Boris Krabonja je profesor zgodovine na mariborski ekonomski srednji šoli in gimnaziji. Že 12 let lajša stiske ljudi, ki nimajo dovolj dohodkov za dostojno preživetje. Najprej je to počel v društvu Žvižgač, pozneje ga je zapustil, zadnja leta pa vodi humanitarno društvo UP-ornik skupaj s še 17 prostovoljci. Od decembra 2016 so zbrali in razdelili več kot 770 tisoč evrov in tudi poročilo za leto 2020 je občudovanja vredno.

Koliko in katerim ljudem, ki lahko vsak hip ostanejo brez strehe nad glavo, ker jim zmanjka denarja za položnice, pomagate pri UP-orniku?

Mislim, da lahko govorimo o približno tisoč ljudeh, ki bi se zaradi svojih nizkih dohodkov težko prebili iz meseca v mesec. To je kar velika populacija v Mariboru in na širšem območju. Najbolj me žalosti, da je to le del ljudi, ki imajo take težave, in da ima veliko ljudi podobne zgodbe, a nas te ne dosežejo oz. jih težko najdemo. Njihove zgodbe so zame po večini grozljive in pogosto me popade bes, ker ne morem verjeti, da ima lahko neka družba v 21. stoletju tako mačehovski odnos do starejših, še zlasti do samskih upokojencev, ki živijo s tako nizkimi pokojninami, da se z njimi ne da preživeti. Moji upokojenci vsak mesec tehtajo, ali naj plačajo položnice in stradajo ali pa naj jedo in ne plačajo položnic, in če ne bi bilo UP-ornika, bi res tako živeli. Zato se mi zdi, da opravljamo pomembno delo.

Torej to niso ljudje, ki čez noč ostanejo brez dohodkov?

Takih je pri UP-orniku razmeroma malo, vendar seveda ne morem trditi, da jih ni kje drugje. Sam sem precej previden, ko gre za finance, ker nimamo rednih dohodkov, samo donacije. Zato moramo vedno paziti, da imamo vsak teden na voljo dovolj denarja, da ga lahko razdelimo pomoči potrebnim. Zato se deloma izogibamo družinam, ki so največkrat res čez noč padle pod prag revščine, še zlasti lani, in se v glavnem usmerjamo na upokojence in samohranilce. To seveda ne pomeni, da družini, ki potrka na naša vrata, ne pomagamo – seveda ji odpremo vrata in jo sprejmemo.

Iz vašega letnega poročila je razvidno, da ste v letu 2020 oskrbeli 136 novih gospodinjstev, 106 gospodinjstev pa vas je zapustilo, ker niso več potrebovala vaše pomoči. Kako so v prejšnjem letu na strukturo vaših uporabnikov vplivali omejitveni ukrepi?

Pri upokojencih ni bilo nobene razlike, saj se višina njihovih dohodkov ni bistveno spreminjala. Predvsem se nam je povečalo število samohranilk in samohranilcev, ki so zaradi omejitvenih ukrepov čez noč izgubili službo. Lani se nam je povečalo predvsem število mater samohranilk, nekaj je tudi očetov samohranilcev. Zgodbo dobro poznate. Čez noč so ostali brez dela in znašli so se pod pragom revščine, položnice pa ne morejo počakati, plačevati jih je treba redno, vsak mesec, če imamo prihodke ali ne. Med 106 gospodinjstvi, ki jih omenjate, se jih je veliko poslovilo od tega sveta, med njimi pa je tudi nekaj zgodb, zaradi katerih nam je v veselje delati to, kar delamo, saj so se ljudje postavili na svoje noge. Res je, da jih je večina dobila delo v sosednji Avstriji, v Mariboru imamo pač to srečo, da smo blizu avstrijske meje, a to je za nas popolnoma nepomembno; pomembno je, da so si opomogli. V takih trenutkih se potem zelo radi objemamo, ne glede na trenutni položaj, ker tako mi kot oni skupaj zadihamo svež zrak, ko lahko spet stojijo na lastnih nogah in niso več odvisni od tuje pomoči.

Kar šest prostovoljcev iz ekipe UP-ornika je lani opravilo po 400 prostovoljnih ur v društvu, neplačanih ur. Kdo pa so tisti ljudje, ki skrbijo za to, da imate kaj deliti?

Teh je več kot tri tisoč. Tudi sam bi jih rad spoznal in želim si, da bi imel kdaj priložnost, da jim stisnem roko in se jim zahvalim. Večine ne poznam, iz vse Slovenije darujejo. Čeprav se že nekaj časa ukvarjam s prostovoljstvom, me vsak dan znova preseneti, ko odpiram transakcijski račun in v aplikacijo prenašam dohodke in odhodke, da ljudje preprosto zaupajo meni in mojemu UP-orniku. Moram reči, da je to zgodba, ki bi mogoče lahko postala primer dobre prakse. Dovolj je, da si človek, da lahko neke stvari tečejo. Vsakič, ko me povabijo na intervju, izkoristim priložnost za globok poklon in zahvalo tem ljudem, ki nam pomagajo, da lahko mi pomagamo drugim.

Gre v glavnem za majhne donacije posameznikov ali tudi za večja nakazila podjetij?

Imamo tudi podjetja, ki nakazujejo večje vsote, nimamo pa nobenega, ki bi doniralo vsak mesec. Se pa vsak mesec najdejo kakšna tri z enkratno donacijo. Sicer pa gre za posameznike, ki nakazujejo zelo različne vsote, od pet do petsto evrov. Ne razumite me napak, ne gre za višino donacije. Vsak cent, ki ga zložiš ob cent, da vsoto, s katero lahko nekomu pomagaš, in zato se mi zdi, da filozofija UP-ornika, da se z malim da priti daleč, res deluje.

