva tedna in kar naenkrat je bilo enotnega evropskega trga konec.

Poglejmo Italijo, ki je nominalno (ne v odstotkih) največji uvoznik elektrike v Evropi. A Italija lahko v krizi zažene vse svoje speče elektrarne, saj ima ogromno starih elektrarn na mazut in na plin, ki stojijo. Italija gleda na ekonomiko in trenutno ji je elektriko ceneje uvažati. Toda vedno moramo imeti v mislih najbolj črn scenarij, pri katerem na prvem mestu ni več cena, temveč oskrba z elektriko. Prav tega smo se bali na začetku energetske krize leta 2022.

Kje bi lahko postavili plinske elektrarne?

Ne predlagam koncentracije vseh v Brestanici, kjer že imamo plinsko elektrarno. Če se namreč podre daljnovod, nimamo nič od tega. Možnih lokacij imamo dovolj, na primer v Trbovljah ali v TEŠ-u.

Pod vlado Boruta Pahorja ste se podpisali pod študijo, ki je takratno politično garnituro opozorila na to, da bo TEŠ 6 nerentabilen. Mimo korupcijskih afer, povezanih s projektom, se je izkazalo, kot ste napovedali, da zalog lignita v velenjskem rudniku za tako velik blok ni dovolj. Predlagali ste gradnjo manjšega bloka, a ste ostali preslišani. Kaj napovedujete danes, glede nove jedrske elektrarne JEK 2?

Ja, na žalost sem imel spomladi 2009 prav. Edini, ki je mojo študijo vzel resno, je bil tedanji minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Gregor Golobič. Drugi ne. Sedanji ekipi skupine GEN zaupam, z Dejanom Paravanom sva bila nekoč sodelavca, poznam njegov način dela, odnos do realnosti in še kaj.

A najpomembneje bo pošteno pojasniti ocenjeno stroškovno ceno iz JEK-a 2. Mislim, da bo marsikdo razočaran, saj se v medijih ustvarja vtis, da bo električne energije iz JEK-a 2 dovolj, in to po nizki ceni. Prvo bo morda res, da bo torej elektrike dovolj, odvisno od prihodnje porabe električne energije zaradi toplotnih črpalk in razvoja električne mobilnosti. Drugo pa zagotovo ne drži.

Toda danes pogosto slišimo prav to, da bo elektrika iz JEK-a 2 poceni. Celo prva različica referendumskega vprašanja je bila zastavljena v smislu, ali volivci podpirajo cenovno dostopno električno energijo, ki bi jo zagotavljala nuklearna energija.

Dokler nisi tik pred ciljem in ti ponudnik da ponudbo, so vse drugo samo primerjave. Sam sem zagovornik JEK-a 2, ampak po pameti. Tisti, ki zelo zagovarjajo JEK 2, zatrjujejo, da bo proizvedena elektrika poceni. A poglejmo, kaj se je zgodilo Angležem. Velika Britanija je neprimerno večja od nas, kar vpliva že na sama pogajanja s ponudniki, saj je percepcija ponudnika drugačna. Pri tem obstaja korelacija – manjši kot si, manj kot si vpliven, višja je lahko cena.

Hinckley Point C je z dvema 1600-megavatnima blokoma trenutno največja jedrska elektrarna v gradnji v Evropi. Trenutna objavljena odkupna cena elektrike, sklenjena med britansko vlado in investitorjem EDF, je kar 150 evrov na megavatno uro. Tudi iz JEK-a 2 ne pričakujem, da bi bila lahko bistveno nižja, tudi v najlepših sanjah stroškovna cena elektrike ne bo nižja od 125 evrov na megavatno uro.

Nisem "ptica zloslutnica", a že leta in leta skušam samo na podlagi empiričnih raziskav in dokazov razlagati situacijo, saj je pošteno, da ljudje vedo, za kaj gre. In če kdo misli, da bo cena iz JEK-a 2 nižja, kot je cena elektrike na borzi … Ne verjamem.

Problem je tudi, da smo majhna država. V Evropi imamo štiri velike energetske sisteme: nemškega, francoskega, italijanskega in angleškega. Francozi imajo 56 jedrskih elektrarn. Če zgradijo novo nuklearko in je stroškovna cena elektrike iz novega obrata zelo visoka, jo preostale delujoče stare nuklearne elektrarne absorbirajo in je ponder precej nižji. Če pa mi v svoj sistem vključimo elektrarno, ki nam bo proizvedla najmanj 50 odstotkov vse elektrike, ga ni resursa, ki bi ti to pokril, česar nekateri ne razumejo. Sam sem po izobrazbi ekonomist, ne elektroinženir, zato vedno gledam ne le tehnično, ampak tudi ekonomsko plat.

