Evropska unija je leta 2004, v letu, ko se ji je priključila tudi Slovenija, potrdila evropsko ustavo, ki je na koncu države članice sicer niso ratificirale. V preambuli je pisalo, "da namerava Evropa, ponovno združena po bridkih izkušnjah, napredovati po poti civilizacije, napredka in blaginje v dobro vseh svojih prebivalcev" … torej po bridkih izkušnjah prve svetovne vojne, medvojnega časa, ko je vzniknil fašizem, in uničujoče druge svetovne vojne, ko sta bila uničena fašizem in nacizem.

Antropologinja dr. Irena Šumi, ki se na svojem akademskem področju veliko ukvarja z judovstvom, antisemitizmom in ksenofobijo, poudarja, da tako v Evropi kot po svetu čakamo na novo paradigmo. "V tem trenutku vse, kar živimo – od tehnoloških, gospodarskih do političnih idej – je proizvod 19. stoletja. Se pravi, da smo že hudo dolgo v tem dolgem, dolgem 19. stoletju in je treba najti izhod."

O fašizmu pravi, da sam po sebi nima vrednot, te so prazne: "Poveličevanje naroda, države in seveda kult osebnosti, ki je popolnoma obvezen. Mogoče se nam ta zgodovina v tem trenutku ponavlja na bolj klovnovski način, vendar ne smemo pozabiti, da je tudi del javnosti v tridesetih letih Hitlerja zaznaval kot klovna. Na misel mi pride Charlie Chaplin s svojim znamenitim filmom. Nauk bi bil, da klovnov ne smemo nikoli podcenjevati."

Njen priljubljeni ameriški javni intelektualec, sicer novinar in avtor, Cris Hedges citira nekoga in pravi: "Proti fašizmu se ne borimo zato, da bomo zmagali, ampak zato, ker je fašizem." Se pravi, da fašizem vedno uveljavlja oziroma kot svojo perspektivo vidi stvari, ki jih v novejši analizi vedno več avtorjev prepoznava kot patriarhalizem. Osebno nesvobodo, razliko med spoloma, podrejenost žensk in otrok, uničevanje narave in lik mača, ki je pravzaprav zelo skrivnosten.

"Zgodovina tega metaforično dolgega 19. stoletja nas prepričuje, da je tisto, kar je najnevarnejše, biti nema priča, t. i. 'bystander'. Tisti, ki je vedno tiho, ki nič ne reče, ker ne gre zanj ali zanjo. Aktivirati se je seveda treba, ampak antifašizem kot stališče temelji v veliki prepričanosti v osebno svobodo. V resnici to niti ni toliko politično stališče, kot je načelno ali moralno."

Prisluhnite intervjuju z antropologinjo Ireno Šumi v zvočni obliki. Z njo sem se na Valu 202 pogovarjal Gašper Andrinek.

Kakšno mesto v ideji Evropske unije ima antifašizem?

Vedno manjše. To je tisto, kar nas mora skrbeti. Več procesov je, ki vodijo k takim stvarem. Brexit je že tako razvpit, da ne moremo več kaj dodati. Napovedi za Britanijo po odhodu z vedno tesnejšo navezavo na Združene države Amerike. Kaj naj rečemo, naj jim bo sreča mila. Na Britanijo je veliko jeze, ampak stvari se spet obračajo v takšne zgodovinske povezave, ki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja že vodile v zmago fašistoidnih idej in praks. Mislim, da fašizem sam na sebi nima vrednot. Ima prazne vrednote, poveličevanje nacije, naroda, države in seveda kult osebnosti, ki je popolnoma obvezen. Mogoče se nam ta zgodovina v tem trenutku ponavlja na bolj klovnovski način, vendar ne smemo pozabiti, da je tudi del javnosti v tridesetih letih Hitlerja zaznaval kot klovna. Na misel mi pride Charlie Chaplin s svojim znamenitim filmom. Nauk bi bil, da klovnov ne smemo nikoli podcenjevati.

Pravite, da zgodovino nenehno recikliramo.

