Kolegi s časnika Finance so pred kratkim, ob trajajočih polomih z iskanjem gospodarskega ministrstva, odprli vprašanje, ali omenjeno ministrstvo sploh potrebujemo. Zato smo preverili, koliko nas omenjeno ministrstvo stane in za kaj so v zadnjih treh letih porabili največ denarja ter to postavili ob bok eni izmed Sloveniji najljubših primerjalnih držav – Nemčiji.
Glede na podatke, ki smo jih primerjali, lahko na kratko povzamemo tako: Nemčija ima jasno vizijo, katera področja podpirati in zakaj. Pri nas po drugi strani, vsaj glede na posredovane podatke, je edina vizija, da moramo najprej nekaj zgraditi, vsebina pa je drugotnega pomena. Ali torej potrebujemo posebno ministrstvo? Upoštevajoč obravnavane podatke, bi bil pozitiven odgovor zelo težak, bolj podrobno pa je odgovor razdelan na koncu članka.
Slovensko ministrstvo za gospodarstvo, po novem preimenovano v ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ima na svoji spletni strani za vizijo navedeno podporo "nadaljnji krepitvi mednarodne konkurenčnosti slovenskih podjetij in ofenzivno spreminjanje strukture slovenskega gospodarstva v strukturo, čim bolj prilagojeno zahtevam globalne ekonomije".

Sestavljajo pa ga:

• direktorat za notranji trg,
• direktorat za podjetništvo, konkurenčnost in tehnologijo,
• direktorat za turizem in internacionalizacijo,
• direktorat za regionalni razvoj.

Ministrstvo ima tudi druge podorgane, ki izvajajo naloge na področju intelektualne lastnine, tržne inšpekcije in meroslovja. Skupaj z vsemi organi v sestavi je zaposlovalo 475 ljudi, za plače pa je po podatkih, ki so jih pridobile Finance, šlo 18,62 milijona evrov, še dva milijona pa gresta za materialne stroške. Skupno torej okoli 21 milijonov evrov.

Ministrstvo smo zaprosili, naj nam posreduje velikost svojih proračunov (vključno z letošnjim letom) za zadnja tri leta ter tri največje postavke znotraj posameznih proračunov.
Največ denarja za fizično infrastrukturo
Čeprav je bil veljavni proračun v letu 2012 436,5 milijona evrov, je ministrstvo dejansko zapravilo 355,9 milijona evrov, največje postavke pa so bile (odstotki predstavljajo delež celotnega proračuna, op. a.):

1. Razvojni centri slovenskega gospodarstva (RCSG) - 48,8 milijona evrov (13,7 odstotka)
2. Sofinanciranje investicijskih projektov občin - 43,6 milijona evrov (12,2 odstotka)
3. Razvoj regij - okoljska infrastruktura - 39,6 milijona evrov (10,3 odstotka)
Skupaj so tri postavke torej predstavljale 36,2 odstotka celotnega proračuna ministrstva. Dobra petina proračuna je šla za sofinanciranje lokalnih projektov, od tega skoraj polovica za infrastrukturne projekte. Glede na tempo gradnje lokalne infrastrukture v zadnjih dveh letih, lahko verjetno upravičeno sklepamo, da so tudi pod postavko številka dve prevladovala tovrstna vlaganja.

Naprej. Leta 2013 je ministrstvo dobilo odobren proračun v višini 550,1 milijona evrov, porabili pa so skoraj 55 milijonov manj kot leto prej, tako da je končni znesek znašal 301,9 milijona evrov. Tudi lansko leto je bil razrez treh največjih virov izdatkov zelo podoben tistemu iz leta 2012, in sicer:

1. Sofinanciranje investicijskih projektov občin - 42,9 milijona evrov (14,2 odstotka)
2. RCSG - 26,4 milijona evrov (8,7 odstotka)
3. Razvoj regij - okoljska infrastruktura – 22,9 milijona evrov (7,6 odstotka)
Lansko leto je torej sofinanciranje projektov občin prevzelo vodilno vlogo, kar lahko verjetno pripišemo občinam, ki so poskušale ujeti še zadnje evre iz minule finančne perspektive, bližale so se tudi volitve, in tako stopile na plin pri gradnji lokalne infrastrukture. Za perspektivo: tretja najvišja postavka v 2013 je bila le 11 odstotkov višja od letnih stroškov za plače in materialnih stroškov.