Hinkley Point C nam kaže tudi to, da se gradnja lahko zelo zamakne in cena precej poviša.

Nisem nikogaršnji advokat, a koder koli se pojavi francoski EDF, so težave. Na Finskem Olkiluoto, v Franciji Framaville in v Veliki Britaniji Hinkley Point. Povsod se zamuja, cena pa se dviguje. Gre za 1600-megavatne bloke.

Tudi pri nas so v ožjem izboru 1600-megavatni bloki. Med mogočimi ponudniki pa je tudi francoski EDF, poleg ameriškega Westinghousa in korejskega KHNP-ja. Imate med osmimi različnimi možnostmi, ena od njih predvideva celo gradnjo dveh blokov, svojega favorita?

Moč elektrarne ne bi smela biti višja od 1600 megavatov. Glede na majhnost slovenske elektroenergetike se nagibam bolj proti 1100 megavatom kot proti 1600 megavatom. Enota velikosti do 1600 megavatov ne bi povzročila večjih vlaganj v prenosni elektroenergetski sistem, zahtevala pa bi gradnjo obsežnejših plinskih enot, kar sem pojasnil že predhodno.

Čeprav se že pogovarjamo o referendumu, še vedno ne vemo, koliko bi JEK 2 lahko stal in kdaj bi bil lahko resnično zgrajen in priklopljen v omrežje. Je Slovenija zmožna financirati in izpeljati tak projekt?

Višina naložbe bo pogojena z izbiro moči elektrarne. Večja ko bo ta, višja bo investicija, res pa je, da se investicijski izdatek na megavat praviloma znižuje z višanjem moči.

Menim, da tega sami nismo sposobni financirati, še najmanj slovenska elektroenergetika. Ta nima denarnega toka, ki bi omogočal odplačilo najetih posojil za JEK 2 v prvih letih začetka obratovanja elektrarne.

Dejstvo je, da bo JEK 2 teritorialno v Sloveniji, kar pomeni, da bo priklopljen na slovensko prenosno omrežje v lasti Elesa. Vsak partner, ki se bo v projekt vključil, bo elektriko želel izvažati, kar pomeni, da moramo priti do čezmejnih prenosnih kapacitet.

Nabor potencialni partnerjev je tako po moji oceni omejen. Najbolj naravno, tudi z vidika čezmejnih prenosnih kapacitet, bi bil partner iz naših sosednjih držav. A Avstrija je strogo proti jedrski energiji, Italija za zdaj prav tako, ostaneta nam Hrvaška in Madžarska. Pri nuklearki v Hinkley Point C-ju je partner francoski proizvajalec EDF … Ne vidim pa vira, kako bi lahko to financirali sami.

Ali je ocena, da bi bila lahko nova nuklearka v omrežje priklopljena leta 2037, realna?

Nerealna. Ocenjujem, da ne bo pred letom 2040.

Gospodarska zbornica Slovenije močno podpira projekt JEK-a 2, medtem ko vi opozarjate, da energetsko intenzivna industrija ne bo sposobna odkupovati elektrike po njegovi ceni.

Bom poskusil odgovoriti, ne da bi bil nesramen. Gospodarska zbornica je, če se spomnite, zelo podpirala tudi šesti blok Termoelektrarne Šoštanj. Zelo rad bi videl, katero podjetje bi danes kupovalo elektriko po ceni 200 evrov na megavatno uro … Umeščeni smo na območje, ki je uvozno zelo odvisno, od elektrike so torej uvozno odvisne tudi Madžarska, Italija, Avstrija in Hrvaška, hkrati smo v območju z najvišjimi cenami. Časi za železarstvo ali proizvodnjo aluminija, na primer v Talumu, katerega lastniki smo bili do pred enega leta v Elesu, niso rožnati. Če bi imeli na primer JEK 2 že skoraj zgrajen in bi proizvodnjo zagnali s 1. januarjem 2025 ter bi jih vprašali, ali bodo kupovali elektriko po ceni 125 evrov na megavatno uro … Ne morejo. To so pač dejstva.