To je naslednja tema, pri kateri sem nekoliko obsesivna. Že leta nazaj sva o tem razpravljala s kolegom, slovenskim sociologom Bracom Rotarjem. Že vsaj od sredine 19. stoletja se nam vsaj v Zahodni Evropi (ali pa v širši Evropi) ponavlja zgodovina na način spirale. Ne vem, ali poznate Bonnellov film, katerega naslova se nikoli ne spomnim, ker je imel v različnih jezikih vsaj štiri, kjer se gruča ljudi, imenitnežev, v eni španski vasi nabere v palači in imajo večerjo, nato pa nenadoma ugotovijo, da nihče ne zna oditi. To traja tedne in tedne. Prebijejo steno, da pridejo do vode. Ljudje umirajo, si izpovedujejo stvari, ki si jih sicer ne bi povedali, dokler nekdo ne pride na idejo, da je treba pogledati okoli sebe in najti pot ven, tako kot so prišli noter. Ta trenutek čakamo. Ne samo v Evropi v tem trenutku, ampak globalno. Čakamo na novo paradigmo. V tem trenutku vse, kar živimo – od tehnoloških, gospodarskih, političnih idej – je proizvod 19. stoletja. Se pravi, da smo že hudo dolgo v tem dolgem, dolgem 19. stoletju in je treba najti izhod.

Reciklira oz. manipulira pa se tudi pojem antifašizma. Kako ga vidite vi?

Danes, ko imamo neki tihi dogovor, da je edina spodobna politična pozicija centristična, ki se tako imenuje po krivici, ker je v resnici neoliberalna, antifašizem velja za levi ekstremizem. Če pomislite samo na organizacijo Antifa, ki je vsaj v ZDA na spisku terorističnih organizacij. Antifašizem je na drugi strani moralno stališče. Moj priljubljeni ameriški javni intelektualec, sicer novinar in avtor, Cris Hedges citira nekoga, ki sem ga pozabila, in pravi: "Proti fašizmu se ne borimo zato, da bomo zmagali, ampak zato, ker je fašizem."

Se pravi, da fašizem vedno uveljavlja oz. kot svojo perspektivo vidi stvari, ki jih v novejši analizi vedno več avtorjev prepoznava kot patriarhalizem. Osebno nesvobodo, razliko med spoloma, podrejenost žensk in otrok, uničevanje narave in lik mača, ki je pravzaprav zelo skrivnosten. Mene še vedno bega in zabava hkrati, da veliko privržencev Donalda Trumpa misli, da je alfa moški, pri čemer se sprašujem, kaj je narobe z mano, ker je to zadnje, kar bi pomislila o njem. Ampak ta zagovedna gotovost 'Sledite mi, ker vem, kam gremo' je točka občutljivosti za vse ljudi. Vsi smo zelo prestrašeni, ker smo tako narejeni. Govorim z antropološkega stališča. Tako smo narejeni, da smo prvič patološko-socialni, na drugi strani pa imamo v živem svetu edinstven (kolikor vemo) občutek za čas in ta temporalen čas je ves naravnan na našo slabo zaznavo prihodnosti, ki nam povzroča vsakršno anksioznost. Taki ljudje, klovni, ki so prepričljivi, ki dajejo občutek, da vedo, kam je treba iti, so večna nevarnost.

Antifašizem kot neko politično prepričanje in kot neko moralno stanje. Je to tudi neka etiketa? Kdo je tisti, ki sploh lahko podeljuje to etiketo? Si jo podelimo sami? Se moramo opredeljevati?

Prav gotovo. Zgodovina tega metaforično dolgega 19. stoletja nas prepričuje, da je tisto, kar je najnevarnejše, biti nema priča, t. i. bystander. Tisti, ki je vedno tiho, ki nič ne reče, ker ne gre zanj ali zanjo. Aktivirati se je seveda treba, ampak antifašizem kot stališče temelji v veliki prepričanosti v osebno svobodo. V resnici to niti ni toliko politično stališče, kot je načelno ali moralno stališče.

Recimo Antonio Gramsci piše, da živeti namreč pomeni biti angažiran.

Zanesljivo. Danes stvari gledamo širokopotezno. Tolikokrat govorimo o tem, kako je pri teh problemih, rastoči fašistizaciji, ideologijah nesvobode, totalitarizma, oligarhije, treba poučevati. Vedno bolj spoznavamo, da je ogromno ljudi, ki so strašno poučeni in zelo izobraženi tudi formalno in vendarle so rasisti, mizogini in obožujejo razne Trumpe in podobno. Problem je globlji, problem je v socializaciji. Sama izobrazba, podeljevanje informacij in argumentacij očitno ni dovolj. To je hud problem.

Zakaj je ideja antifašizma v temelju tako zelo povezana tudi s poudarjanjem temeljne človekove enakosti?

