Arbnore Avdylaj je imela samo pet let, ko je njena družina morala zbežati pred vojno na Kosovu. Po balkanski poti je hodila peš skozi Bosno, Hrvaško, Slovenijo in naprej v Italijo in Švico. Ko so se razmere umirile, se je družina za nekaj časa vrnila na Kosovo, a se je leta 2006 trajno naselila v Sloveniji, saj je oče zaposlitev dobil v Sloveniji. Arbnore Avdylaj ima torej tako begunsko kot migrantsko izkušnjo.

"Daj" in "ne razumem slovensko" sta bila edina stavka, ki ju je takrat 14-letna deklica lahko povedala v jeziku svoje nove domovine. Kljub temu je 8. razred končala z odličnim uspehom. Danes je uspešna podiplomska študentka mednarodnih odnosov na FDV-ju in prostovoljka pri Društvu Združenih narodov, ki pomaga drugim razumeti, kako je biti tujec. O svojih izkušnjah, pa tudi načrtih za prihodnost je spregovorila v oddaji NaGlas! Televizije Slovenija.

V Slovenijo ste prišli dva tedna pred začetkom šolskega leta, slovenskega jezika sploh niste razumeli, razred pa ste končali z odličnim uspehom. Kako je to mogoče?
Nimam popolne razlage. Verjetno ko prideš nekam na novo, moraš vložiti malo več truda, da boš prišel na tisto raven, ki jo potrebuješ za uspeh. Vendar to ni edino, kar je pripomoglo k temu. Rekla bi, da mi je pomagala tudi okolica, v katero sem prišla, ki mi je omogočila majhen uspeh za naprej. Učiteljica slovenščine mi je bila kot druga mama. Učitelji na splošno, da ne bom krivična do drugih, so bili kot naši drugi starši.

Kako so vas sprejeli sošolci in sošolke?
Lahko rečem, da sem imela veliko srečo. Vpisali so me starši na OŠ Antona Ukmarja v Kopru, sošolci so bili odlični. Namesto da bi se šli igrat med odmorom, so mi razlagali slovnico, kako naj se lažje naučim slovenščine. Okolica, sošolci, prijatelji, učitelji so bili res velika spodbuda, ki sem jo potrebovala, da se lahko uspešno integriram.

Na FDV-ju ste podiplomska študentka. Je tudi vaša osebna begunska izkušnja pripomogla k temu, da študirate mednarodne odnose?
Lahko bi rekla da. Tako begunska kot migrantska zgodba sta dva velika trenutka v mojem življenju, ki sta določila mojo pot. Definitivno biti migrant in biti begunec ni lahko, sploh če to doživiš kot otrok, to te nekako zaznamuje za vse življenje. To je tisto, kar ji je ostalo v glavi, da mogoče če sem jaz to prestala, lahko pripomorem, da ne bo nekdo istega doživel in bo njegovo življenje boljše in lažje.

Pravzaprav ste kot deklica preživeli pravo travmo - dobesedno peš ste hodili po gozdovih in imeli opravka s tihotapci. So vas te izkušnje utrdile?
Definitivno, sliši se kot kliše, ampak tisto, kar te ne ubije, te naredi močnejšega, velja. Sama sem to doživela, verjetno kot veliko drugih, ki so to v tem času to doživeli, in ta zgodba te naredi močnejšega, ti da drugo vizijo, bolj ceniš stvari, pa tudi bolje razumeš stvari – čeprav s tem nikakor ne menim, da bi vsak moral to prestati, da bi razumel.

Ste tudi prostovoljka pri OZN-u. Kaj pravzaprav počnete?
To je nevladna organizacija, ki se ukvarja predvsem z vizijo Združenih narodov, in to vizijo poskušamo podati v Sloveniji naprej – veliko je delavnic, moja najljubša je o medkulturnem dialogu …

Kaj je najpomembneje pri medkulturnem dialogu?
V globaliziranem svetu je medkulturni dialog tisto orodje, ki ga vsak izmed nas potrebuje – ne glede na to, ali bomo enkrat v življenju imeli stika z nekom, ki ni iz našega okolja, ali ne. To je tisto, kar omogoča neko dobro komunikacijo, neko toleranco, spoštovanje drugih.

Kje si želite delati kot diplomantka?
Želja vsakega mednarodnika je verjetno tuja diplomacija. Upam, da bom nekoč v te vode prišla, bomo videli.

Znanje albanščine vam zagotovo pri tem pomaga …
Definitivno. Upam, da bo.