V čem je problem? V mednarodnem gospodarstvu v tej panogi delujejo zelo velika podjetja. Tudi država tu ne more kaj dosti pomagati, poleg tega se lahko pojavi problem nedovoljene državne pomoči. Energetsko intenzivna industrija potrebuje elektriko v pasu. Če bi imeli, tako kot Francozi, stare, zamortizirane nuklearke, ki dobro delajo in proizvajajo poceni elektriko v pasu, bi takoj rekel, da je to industrijo treba zaščititi. Tako pa se mi postavlja vprašanje, kdo bi pri nas to plačal.

Tehnologija malih modularnih reaktorjev (SMR) naj bi bila za širšo rabo zrela šele čez 10 ali 15 let. Kot poudarjajo v Gen energiji, Slovenija ne želi biti poskusni zajček, torej med prvimi državami, ki bi jo uvedle. Kakšno je vaše stališče?

Se strinjam. Nismo tako bogati, da bi bili nosilci pilotnih projektov, razen če nam to kdo stoodstotno financira.

Kako vidite SMR-je kot alternativo drugemu bloku? Gen energija je zelo jasno sporočila, da SMR-je vidi kvečjemu kot dopolnitev novi nuklearki, ne kot alternativo.

Najprej moramo videti, kaj se bo dogajalo s porabo elektrike v Sloveniji v prihodnje. Zadnja leta je industrija zmanjšala porabo in gredo številke navzdol. Gospodinjstva pa rabe niso povečala, a ta podatek je tudi posledica tega, da ne vemo, kaj se dogaja med "net meteringi" (Neto meritve proizvedene in porabljene električne energije iz mikrosončnih elektrarn. Op. a.). Po mojih izračunih so gospodinjstva porabila 12 odstotkov več kot v predkoronskem obdobju.

Sam sem predlagal in že nekajkrat v javnosti povedal, da je treba dati vodstvu Gen energije zeleno luč, da se projekti vodijo naprej. Slovenija je tako majhna, da bi bilo za obvladovanje tveganj in sistema veliko boljše postaviti SMR-je oziroma male modularne reaktorje kot pa eno veliko enoto. Toda če bomo čakali, da se tehnologija SMR-jev razvije in medtem ne bomo ničesar naredili … Že tako smo zamudili štiri leta, ko še ni bilo jedrske renesanse.

Smo v Evropi in svetu že priča jedrski renesansi?

Smo, poglejmo, kdo vse se v zadnjih letih odloča za nove jedrske elektrarne. Seveda pa to pomeni višje cene te tehnologije in daljše dobe izvedbe investicij, saj so usposobljene investicijske ekipe pri proizvajalcih te opreme omejene.

Bodo zaradi jedrske renesanse cene višje, ne nižje?

Število proizvajalcev jedrskih elektrarn je omejeno. Na žalost imajo najprimernejše enote, ki so manjše, Kitajci in Rusi, s katerimi zaradi političnih razlogov, po mojem mnenju, ne bomo sodelovali. Torej ostanemo pri omenjenih treh ponudnikih iz Južne Koreje, ZDA in Francije.

Druga plat problema je v tem, da celotna Evropa rine v razpršene vire, nimamo pa tehnologije, s katero bi obvladovali omrežje. Tudi v Sloveniji imamo s tem težavo, lani smo imeli zelo velik skok instaliranih kapacitet sončnih elektrarn. A če bi nam ta trend še naprej rasel, bomo slovenski elektroenergetski sistem čedalje težje obvladovali.

Ko govorite o razpršenih virih, mislite na samooskrbne sončne elektrarne ali tudi na večje enote?

Mislim na vse. Tudi polje vetrnic, ki proizvaja 20 megavatov, ni ne vem kaj. Velika polja bi lahko bila na Pohorju … A v Sloveniji ne bi imeli ničesar. Elektriko pa bi imeli skoraj zastonj. Vsak nekje vidi problem, nekdo vidi daljnovod, drugemu gredo na živce vetrnice, tretjemu paneli. Včasih namerno provociram z vprašanjem, katera država je z empirično študijo dokazala, da obvladuje elektroenergetski sistem z razpršenimi viri.

Lahko natančneje pojasnite, v čem je problem?

Pri sončnih elektrarnah je proizvodnja elektrike visoka v osončenem delu dneva, in vprašati se moramo, s čim bomo pokrili obdobja, ko sonca ni. Z baterijami? Lahko, a le poleti. S čim pa bomo napolnili baterije decembra, ko je dan najkrajši?

Naj ob tem pojasnim eno od zablod glede baterij kot hranilnikov. Ja, lahko se uporabljajo predvsem v mesecih visoke proizvodnje elektrike iz sončnih elektrarn, vendar gre za dnevne, in ne sistemske baterije. Kaj pa od 15. novembra do 15. marca? Baterije so takrat bolj kot ne same sebi namen!