Imate najrazličnejše ljudi. Zgodovinarje, sociologe, tudi antropologe in podobne, ki pravijo, da je to, čemur zgodovinsko rečemo spirala fašizma, ki se kar naprej obnavlja, pojavlja, preraja, v Evropi konstitutiven fenomen. V to je zelo prepričana Putinovska ruska politika in imajo občutek, ki jih ne vara popolnoma, da mora vsake toliko časa Rusija priti osvobodit Evropo. Ni to čisto iz trte izvito.

Kaj je torej tisto, kar Evropo in očitno tudi evropske podaljške, zlasti ZDA in očitno tudi Avstralijo, nekdanji anglofonski kolonialni svet, vleče v te parafašistoidne razmere, je nekaj, kar je inherentno temu 19. stoletju. Temu specifičnemu evropskemu zgodovinskemu razvoju. Znova je treba najti radikalno nov izhod iz tega. Ne levo in desno, to absolutno več nič ne pomeni. Tudi komunizem je ideja 19. stoletja. Iskati moramo nekaj drugega.

Fašistoidna dejanja se dogajajo tukaj in zdaj. V Evropskem parlamentu je še vedno prisotna stranka, ki odkrito promovira fašizem, grška Zlata zora, ki je na zadnjih volitvah sicer izpadla iz grškega parlamenta, a v svojih najpopularnejših letih je dosegla precej veliko podporo, sedem odstotkov v Grčiji.

Vedno znova smo, kakor da ne vemo, zakaj se nam to kar naprej dogaja. Po ekonomskih krizah, po ekonomski strogosti vedno pride čas, ko ljudje začnejo dovolj množično verjeti, da je potreben en sam presvetljen vodja, ki bo naredil konec temu, kar ljudje iz svoje perspektive zaznavajo kot neki kaos, kot anarhizem. To se v tem trenutku žal dogaja globalno. Ta trenutek imamo Trumpovske klovne pravzaprav od Japonske do ZDA prek Azije in Evrope. Ni to več neki še kar smešen fenomen kot kakšen Berlusconi ali Sarkozy. V Indiji se stvari obračajo v podobno nevarno smer, na Japonskem seveda in še marsikje. Tokrat so globalni ekonomski temelji taki, da to omogočajo, ker dejansko vedno bolj živimo v oligarhiji. Ne bi želela predvidevati, kakšen bo tukaj iztek.

Bi lahko trenuten položaj, ko spet drvimo v opozicije ekonomskega strahu, še prispeval k razkrajanju idej antifašizma?

Ne. Na drugi strani je tako, da se ideje antifašizma krepijo. Še nikoli ni bil čas tako primeren za te ideje kot zdaj, ker so okoliščine zrele. Problem, ki se zgodovinsko ponavlja, je ta, da se t. i. desnica vedno sijajno organizira, ta trenutek so sijajno mednarodno organizirani. Med tem ko je z levičarji približno tako, kot pravi pregovor, da je znanstvenike skupaj zbirati levičarje, kot bi hotel mačke spraviti v čredo. Zato je organizacija na antifašistični strani vedno bolj kaotična in manj organizirana. V trenutku, ko pa je organizirana, se pa rada prevesi v nekaj nedemokratičnega. Tak je nauk.

Se vam zdi, da je tudi levica kriva za ošibitev idej antifašizma?

Levice zelo dolgo ni bilo. Levica je začela vsaj v tistih bolj blagih evropskih socializmih propadati v osemdesetih letih. Konec sedemdesetih let, natančno v letih 1980 in 1981, je prišlo do te konsolidacije v anglo-ameriškem svetu med tečerizmom in reganizmom, ki sta se odločila za koordinirano privatizacijo in deregulacijo zlasti financ. Takrat se je začela perestrojka, takrat so bila zlata osemdeseta leta. Partija je bila brez moči, cenzurirati si ni več upala in se je začela ukvarjati s t. i. komunizmom s človeškim obrazom. Potem se je zgodil ta zgodovinski padec evropskih socializmov, ki je dal nepopisen pospešek globalni neoliberalizaciji, ker so se nenadoma odprli prostori, polni bogastva, ki ni pripadalo nikomur. Še vedno trdim, da je bil padec berlinskega zidu tisti kritični trenutek, kjer je ta neoliberalna zadeva zmagala do konca. Potem pa, veste, štirideset let plače realno ne rastejo, prekarizacija je globalen proces. Če bo po tej krizi s pandemijo prišlo do novega vala ekonomske strogosti, potem mislim, da bomo preživeli globalni upor.