Veljavni proračun za letos pa je na dan 19. novembra znašal 513,7 milijona evrov, do tega dne pa je ministrstvo porabilo 284,9 milijona evrov. Glede na povprečno mesečno porabo lahko predvidevamo, da bodo do konca decembra porabili okoli 310 milijonov evrov. Ministrstvo je letos spremenilo dve tretjini največjih izdatkov, tako da je letošnji razrez tak:

1. Spodbujanje tehnološko-razvojnih projektov – 62,5 milijona evrov (22 odstotkov)
2. Razvoj regij - okoljska infrastruktura – 35 milijonov evrov (12,3 odstotkov)
3. Razvoj regij - spodbujanje razvoja turizma – 28,5 milijona evrov (10 odstotkov)

Financiranje lokalnih projektov je torej še vedno ostalo med prvimi tremi.
Veliko za razvoj, ogromno tudi za subvencije
Poglejmo si, kako imajo to področje urejeno v Nemčiji. Tudi Nemci imajo svojo različico gospodarskega ministrstva, ki se imenuje Zvezno ministrstvo za gospodarske zadeve in energijo, njegov cilj pa je "poživiti socialno tržno gospodarstvo, ostati dolgoročno inovativni in okrepiti družbeno tkivo". Pri kovanju visokoletečih ciljev torej ne zaostajamo preveč za Nemci.
Proračun nemškega gospodarskega ministrstva je konsistentno razporejen na štiri večja področja. Neposredna primerjava največjih postavk pa na žalost ni čisto možna, kajti za energetiko pri nas gospodarsko ministrstvo ni pristojno, nemško gospodarsko ministrstvo pa za to področje letno nameni več kot 1,6 milijarde evrov, kar je druga največja postavka v proračunu tega ministrstva. Naj ob tem dodamo, da gre od tega vsako leto več kot 1,2 milijarde evrov (letos že 1,3) samo za subvencije pridelovalcem premoga, čeprav naj bi začeli to postavko postopoma zmanjševati.
Leta 2012 je omenjeno ministrstvo imelo na voljo 6,108 milijarde evrov. Od tega je 2,32 milijarde (38 odstotkov) šlo za področje "inovacije, tehnologije in nova mobilnost ". Skoraj 49 odstotkov tega je bilo namenjeno Evropski vesoljski agenciji in spodbujanju inovativnosti.
Druga največja postavka je bila z 870 milijoni evri (14,2 odstotka) podpora majhnim in srednjim podjetjem (tu je npr. zajeta tudi podpora za večjo regionalno razvitost), 68 odstotkov tega so predstavljale pomoči pri naložbah. Priložnosti globalizacije so bile pri 278 milijonih evrih (4,5 odstotka) tretja največja postavka. Za delovanje ministrstva z vsemi organi je nemška država leta 2012 porabila 877 milijonov evrov, česar pa med razvojne izdatke ne moremo šteti.
Leto 2013 je bilo zelo podobno. Celoten proračun je znašal 6,112 milijarde evrov in tudi postavke so bile zelo podobno financirane: 2,37 milijarde (38,7 odstotka) je šlo za področje "inovacije, tehnologije in nova mobilnost", 882 milijonov (14,4 odstotka) za podporo majhnim in srednjim podjetjem, malce manj, 270 milijonov evrov (4,4 odstotka), pa so Nemci namenili za priložnosti globalizacije. Tudi deleži znotraj posameznih postavk so bili bolj ali manj enaki.