Kot primer se pogosto omenja Kalifornija, a tam je 365 dni približno tako kot pri nas poleti, kar pomeni, da se baterije čez dan lahko polnijo. Osončenost moramo preveriti za vsako državo posebej in Slovenija ima svoje posebnosti. Baterije pri nas ne pridejo v poštev.

Sončno energijo lahko kombiniramo z jedrsko, ki ima konstantno proizvodnjo elektrike. Toda še vedno imamo dnevne in nočne konice, ki jih lahko rešujemo na dva načina: ali sončne elektrarne ugasnemo, ko je proizvodnje dovolj, ali pa elektriko pretvorimo v vodik … A ta tehnologija še ni na voljo in v kratkem ne pričakujem množičnega razmaha elektrolize in uporabo zelenega vodika za proizvodnjo elektrike, še manj pa njeno stroškovno sprejemljivost.

Ob nadaljnjih investicijah v sončne elektrarne bomo tako imeli precejšnje presežke v mesecih maj–september med 7.00 in 21.00, takrat bodo cene nizke. V nočnem času in hladnejših mesecih pa precejšnje manke in posledično visoke cene.

Naslednji problem bodo investitorji v sončne elektrarne, saj bo cena elektrike v najbolj osončenih obdobjih nič ali celo negativna. Tisti, ki imajo denar, se bodo začeli spraševati, zakaj bi v to investirali.

Za izravnavanje razlik med neenakomerno proizvodnjo iz sončnih elektrarn in pasovno proizvodnjo jedrske bi torej še vedno potrebovali plin?

Plin lahko zaženeš takoj, ko na primer ni vetra in sonca. Ali pa elektriko uvoziš. A po zakonitostih celinskega dela Evrope je redkokdaj nekje zelo sončno, drugod pa zelo oblačno. Hočem reči, da bomo imeli vsi iste težave. Vsi bomo imeli presežke takrat, ko elektrike ne bomo potrebovali, in primanjkljaje takrat, ko jo bomo potrebovali.

Sam sem tudi privrženec nižje moči nove nuklearke. Da bi se "špilali" pri nuklearki in je ne zaganjali na 0,9, kar pomeni 90 odstotkov ur v letu pri polni moči … Tu je ekonomija katastrofa. Da bi prilagajali proizvodnjo v nuklearki, bi morali biti hudičevo bogati ali pa imeti zelo staro, zamortizirano elektrarno, da bi se to izplačalo. Pri novi nuklearki tu ni variante.

Kje smo trenutno s samooskrbo z elektriko?

Trenutno? Od včeraj? (v četrtek, 7. marca op. a.) Na dnevni ravni smo bili skoraj izravnani (proizvodnja in poraba). Pozna se, da imamo visoke temperature in da vse deluje. Delata TEŠ in NEK, težav ni. Letos se uvoz in izvoz gibljeta pod desetimi odstotki.

Sicer pa je pomembno, o kateri časovni enoti govorimo: leto, mesec, dan ali ura. Teoretično smo lahko samooskrbni na letni ravni, na urnem pa praktično nemogoče. Merjeno na prenosnem omrežju smo bili lani samo 6,3-odstotno uvozno odvisni. Če ne bi prišlo do izpada NEK-a v začetku lanskega oktobra, bi bili na letni ravni približno enoodstotno uvozno odvisni.

Kljub nizki uvozni odvisnosti pa smo imeli kar 60 odstotkov ur v letu negativno bilanco, se pravi, da smo elektriko uvažali. To, da lahko pokrijemo z domačo proizvodnjo večino porabe, na urni ravni niti približno ni res. V letu 2022 smo bili kar 95 odstotkov vseh ur v letu uvozno odvisni.

Kaj naš čaka, ko bomo ustavili TEŠ?

Predvsem povečana uvozna odvisnost, ki bo lahko tudi 40-odstotna na letni ravni, na urni ravni pa v posameznih urah tudi do 80 odstotkov.

Zadnje čase pogosto slišimo, da mora biti Slovenija samooskrbna z elektriko, ker nam bo to zagotovilo nižjo ceno elektrike. Ali to drži?

To je larifari. To je napovedovanje prihodnosti.

Ne bi bil rad v koži Tomaža Štoklja in Dejana Paravana. Paravan se mora odločati za skoraj 100 let vnaprej. Nihče ne more danes vedeti, kakšna bo cena elektrika v prihodnosti. Lahko razmišljamo le v tej smeri: več ko bo novih tehnologij in bolj ko bodo stare ugašale, večji bo pritisk na cene. Trenutno zaradi bogatih subvencij pravih cen na borzah sploh ne vidimo.