Letos mineva tudi sto let od požiga Narodnega doma v Trstu. Eni prvih antifašistov so bili Slovenci, ki so se uprli fašizaciji. Antifašizem je torej globoko povezan tudi z domoljubjem.

Dobro, da ste to vprašali, ker tukaj vlada gromozanska konceptualna zmeda, ki bi jo bilo dobro razčistiti. Domoljubje ima seveda ideološke predznake. O domoljubju kar naprej govorijo razni totalitaristi, ampak domoljubje je drugo ime, romantizirano ali pa ideološko zlorabljeno, za dejstvo, da smo ljudje patološko-socialna vrsta. Kjer koli živite, se boste začeli angažirati z okolico, njene probleme participirati, se tam udejstvovati. Skratka, postali boste del diskurza in boste, kot pravite po Gramsciju, angažirani. To je domoljubje, nič bolj privzdignjenega kot to. Gre za drugo ime za človeško diskurzivnost, ki je celo tako sofisticirana, da jo lahko gojimo na ravni zamišljene skupnosti. Skupnosti slovenskih državljanov in prebivalcev, ki jih, hvala bogu, ne boste nikoli vseh spoznali, ker jih najbrž ne bi marali, a vendarle živite kot člen v diskurzivni verigi.

Domoljubje je prizadevanje za lokalne zadeve. Lokalne v smislu naroda, človek je očitno zmožen takšne projekcije, če ne ideja nacionalizma ne bi bila uspešna. Po drugi strani je domoljubje v tem smislu svobode diskurza vedno del antifašizma. To imate popolnoma prav. Ljudje, ki so zraven še etnično zaznamovani, tako ko so bili in so še danes Slovenci v Trstu, na Tržaškem in še kje, so posebej občutljivi na to. Biti etnično ali rasno označen, je vedno položaj, pri katerem moraš razviti prav posebno pamet, občutljivost in senzibilnost, da preživiš. To so dejansko lahko položaji preživetja. Na primer biti rasistično označen, če ste temnopolti v Evropi ali v ZDA, morate uporabljati vsak trenutek življenja posebne strategije, s katerimi kolikor se da preprečujete predsodke proti sebi. To ni pet minut na dan, to je štiriindvajset ur na dan. To postane življenjki slog. Prav gotovo so se Slovenci v teh razmerah, ne samo v Italiji, ampak še kje, marsikdaj zelo postavili na stran svobodomiselnosti, upora proti zatiranju.

Vi sicer s slovenstvom povezujete tudi pojma kri in grudovstvo. V kakšni povezavi tukaj nastopa antifašizem?

Kri in grudovstvo z antifašizmom je antitetično. Kri in grudovstvo je ime za poseben zgodovinski tip rasizma, ki ni značilen samo za Slovence, ampak je centralnoevropski fenomen, tukaj je pojem 'Mitteleuropa', to, kar je bila nekoč stara Avstrija. Stara Avstrija bi po pravici morala umreti precej prej, kot je, že tam sredi 19. stoletja, pa ni, se je stvar še packala in je zakuhala oz. vsaj sprožila prvo svetovno vojno. Ta poseben tip rasizma se je nekajkrat precej jasno izkazal v svoji uničujoči dimenziji. Vedno pozabljamo, da je bil Hitler Avstrijec. Ni bil Nemec, bil je Avstrijec in imel je precej drugačno formacijo, kot bi jo imel, če bi zrasel nekje na Saškem. Ta kri in grudovstvo je torej ime za to prepričanje ali domnevo, psevdo-biološko prepričanje, da si Slovenec, Nemec ali Avstrijec lahko samo, če si kot tak rojen. To je nepriznavanje akulturacije kot procesa. Zanimivo in žalostno je, da je tako razlikovanje med slovenskimi državljani in slovenskim narodom, se pravi čistokrvnimi Slovenci, jasno zapisano tudi v tretjem členu naše sedanje ustave, kjer se razlikuje med državljanskim korpusom in korpusom slovenskega naroda, ki sta dve entiteti. Problem pri krvi in grudovstvo je, da je tako naturaliziran, da se ljudem zdi, da zaradi tega, ker to verjamejo, niso rasisti. To je središče take popolne naturalizacije.

