"Imam pozitiven odnos do življenja, rad imam učence, svojo strast do matematike poskušam prenesti tudi nanje" – tako svojo priljubljenost med učenci in prepoznavnost v lokalnem okolju pojasnjuje učitelj matematike Osnovne šole narodnega heroja Rajka iz Hrastnika Nermin Bajramović.

Nermin Bajramović se je rodil v Bosni, kot sedemletni otrok se je pridružil staršem, ki so že delali v Sloveniji. Prvi šolski dan je bil zanj precej travmatičen, a zdaj je veliko bolje poskrbljeno za otroke priseljence, pravi. V oddaji NaGlas! (ogledate si jo lahko v videu pod novico) je odkrito spregovoril o stereotipih tako med učitelji kot med samimi priseljenci. Beseda je seveda tekla tudi o matematiki, saj je Nermin Bajramović ob začetku epidemije ustvaril posebno učno gradivo Nerminov svet, ki je še danes priljubljeno med učenci.

Tudi otroci v razredu opazijo vašo pozitivno energijo. Od kod jo črpate?
Imam pozitiven odnos do življenja, rad imam življenje, ljudi, tudi učence, rad ustvarjam ekipni duh, za ekipo bi tudi marsikaj storil. Šport, pozitivna naravnanost, to je tisto, čemur sledim.

Kaj vas navdihuje pri opravljanju učiteljskega poklica?
Strast do poučevanja, matematika me je vedno zanimala, poskušam svojo navdušenost prenesti tudi na njih, upam, da mi uspeva ... Včasih je težko, poskušam vsaj spodbuditi k večjemu interesu do matematike.

Rojeni ste v Bosni, kot sedemletni otrok ste se staršem pridružili v Sloveniji, ki so tukaj že delali. Kakšen je bil vaš prvi šolski dan?
Precej travmatičen. Lahko se pošalim in rečem, da sem bil kot en "Mavgli" iz džungle, iztrgan iz domačega okolja in vržen v neko novo, tuje okolje. Bil sem edini otrok, ki se je jokal v tistem prvem razredu. Po pričevanju matere naj bi bil v razredu, v katerem je učiteljica dejala, da me ne bi imela v svojem razredu, ker se ne bi trudila z mojo slovenščino, saj nisem hodil v malo šolo. Zato so me dali v drug razred, 1. c, kjer sem potem bil odličen učenec.

Kako pa je z otroki priseljenci danes? Se lahko danes otroku priseljencu zgodi to, kar se je zgodilo vam pred leti?
Mislim, da jim je malce lažje, zdaj obstajajo programi, priporočila za delo s tujci, prvo leto niso ocenjeni, odvisno je tudi iz katerega okolja prihajajo. Obstajajo učenci iz nam bližjega govornega področja, ki se lažje vključijo v naše okolje od tistih, ki so iz okolij, kjer je jezik večja bariera.

So še vedno stereotipi med učitelji?
Stereotipi vedno so in bodo, jih prenesemo iz doma, jih težko izkoreninimo, to je dejstvo. Večji so stereotipi, ki jih imamo v sebi, če pridejo na plano, in jih javno poudarjamo. To zna biti večji problem. Ampak tega je vse manj.

Obstajajo morda stereotipi med samimi priseljenci? Kaj vam pravijo starši?
Tudi. Na delovni poti sem imel nekaj takšnih situacij ... Po mojem priimku sodeč vemo, kam sodim, ljudje pričakujejo: "Da, ta bo naš, ta bo pomagal." Sem že dobil očitek, da imam raje "domače" otroke kot priseljence. Lahko rečem le, da so zame otroci le otroci, ne glede na to, od kod prihajajo.