Letos pa so Nemci močno povečali proračun gospodarskega ministrstva, saj je s 7,418 milijarde evrov za kar 1,3 milijarde evrov večji od predhodnega. Ustrezno so se spremenile tudi nekatere posamezne postavke. Za inovacije, tehnologije in novo mobilnost je šlo še bolj zajetnih 2,41 milijarde evrov (relativni delež se je zmanjšal na 32,5 odstotka). Opazen premik pa je v strukturi, saj so kar 513 milijonov evrov (21,3 odstotka) letos namenili za spodbujanje inovativnosti v malih in srednjih podjetjih, kar je največja postavka za vesoljskim sektorjem, ki je znašal 1,25 milijarde evrov ali 52 odstotkov.
Pomoč srednjim in majhnim podjetjem se je zmanjšala na 809 milijonov evrov (10,9 odstotka), zmanjšala pa se je tudi vsota denarja za priložnosti globalizacije - na 222 milijonov evrov oz. 2,9 odstotka.
Gospodarsko ministrstvo ni stalnica
V primerjavo smo poskušali vključiti tudi gospodarska ministrstva Češke, Slovaške in Estonije, vendar podrobnih dokumentov v angleški različici nimajo dostopnih ali pa v angleščini ponujajo zgolj splošen pregled številk (primer Estonije, ki v angleščini objavlja zgolj agregatne podatke na ravni posameznih ministrstev). Tudi na moje povpraševanje se v nobeni od navedenih držav niso odzvali.
Sodeč po dostopnih podatkih pa je Estonija npr. leta 2011 za svoje gospodarsko ministrstvo namenila 580 milijonov evrov in, ker je bila v tistem letu to največja naložbena postavka, znotraj tega 267 milijonov evrov za naložbe v sredstva državnih institucij. Leta 2013 in 2014 sta bili številki proračunov podobni – 571 oz. 584 milijonov evrov, ni pa podrobnejše razdelave.
Imamo tudi primer Velike Britanije, ki sicer ima ministrstvo oz. urad vlade za posel, inovacije in veščine, a je glavnina njegove dejavnosti drugje. Kar 70 odstotkov izdatkov (okoli 17 od dobrih 23 milijard evrov) tega vladnega telesa namreč predstavljajo izdana študentska posojila. Kljub temu pa letno namenijo še okoli šest milijard evrov za postavko "znanost in raziskave". Ostale postavke so v primerjavi s tema dvema majhne.
Res potrebujemo ta resor?
Kaj je torej pokazala ta kratka primerjava? Med slovenskim in nemškim ministrstvom obstajajo podobnosti in tudi zelo pomembne razlike. Obe državi imata ministrstvi, ki se ukvarjata samo z gospodarskimi zadevami, in obe ministrstvi imata v zadnjih treh letih v svojih izdatkih bolj ali manj stalna področja, kamor gre glavnina izdatkov.
Tu pa se podobnost konča. Če na slovenski strani pogledamo najprej največjo postavko v letu 2012 - RCSG-je. Dejstvo je, da se financirajo izključno iz 180 milijonov evropskih evrov. Kaj bo prišlo po tem, ko bodo pošli, je še v zraku. Prav tako je iz delnih razrezov proračunov gospodarskega ministrstva razvidno, da se izdatki v veliki meri namenjajo predvsem za infrastrukturo.
Ne kaže pa, da bi vprašanja, s kakšno vsebino vse te številne zidove napolniti, komu kradla spanec. Odzivi GZS-ja na RCSG-je kažejo, da so sicer dobra praksa, a predstavljajo le manjši del proračuna, letos pa so s seznama treh največjih postavk povsem izpadli. Kakšne bodo prednostne naloge v prihodnje, pa bo pokazal čas. Letošnji proračun recimo kaže na turizem.
Tu je razlika z Nemčijo tudi najbolj očitna. Prednostne naloge v nemškem gospodarstvu so namreč jasne – razvoj energetike, spodbujanje vesoljskih raziskav (in vseh pripadajočih pozitivnih eksternalij), razvoj malih in srednjih podjetij in regij ter iskanje priložnosti, ki jih ponuja globalizacija (zanimiva je recimo letošnja postavka 32 milijonov evrov za razgradnjo starih ruskih jedrskih podmornic). Ta področja so v vsakem proračunu nemškega gospodarskega ministrstva konsistentno zastopana in tudi najbolj izdatno financirana, kar je za razvoj ključno. Na slovenski strani ta stalnost manjka.
Prav tako znotraj slovenskega ministrstva spadajo tudi organi, kot so agencija za varstvo konkurence (AVK), tržni inšpektorat, urad za meroslovje ..., ki bi morali biti že v osnovi samostojni in neodvisni, zato ni prav nikakršne potrebe, da jih tlačijo znotraj drugega organa.
Ali je torej poseben gospodarski resor v takšni obliki potreben? Za večinsko financiranje lokalnih infrastrukturnih projektov - zagotovo ne. To bi se verjetno dalo lažje urediti s posebnim direktoratom na ministrstvu za infrastrukturo ali na ministrstvu za okolje. Čeprav v članku niso omenjene, so tu tudi milijonske subvencije podjetjem v težavah, ki doslej kakšnih posebnih rezultatov še niso dale. Razvojne subvencije za posamezne panoge pa bi se brez večjih težav v celoti prenesle na samostojno agencijo Spirit, ki to delo že tako ali tako opravlja zdaj.
Težava je tudi umeščanje formalno samostojnih organov znotraj gospodarskega ministrstva. Na AVK-ju npr. že nekaj časa opozarjajo, da morajo vsak strošek obrazložiti ministrstvu in zanj dobiti njihovo dovoljenje. Neodvisni organi na tak način ne morejo delovati in zagotavljati stabilnega okolja za razvoj podjetij.
Sklep: na državni ravni torej nimamo jasno določenih prednostnih panog in ciljev zanje, kar se kaže tudi v premetavanju postavk znotraj proračuna. Težava postane še večja, če upoštevamo opozorilo računskega sodišča, da na ministrstvih ni operativno sposobnih izvajalcev nalog. Brez osnovnega vodila, kam in kaj sploh hočemo, ter nekoga, ki bo usmeritve izvrševal, pa bomo težko kamor koli prišli.