Pravijo si recimo domoljubi.

Ja, ampak to je zloraba pojma. Domoljub je tisti, ki se politično in socialno angažira v svoji diskurzivni skupnosti in se mora angažirati tudi kritično. Biti kritičen do svoje zamišljene skupnosti – recimo države ali naroda – je del domoljubja, vendar je to seveda v razmerah krvi in grudovstva še posebej močno preganjano, ker sta kritika in analiza sprejeti in dojeti kot nemoralni. Nihče vam ne bo rekel, da nimate prav, ampak vsi vam bodo rekli, da če si pa to rekla, pa nisi Slovenka. To so redne mentalitetne posledice takega kri in grudovstva.

Kaj se je v bistvu zgodilo z antifašizmom, ko obramba slovenstva ni več antifašistična?

Ta trenutek, ko so se stvari med seboj narobe zinterpretirale, se je zgodil že tam v devetdesetem in enaindevetdesetem letu, kjer je del tedanje politike, ki je bila sicer v tem smislu konstruktivna, da je skušala odpreti politični prostor, ki je bil do takrat zaprt z enopartijskim sistemom in se je vojna za slovensko osamosvojitev in vse te reči razumela kot zmaga čistokrvnega slovenstva. To je večinoma še vedno v ozadju tistih političnih ideologij, ki to dediščino ohranjajo, med tem ko smo nekateri takrat stvar razumeli diametralno drugače. Kot odprtost v pluralnost in to v vsakovrstno pluralnost. V dveh stavkih težko rečem, kaj se je potem zgodilo. Zgodil se je tisti razcep, približno na pol pol, vsaj kot kažejo večno volilni rezultati, kjer se je stvar vsebinsko naslonila na to shizmo, ki se je zgodila med drugo svetovno vojno, med kolaboranti in med odporniki proti okupaciji, ki jih je vodila komunistična partija. Mislim, da je bil tukaj ključni trenutek zgrešen koncept sprave, ki se ni ravnal po spravnih procesih, kakršni so v svetu poznani in nekateri so relativno uspešni, preprosto zato, ker tisti, ki so nosilci travme, nikoli niso prišli do javne besede. Namesto ljudi, katerih življenja so bila dejansko prizadeta, mogoče zaradi masovnega zločina povojnih zunajsodnih pobojev, ki so bili zaznamovani kot otroci ali potomci ljudi, ki so bili stigmatizirani, pobiti, pregnani, ti ljudje nikoli niso izpovedali svoje travme, ampak so jih politične ideologije privabile in se začele javno oglašati v njihovem imenu.

Seveda je bilo tukaj storjenih neskončno napak, po drugi strani je bilo pa to po vojni evropski proces. V Franciji, v Nemčiji, na Češkem je bilo po vojni pobitih ljudi v t. i. povojnem maščevanju, ki so ga oblasti, takrat pretežno zasedbene, preprosto dopustile, ker ni bilo kadra, ni bilo sodnikov, ni bilo sodišč, ni bilo nobene možnosti procesirati takšne mase ljudi na soden način. Ta zgodovinska epizoda je politično zlorabljena in to je velika škoda, ker je bila sprava priložnost za to, da se te stvari pojasnijo. Potem pa je tam nastopal neki prazen koncept odpuščanja, ki je religiozen koncept, ki tukaj nima nobenega opravka. Kako lahko pravnuk neke žrtve iz druge svetovne vojne odpusti komu, pravnuku nekoga, ki je bil na drugi strani? To so absurdi v resnici, ki pa temeljijo v tej veri v krvno slovenstvo. In sprava kot da bi tudi krivda šla po krvi in seveda je to barbarizem. V pravu je popolnoma jasno načelo, da otrok ne odgovarja za to, kar naredi starš, to je nemogoče. Zato je ta sprava zožila vso perspektivo, kot da so bili samo partizani in domobranci, kot da ni bilo okupatorjev, kot da ni bilo neslovenskih žrtev na slovenskih tleh. Gre za tunelno vizijo, ki je izrazito ideološka in ki je zastrupila ali pomagala zastrupiti to polarizacijo, v kateri smo.

Ali lahko antifašizem preseže slovenske in na koncu koncev tudi evropske delitve?