Ogromno delo ste opravili epidemijo, ste bili entuziast, že prvi dan pouka na daljavo ste pripravili učno gradivo Nerminov svet, ki je postalo priljubljeno med učenci ... Zakaj ste se tega lotili?
Ta epidemija je bila splet okoliščin ... Ravnokar sem zamenjal delovno mesto, iz Osnovne šole Toneta Okrogarja iz Zagorja ob Savi sem se preselil v domači kraj, v Osnovno šolo narodnega heroja Rajka v Hrastniku, in s seboj prinesel ogromno znanja o spletiščih, urejanju videa, zvoka, vsega, kar sodi zraven. "Padli smo v obdobje koronavirusa" in končno sam bil enkrat v življenju samo učitelj, ne da bi bil vpet v sistem, in sem se lahko posvetil samo otrokom. Tisti vikend sem naredil načrt, kako bi se jim posvetil, kako bi se jim približal, kako bom pouk prinesel k njim. Že prvega dne sem postavil spletišče, video srečanja, ki so šele pozneje zaživela drugje.

Pred nami je napovedana stavka učiteljev, ki pa vi ji nasprotujete. Zakaj?
V bistvu sem se vzdržal, po dveh letih epidemije, vseh teh ukrepov, po vsem, kar smo učitelji delali, se mi je nekako zdela bizarna stvar, ki jo je sindikat izpostavil – stavka. Sam sem član sindikata ves čas, od prvega dne. Sindikat je zame socialna zadeva, ki pomaga tistim ranljivejšim skupinam, ampak v tistem trenutku sem se počutil, kakor da bomo javnosti povedali, da nam gre samo za denar. Samo zaradi tega sem se vzdržal.

Zakaj je matematika tak bav-bav?
Lahko je več dejavnikov. Lahko že doma rečejo: "Jaz nisem za matematiko", "Nam pa nikoli ni šla." Če otrok s tem pride, je že zaznamovan, češ, ne bo mu šla. Imel sem pa veliko primerov, kjer sem spodbudil otroka, da je začel ljubiti matematiko, ko je videl, da lahko z nekaj truda, z odkrivanjem lepot matematike, lahko pride tudi do rezultatov.

Kako pa to lahko naredimo starši doma ali drugi učitelji, ki ste jim vi lahko za zgled?
Ko vstopijo v razred, naj bodo tisto, kar so. Naj otroci čutijo, da imajo radi tisto, kar počnejo. Upam, da ni učitelja, ki bi prišel v razred, da bi zaslužil, ker to ni poklic za zaslužiti, nagrada morajo biti iskrice v očeh pa znanje, ki ga imajo otroci.

Kaj pa vi počnete? Učenci pravijo, da se znate tudi pošaliti, imate drugačen pristop?
Mladim učiteljem vedno govorim, da pridejo v razred s fokusom oziroma z jasno idejo, kaj bo tisto uro naučil otroke. Ko jaz pridem v razred, me otroci odpeljejo na različne konce, v različne tematike, lahko se pogovarjamo o nogometni tekmi, pogledamo, zakaj ga ni Micka pogledala, potem se vedno vrnemo na mojo temo, na moj fokus, kaj se bomo naučiti tisto uro. Plavamo med njihovim svetom in mojim svetom. In je ura hitro okoli.

Dejavni ste tudi pri nogometu, trenirali ste ga, zdaj igrate rekreacijsko. Zakaj je šport pomemben?
Šport je zelo pomemben dejavnik v mojem življenju. Prej je bil celo bolj prioriteta kot samo šolanje. Mislim, da me je šport tudi izoblikoval v osebnost, kot sem. Ko sem začel poučevati, sem bil zaradi tega bolj dostopen otrokom, radi so imeli to, da je učitelj športnik in učitelj. Samo gibanje spodbuja razvoj možganov, sam vem, ko sem bil na študiju, po tekmi sem se lažje učil, vedno otrokom govorim, naj se sprehajajo, naj grejo v gozd, naj peljejo psa na sprehod, naj se ukvarjajo s športom, ker se bodo lažje učili in razmišljali.

Radi tekmujete? Ste se zato prijavili za izbor Am Cham Slovenija za naj učitelja? Zdaj ste med petimi finalisti iz Slovenije, zmagovalec se bo potegoval za Global Teacher Prise?
Da, včasih rečem, da bi tudi zmagal v Človek, ne jezi se (smeh). Pravzaprav me je k prijavi spodbudila kolegica z besedami "Imaš kaj za pokazati" pa poskusi.