Pravnik in politik France Bučar je bil prvi demokratično izvoljeni predsednik Skupščine RS. Ob nastopu tega svojega mandata 1990–1992 je dejal, da "s konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja", je v uvodnem nagovoru na simpoziju Slovenske matice spomnila Urška Klakočar Zupančič.

"Bil je svojeglav, nepopustljiv, trmast, discipliniran in bojevit. Izvrsten mislec širokih obzorij. Taktik in analitik. Deloholik do zadnjega. Kristjan. Velik Slovenec in prepričan Evropejec," je dejala. Po njenih besedah Bučar ni nikoli okleval, "da je povedal, kadar je vedel, da kaj ni prav".

Bučarjevo življenje in delovanje sta po prepričanju predsednice DZ-ja "nacionalna zapuščina, ki se ji ne gre odrekati ali potiskati v ozadje samo zato, ker je celoten politični prostor ne vidi in dojema enako". "Vedno je bilo tako in vedno bo tako, da se okoli nekaterih posameznikov nikoli ne bomo poenotili. Dobro pa je zavedanje, da drugačni in posebni posamezniki prihajajo z obeh političnih polov in da gre vsem njim spoštovanje in ne nazadnje slava za to, kar danes smo," je dodala Klakočar Zupančič, ki je častna pokroviteljica simpozija.

Predsednik Slovenske matice Aleš Gabrič pa je v uvodnem nagovoru pojasnil, da je bil Bučar po znanstveni plati pravnik, da pa je bil mnogo več. "Bil je upornik proti okupatorjem in proti neenakosti državljanov v režimu, v katerem je preživel večino svojega časa. Bil je pravnik, univerzitetni učitelj, znanstvenik in pisec znanstvenih del. Bil je mislec komentator družbenega dogajanja in pisec publicističnih del. Bil je odrinjen na obrobje družbenega dogajanja in stopil v njegovo središče. Bil je samostojno misleč politik, ki se ni pustil voditi drugim, in državnik, ki zahteval spoštovanje predpisanega reda v vrhovnem predstavniškem telesu države, ki ga je vodil," je navedel Gabrič.

Na simpoziju, ki ga je podprla Mestna občina Ljubljana in se ga je udeležila tudi Bučarjeva družina, so spregovorili o Bučarjevem življenju in delu, tako na področju politike kot znanosti.

Teolog in filozof Edvard Kovač je izpostavil Bučarjevo etično pokončnost in spomnil na sodelovanje v t. i. trnovskih krogih. Literarni teoretik, pisatelj in urednik Boris A. Novak je spregovoril o Bučarjevem javnem angažiranju, pri čemer je omenil sodelovanje pri Novi reviji in pozneje pri ustanovitvi Društva prijateljev Lipice.

Novinar, urednik in avtor monografij o Bučarju Ali Žerdin pa je izpostavil predvsem omrežja oporečniških struktur, ki so nastajala v 80. letih prejšnjega stoletja. Poudaril je, da je znal Bučar sintetizirati skupni interes. Po prepričanju sociologa Nika Toša sodi Bučar med najpomembnejše mislece v slovenskem prostoru.

Zgodovinar Jure Gašparič je osvetlil lik Bučarja kot predsednika slovenske skupščine in poudaril, da je postavil standarde za to funkcijo. Pri tem je spomnil na Bučarjevo izjavo tedanjemu poslancu Vitomirju Grosu "mi tle ne boš afne guncal" in navedbe, da ima skupščina prednost pred strankarskim življenjem. Kot je pojasnil zgodovinar, je Bučar v stranki videl politični prisilni jopič, menil pa je tudi, da skupščina na more le slediti vladi.

Bučarjevo pomembno vlogo pri nastajanju slovenske ustave je predstavil pravnik Miro Cerar, ki je bil takrat sekretar ustavne komisije. Po Cerarjevih besedah je Bučar kot pravnik in intelektualec dobro razumel, da če bomo delali korake v samostojnost na praven način, bomo v mednarodnem prostoru dosegali višjo stopnjo legitimnosti.

V izjavi za medije je Cerar poudaril še, da je Bučar zagotovil, da je ustavni proces potekal po eni strani zelo demokratično in vključujoče, hkrati pa zelo strokovno, ter da se "ni razvodenel v neko ideološko preobloženo ustavo". S svojo avtoriteto je dosegel, da sta bili ustavna komisija in takratna skupščina v ključnih vidikih sposobni sprejeti kompromise in ustavo sprejeti. Brez te njegove močne volje in prepričljivosti njegovih argumentov bi se lahko zgodilo, da ustava ne bi bila sprejeta takrat, kot je bila, je ocenil Cerar.

Filozofinja in sociologinja Spomenka Hribar, ki je bila aktivna političarka v času slovenske osamosvojitve, je v izjavi za medije ob robu simpozija izpostavila, da je Bučar nosil vso težo pravnih elementov za osamosvojitev. Od njega bi se lahko po njenih besedah naučili poštenosti, doslednosti in predvsem pogleda na slovenski narod kot skupnost, ki ni raztreščena, ampak mora iskati skupne poti v prihodnost.

Bučarju sta se poklonili tudi predsednici države in državnega zbora

Pokojnemu državniku se je poklonila tudi predsednica države Nataša Pirc Musar. "S hvaležnostjo se spominjamo očeta samostojne slovenske države in utemeljitelja naše sodobne parlamentarne demokracije. Dr. Bučar je bil državnik: preprost, a odločen in inteligenten politik, ki je imel pri svojem delu vselej v ospredju dobrobit ljudi," je zapisala na Twitterju.

Obletnice Bučarjevega rojstva so se spomnili tudi v DZ. Predsednica DZ-ja Klakočar Zupančič je k Bučarjevemu kipu na Trgu narodnih herojev ob parlamentarni stavbi položila cvetje. V DZ pa so ob tej priložnosti pripravili tudi priložnostno razstavo Bučarjevih del in krajših foto-video spominov. Razstava bo na ogled do petka.

Bučarja se spominjajo tudi planinci in naravovarstveniki. Kot je ob stoletnici rojstva sporočil alpinist in častni član Planinske zveze Slovenije Franci Ekar, je Bučar nemalokrat opomnil tudi na nevarnosti množičnega turizma kot namere za njegovo industrializacijo v planinsko-gorskem svetu. Po njegovih besedah je bil kondicijsko dovršen hribovec, navezan pa je bil tudi na gorsko smučanje, s katerim se je ukvarjal tudi še v visoki starosti.

Že v sredo je pisatelj Igor Omerza v Ljubljani predstavil svojo knjigo z naslovom Velikani slovenske osamosvojitve in Udba – France Bučar – Tikveš. V njej se osredinii predvsem na Bučarjevo zalezovanje, ki ga je slovenska tajna politična policija začela leta 1975. Predstavi, kako in kje so ga zalezovali tudi v tujini. Omenja tudi njegovo kodno ime Tikveš, pod katerim ga je tajna politična policija nadzorovala.

"Bučar je bil zaradi svojega delovanja trikrat na pragu zapora, prvič leta 1984, ko je pisal knjigo Resničnost in utvara, drugič, ko je sodeloval pri pisanju Nove revije, in tretjič, ko je imel januarja leta 1988 svoj nastop v Strasbourgu in ga je Jože Smole označil za narodnega izdajalca," je pojasnil za STA.