Antifašizem in fašizem sta termina iz 20. stoletja. Dokler te termine vlečemo v nove rabe, v nove kontekste, se nečesa bistvenega nismo rešili. Nismo opravili analize 20. stoletja, ki je potrebna, da začnemo stvari gledati na radikalno drugačen način. Kot sem prej rekla, eden izmed načinov, ki se pojavlja, ki se je skušal utemeljiti, je ta pogled, da so to vse verige zgodovinskih dogodkov in ideologij, ki jih ni mogoče misliti zunaj patriarhalizma. Vprašanje je, ali je holokavst mogoč zunaj patriarhalizma. Ali je predstava o toksičnem – v tem primeru – Judu, Romu in Slovanu mogoča zunaj patriarhalnih okvirov.

Danes govorimo o dveh pomembnih rečeh. O neopatriarhalizmu – ta prej omenjena skrajna desnica, ki živi na mitologiji fašizma in nacizma, ima eno samo družbeno vizijo, ponovno uvedbo čistega, razvidnega, jasnega, nekaotičnega patriarhalizma, v katerem ni intelektualcev, kjer ni filozofov in družboslovcev, ker nič ne delajo, kjer je jasno razvidno, kdo je moški in kdo je ženska. Gre za kategorije sovražnikov, tako kot so v nemškem nacizmu to postali Judje, Romi in Slovani. Vedno se mi zdi najbolj smešno to, da naša desnica ignorira dejstvo, da so bili Slovenci nedvomno na vrsti za genocidno dejanje. Nedvomno.

Ker je tretji rajh prvič hotel dostop do Jadranskega morja, Hitler je bil trikrat v Mariboru, pa v resnici ni veliko potoval in je seveda želel etnično očistiti ozemlje, pri čemer je ponovil to, kar se je delalo v kolonijah. Nacistično Nemčijo in njeno ekspanzijo danes gledamo kot zadnje dejanje kolonializma, kjer je Hitler nekaj dni po kristalni noči šel v diplomatsko ofenzivo in je Franciji in Angliji dal neke vrste ultimat, da zahteva točno določene kolonije predvsem v Afriki. Odgovor je prišel po približno enem tednu, da ni govora, in potem se je odločil, da bo za nemški lebensraum izpraznil prostor sredi Evrope. Zaradi tega je po drugi svetovni vojni tisto, kar je najprej umrlo, bil klasični kolonializem, ki je bil razpoznan za nekaj, kar ni več mogoče obraniti. Antisemitizem je pa preživel nedotaknjen.

Potrebujemo zato tudi novi ali drugačen antifašizem?

Absolutno potrebujemo nekaj, kar nima več tega obremenjenega imena. Z imeni in s poimenovanjem je pri človeku sploh kriza. Slovenija, ki je nastala pred približno tridesetimi leti, v tistem trenutku ni imela demokratičnega besednjaka. Javno sem predlagala, da se naj vladi ne reče vlada, ampak mogoče po ameriškem vzoru administracija. In da vlada ne vlada, ampak administrira, kar po naši ustavi prav gotovo počne. Nisem prepričana, da vsi to verjamejo, zlasti kakšni, ki so kdaj na oblasti. Nasprotno. Človek pomenu besed zelo verjame. Mislim, da bi dosegli bistven mentalitetni premik, če bi vlado preimenovali v administracijo ali pa v nekaj tretjega, ne vztrajam pri tem predlogu. Kjer bi se izkazalo, da so vlada z vsem svojim aparatom in z vsem uradništvom tisti ljudje, ki so idealno tako ali drugače izvoljeni, potem so izbrani po meritokratskih principih na nižje položaje, ki niso izvoljeni in potem so v službi pri nas. Ker to so. Z davkoplačevalskim denarjem jih financiramo, da upravljajo naše skupne zadeve. To bi bil mogoče prvi premik.

Za človeka je – ponavljam – grozno bistveno, kako se stvari reče, zato ker to determinira, kako stvar vidi. Potem bi morali pozabiti fašizme in antifašizme, ker so zgodovinsko opredeljeni. Ker imamo potem smešne polemike: A Trump je fašist ali ni fašist? In zato ker ni formalno natančno tak fašist, kot je Mussolini, bodo rekli, da je to netočno, pretirano in da ni res. Nov besednjak za novo fenomenologijo potrebujemo. Začeti pri vladi, antifašizmu lahko rečemo tudi kako drugače, lahko mu rečemo antidehumanizacija ali po predlogu Achille Mbembeja antinekropolitika, ničkoliko je možnih vzorov, in oditi iz 19. stoletja in zaloputniti vrata.