Edini kompas, ki sva ga s snemalko imeli s seboj, je bilo poročilo PU Novo mesto, v katerem so bile navedene belokranjske, dolenjske in posavske vasice, v katerih so med 31. majem in 4. junijem policisti izsledili in prijeli 27 tujcev, ki so se izmuznili čez mejo. Edini sogovornik, s katerim sva bili dogovorjeni vnaprej, je bil Martin Lindič, lastnik Kanu kampa Radenci ob Kolpi, zadnje postojanke na obisku Bele krajine. Ostalih deset Belokranjcev, ki so si upali stopiti pred kamero, sva spoznali popolnoma naključno.

"Vse skupaj je malo prenapihnjeno"

"Osebne izkušnje s prebežniki nimam. Z otrokom mirne duše preživljam čas ob Kolpi. Sama nimam strahu, za druge ne vem. Zdi se mi, da je to aktualna tema predvsem zato, ker je toliko tega po medijih. Ne vem, koliko je ta strah realen, a mislim, da je odgovornost tako medijev kot politike, da rešujejo situacijo in ljudi raje pomirjajo, kot da jih strašijo," pove Marjetka Pezdirc, v. d. direktorice Javnega zavoda za turizem, kulturo in šport Metlika. Srečamo jo v baru Pr' Bartus v središču Metlike, ki mu pravijo tudi 'kafana za metliške nč'koristi', v smehu pojasni Gregor Jevšček, z Zavoda Metlika.

"Živim 50 metrov stran od reke Kolpe, a nisem zasledil še nikogar. Spremljam pa zadevo prek medijev in se mi zdi, da je malo prenapihnjena in se izkorišča izključno zaradi političnih točk. Verjamem, da je nekaterim domačinom, ki se s tem soočajo, neprijetno. A mislim, da so neke druge teme v Sloveniji dosti pomembnejše in bi se o njih morali pogovarjati. Od privatizacije bank do bančnih lukenj, Teša 6 itd., ne pa samo o migrantski krizi, kot temu pravijo," je prepričan Jevšček.

Tudi Bela krajina se že dolgo sooča predvsem z drugimi zelo resnimi težavami, ki pa pritegnejo precej manj pozornosti. "Bela krajina ima zelo velik problem z emigracijo, se pravi, da mladi ljudje odhajajo, da ni dovolj visokokakovostnih delovnih mest. Še v času, ko sem sam študiral, smo v študentskem klubu delali analize in ugotovili, da verjetno vsako leto okoli 1.000 mladih odide na študij in vprašanje, koliko se jih vrne, ne vem, če sto. Ostali so razseljeni po celi Sloveniji in tudi po svetu," opozori Jevšček.

"Razmišljati moram krščansko"

Vodja lokala Janko Bračika najprej poudari, da v petih letih, odkar traja t. i. migrantska kriza, še ni srečal nobenega migranta. Je pa septembra zaprl lokal na dan, ko je bil v Metliki organiziran protimigrantski shod. "Zaprl sem, ker se s tem ne strinjam, ne morem gledati tega. Vsaka stvar, ki je uperjena proti človeku, je zame fašizem. Poleg tega… Lokal je blizu cerkve, moram razmišljati krščansko, nikogar ne smem mrziti, vsem moram pomagati."

Metlika je bila od nekdaj mešana, doda Bračika: "Od Vojne krajine, ko so sem prišli Uskoki. Ko se je razvijala tekstilna industrija, so prihajali sem ljudje iz vse Jugoslavije. Nikoli ni bilo nobenih problemov, važno je, da prevzameš mestno mentaliteto in tako živiš, ne glede na to, kaj si."

Konec ograje na Krmačini

"V Beli krajini migrantov ni," nam pojasni nekaj dobro razpoloženih mož v Podzemlju, zato se obrneva stran od Kolpe in se, upoštevajoč njihove nasvete, napotiva proti Krmačini, kjer je 12 alžirskih prebežnikov konec maja ukradlo kombi priznanemu vinogradniku Jožefu Prusu. Sin in žena, ki se jima mudi v vinograd, pojasnita, da ga ni doma. Ali so zaradi kraje kaj prestrašeni, vprašamo pri sosedovi hiši. Starejša gospod in gospa ne želita pred kamero, ker menita, da ni kaj povedati. Čeprav vesta, kaj se je zgodilo, pravita, da ju ni strah in naju prijazno usmerita naprej.

Policistka na mejnem prehodu Krmačina sicer ne dovoli snemanja objekta, usmeri pa naju proti ograji ob meji. "Morda pa srečate kakšnega," se namuzne, misleč na prebežnike. V visoki travi tik ob panelni ograji leži lobanja že dolgo poginule živali. Vrata ograje so odprta, zaklepajo jih menda le ponoči. A tako ali tako se ograja nekaj sto metrov stran od mejnega prehoda konča, Slovenijo in Hrvaško loči le še z grmovjem obraščen potoček Kamenica. Ob njem vodi kolovozna pot, ki se tik ob meji nadaljuje v gozd. Ograje ni več, na hrvaški strani se čisto blizu sliši cesta. A kakršnih koli sledi, oblek ali smeti ni najti, čeprav je meja lahko prehodna in bi gozd morebitnim prebežnikom nudil učinkovito kritje. Nevihta naju prežene nazaj v avto, vzpneva se do vinogradniške vasice Vidošiči.