Borza je sicer kazalnik, ki poganja cene dvostranskih pogodb. Večina pogodb je namreč sklenjenih dvostransko, ne na borzi. Če pogledamo naš BSP South Pool, prodaja elektriko na dnevnem trgu in za dan vnaprej. Tu se praviloma prodajo tisti presežki, ki jih trgovci niso mogli ukalupiti v terminske pogodbe. Večina pogodb je namreč terminskih, te pa so lahko sklenjene na borzi ali pa dvostransko. Trgovec z lastno proizvodnjo elektrike, ki na primer s Talumom sklene terminsko pogodbo, si je s tem zagotovil prodajo dela proizvodnje, a bo še vseeno odšel na borzo, kjer si bo zakupil terminski posel.

Cena elektrike se oblikuje prosto. Seveda lahko v kriznih razmerah, kakršne smo imeli v drugi polovici leta 2022, posamezna vlada države članice EU-ja sprejme določene krizne ukrepe. Naša jih je.

Še nekaj je pomembno. Največji slovenski proizvajalki električne energije sta skupina GEN in HSE. Ne glede na 100-odstotno državno lastništvo, za oba generalna direktorja veljajo določila 6. člena Obligacijskega zakonika, ki opredeljuje pojem skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja. Konkretno, če bi prodajala elektriko pod nižjimi cenami, kot veljajo na enotnem evropskem trgu, sta potencialno odgovorna za povzročeno gospodarsko škodo, se pravi, sta lahko kazensko in materialno odgovorna. Vas bom vprašal, tako kot že nekaj vaših kolegov: Poznate primer gospodarske družbe, ki proizvaja globalni produkt, njegove cene so se npr. dvignile za 100 odstotkov, odgovorni pa so se odločili, da svojih cen ne bodo prilagodili tržnim cenam?

Se strinjate, da je elektrika osnovna človekova dobrina, dostop do nje pa ena od osnovnih pravic?

Je bila in bo. Vendar, pri tem ne smemo mešati pojma "pravica" in "socialna dobrina". Elektrika je tržno blago, cene se oblikujejo prosto, v preteklosti smo bili v naši državi navajeni na zelo nizke cene, ki pa jih v prihodnje ne bo več. Takšne moje izjave marsikoga zmotijo, so nezaželene. Trudim se predvsem laični javnosti argumentirano pojasniti te moje napovedi.

Smo se znašli v trenutku, ko bomo morali sprejeti nekaj zelo pomembnih odločitev?

V težkem trenutku smo, tudi sam bi se težko odločil. Menim, da moramo končati, kar smo si zastavili in zgraditi HE Mokrice. Sicer pa dajmo mandat in denar Gen energiji, da pripravi projektno-investicijsko dokumentacijo za vse možne scenarije, za JEK 2, a tudi za SMR-je.

Če se vrnemo k sončnim elektrarnam in pogledamo, kakšne so bile nabavne cene leta 2010, in jih primerjamo z današnjimi, je razlika osemkratna, danes so cene osemkrat nižje. Ne vemo, kaj bo čez pet let, morda bodo elektrolize uspele in postale rentabilne. Če se bodo izkazale za rešitev, potem bomo imeli z veliko jedrsko elektrarno problem. A če zdaj igramo na to karto in ničesar ne storimo, bomo čez pet, deset let na istem kot danes, in bo situacija še težja. Hkrati nisem prepričan, da bo TEŠ zdržal še deset let, saj bo imel, na podlagi podatkov o prihodnjih borznih cenah elektrike in kuponov C02 okrog 200 milijonov evrov izgube na leto ... Takrat (leta 2009) sem bil res jezen, še danes bi imeli dovolj premoga, če bi zgradili manjši blok, zaposleni v Premogovniku Velenje in TEŠ se ne bi bali za svoje službe. A to opozorilo me je takrat stalo mesto generalnega direktorja HSE-ja.

Vas danes lahko kaj stane kritičnost na primer do JEK-a 2?

Nisem kritičen, samo resno povem, tako kot je. Kaj me lahko stane? Imam 42 let delovne dobe, na vodstvenih in vodilnih mestih sem 37 let, jutri grem lahko v penzijo. Ko si mlajši, imaš majhne otroke, si bolj ranljiv. Čeprav sem se sam vedno malo igral z usodo.