"Po grmovju še lisica ne more"

Vas večinoma sestavljajo zidanice in vinogradi, stalno živečih prebivalcev ni veliko. "Tu smo mi, sosedje, nekaj živečih je doli v vasi Vidošiči in v Železnikih, drugo so vse vikendi," pojasni Ivan z Rusove domačije, ki se ne zmeni za to, da ga zmotimo med kosilom. Na vprašanje, ali v zidanicah, ki so večino časa prazne, prihaja do vlomov, odgovori: "Bili so lansko leto, letos nismo slišali še za nič takega."

"Zadnjič se je tu ustavila policija, s seboj so imeli enega prebežnika. Rekli so, da so zdaj udarili s te strani, a mi jih še nismo videli. Pravijo, da niso nevarni, da se ni treba bati," sedeč za isto mizo pojasni Brane Beravs. Rusovi imajo tik ob meji koze, meja je v Vidošičih prosto prehodna, a teren ni najbolj prijazen.

Nižje v vasi Anica pove, da jo je strah, saj živi sama, a da letos prebežnikov še ni srečala. "Videla sem le, da jih je policija tu doli nalagala," pokaže na cesto, ki pelje ob njeni hiši. "Gotovo so šli tu mimo, saj drugje nimajo kje iti. Po grmovju še lisica ne more." Od sosedov in prebivalcev drugih vasi sliši, da je prebežnikov precej. "Če bi me prosil za jesti, bi mu dala, samo da gre! A bi ga prijavila, saj nikoli ne veš, na koga naletiš. Sama sem, kaj veš, kaj iz mene naredi! Tako kot je bilo s tistim stricem ... Ali je to res ali ne... Eni pravijo, da ni res. Mene bi pa težko spravili v prtljažnik, on je bil vsaj suh!" se glasno zasmeji, med tem ko ji domišljijo buri zloglasna ugrabitev 79-letnega Belokranjca na začetku maja.

Z lestvijo čez ograjo

Na travniku ob cesti nekje med Drašiči in Svržaki sta Zvonko in Olga pravkar končala košnjo. Mož in žena, ki sta 40 let živela v Nemčiji, imata precej različna pogleda na položaj s prebežniki. Zvonku se ograja, kot večini drugih sogovornikov, zdi neumnost. Prav tako ni edini, ki omeni: "Kako bo to dobra rešitev, če jim Hrvati dajejo lestev, da poskačejo čez in šibajo naprej, pa nihče tega ne napiše!" Nato pa doda: "Nič jih ne ni rabimo voditi v pripor. Prijeti in nazaj čez mejo, na jug. Ko bi se to parkrat napravilo, bi bil mir. Ne pa da pišejo papirje, ne vem za koga! Naslednji dan so pa že spet čez mejo."

"Država bi morala narediti nekaj drugega, da ti ljudje ne bi več prihajali sem. Pa ne le država, cela Evropa. Ne pa da jim pošiljajo orožje, tanke… Ljudje se tega bojijo, otroci so lačni. Ne vem … to je žalostno. Problem bi morali reševati tu pri nas in tam, kjer se tepejo in preprodajajo orožje. Tovarne delajo orožje, ljudje pa bežijo," naslonjena na traktor pove Olga.

40 minut vožnje za 40 kilometrov in prav toliko nove žice

Od Svržakov do Gorenjih Radencev pri Starem trgu je slabih 40 kilometrov in dobrih 40 minut vožnje. Tam naju pričaka Martin Lindič, lastnik Kanu kampa Radenci ob Kolpi. Tudi sam meni, da je "migrantska kriza" prenapihnjena. Nenehno medijsko poročanje o domnevnih nevarnostih pa vpliva tudi na turiste, ki so v Beli krajini večinoma Slovenci. "Težko je vsako leto nekaj razlagati, eno leto govoriš o žici, drugo leto o tem, kaj je z migranti. Veliko več energije moraš vložiti v to, da ljudje pridejo sem."

V Radencih žice ni in kot pove Lindič, domačini opažajo, da prebežniki prečijo mejo tam, kjer žica je in ne tam, kjer je ni. Zakaj? "Verjetno zato, ker jih tisti, ki se s tem ukvarjajo, vodijo tja. Kot opažamo, so vsi prehodi meje strogo organizirani. Tisti, ki so migrante srečali ali so našli njihove smeti, vedo, da Alpskega mleka niso kar tako prinesli iz Hrvaške. Ljudje pa morajo jesti, ko gredo na tako dolgo pot, saj so vendar le ljudje." V lanski sezoni so v kanjonu, skozi katerega vodi pešpot, našli nekaj oblek, pripoveduje Lindič. "Verjetno nihče, ki bi preplaval Kolpo, ne bi šel moker naprej, ampak bi imel v vreči suhe obleke in bi se preoblekel. Te mokre stvari pustijo in gredo naprej. Ker država ni poskrbela za to, da bi to pospravili, smo to skupaj z lokalno komunalo pospravili volontersko."

Kljub temu Lindič doda, da policisti na meji dobro opravljajo svoje delo, a da jih je premalo. Po njegovem mnenju bi morali denar, ki ga je država namenila žici, raje nameniti za ljudi, saj je živi nadzor meje precej učinkovitejši. "Žica in panelna ograja nista odigrali svoje vloge. Klub temu, da tisti, ki so jo postavili, vehementno govorijo, da usmerja ljudi, mi vidimo, da to ne drži. Postavili so jo zato, da je lahko nekdo dobro zaslužil. Bedasto se mi zdi, ko slišim, da so v igri novi razpisi za novih 40 kilometrov," jasno pove Lindič, ki v ograji in žici, podobno kot drugi Belokranjci, ki sva jih srečali, ne vidi nobenega smisla.