O tem, da vam je res pomemben vsak cent, priča tudi vaša stalna dejavnost zbiranja bakrenčkov, ki jih lahko ljudje prinesejo na sedež UP-ornika.

To je ena izmed mojih domislic. Sem nočna ptica, spopadam se z nespečnostjo in okoli polnoči se mi po navadi začnejo pojavljati ideje. Ena izmed teh je tudi ta z bakrenčki. Sam imam grdo navado, da drobiž puščam v hlačnih žepih in z njimi obremenjujem pralni stroj. Hotel sem tudi dokazati ljudem, da se z bakrenčki da pridobiti veliko sredstev. V štirih mesecih smo samo z bakrenčki pridobili 3500 evrov. To je zelo veliko denarja, ki bi sicer nekje obležal in bi bil tako rekoč izgubljen. Sam sem bil najbolj ganjen, ko so otroci prihajali s svojimi hranilniki in jih praznili na UP-orniku. To je bilo zame v decembru najlepše doživetje, saj so jih predali z ljubeznijo in iskreno. Ti bakrenčki dokazujejo, da ne potrebuješ veliko denarja, če želiš nekomu pomagati.

Pomagate pa ne kar tako. Vsak, ki potrebuje pomoč, se mora pri vas oglasiti osebno. Zakaj je to tako pomembno?

Ne vem, ali je to dobro ali slabo. Po osnovni izobrazbi sem učitelj. To ni poklic, pač pa poslanstvo. Sem zelo senzibilen in tudi pri svojih dijakih hitro prepoznam, kdaj zanje postanem dolgočasen in tečen, in takrat moram nekaj spremeniti. Vedno, ko sem z nekom v osebnem stiku, začutim energijo človeka in vem, kdaj je iskren in kdaj poskuša nekaj naplesti. Še pomembneje od tega pa se mi zdi, da ljudem, ki pridejo po pomoč, damo občutek, da ne prosjačijo. UP-ornika se ne da prositi za pomoč, saj smo le posrednik med tistimi, ki darujejo, in tistimi, ki potrebujejo. Res se s temi ljudmi, ki pridejo vsak mesec k nam po pomoč, spletejo zanimive intimne zgodbe in z nekaterimi smo že stari prijatelji. Osebno mi je v največje zadovoljstvo, da radi prihajajo k nam, da nimajo občutka, da prosijo, da dobivajo miloščino ali da so kakor koli stigmatizirani in nekje na obrobju. To me zelo veseli.

Torej se pri vas pomoči ne da dobiti na daljavo, z enim klikom?

Ne, žal ne. Temu preprosto ne zaupam in zdi se mi, da papir prenese marsikaj. Tisti, ki res potrebuje pomoč, lahko pride v pisarno UP-ornika, dovolj pogosto smo na voljo. Mislim, da ni razloga, da ne bi prišel. Vem, da so kilometri včasih problem, vseeno pa nas človek, ki potrebuje pomoč, lahko poišče.

Ste zato, ker se morajo ljudje oglasiti pri vas, razmeroma regionalno omejeni?

Moja želja je bila, da bi UP-ornik lahko pomagal vsem ljudem v Sloveniji, ne glede na to, kje živijo. Me je pa streznila negativna izkušnja, ko sem poskušal nekaterim pomagati na daljavo. Enkrat sem se na Rudniku v Ljubljani dobil z nekim gospodom, ki sem mu pomagal, pa se je pripeljal z avtomobilom, o katerem bi sam lahko samo sanjal, da ga bom kdaj imel. Ne da bi mu zavidal, a takrat sem spoznal, da je osebni stik nujen.

Zdi se, da ste postali že pravi strokovnjak za ocenjevanje ljudi. Počnete to sami?

Ne. V pisarni sta vedno vsaj dva, včasih pa tudi trije ali štirje. To smo štirje ljudje z zelo različnimi značaji. Sam veljam za bolj strogega, Mira je materinska, Nike zelo senzibilna in čustvena. Imamo mešane občutke, iz katerih izluščimo, kdo je prišel po pomoč. Potem se skupaj odločimo, kaj bomo storili. Seveda pa naredi svoje naša kilometrina.

Spet se vračam k vašemu letnemu poročilu za leto 2020. Donacije in tudi delitve denarja so bile veliko višje v drugi polovici leta. Tudi obiski v pisarni in število tistih, ki ste jim morali plačati položnice, se je povečalo.

Razlog za to, da je več plačanih položnic in več izdatkov v drugi polovici leta, so večji prihodki. Sam sem zagovornik pravila, da na UP-orniku denar ne sme ležati. Treba ga je čim prej razdeliti. Seveda ne za vsako ceno, pač pa res razdeliti med ljudi, ki potrebujejo našo pomoč. Zato se je ta krivulja dvignila tudi po izdatkih. V drugi polovici leta smo dobili več denarja, čeprav sem sam celo naredil napako, da sem se pozabil prijaviti na občinski razpis, in smo tako ostali brez občinskih sredstev. Pa vendar smo dobili več kot kdaj prej. Morda lahko to pripišemo temu, da so bili v obdobju koronske krize ljudje več doma in so manj porabili in jim je kakšen evro ostal, pa so več donirali. To je seveda moja domneva. Najbolj ponosen sem na to, da v tej kurilni sezoni lahko položnice za kurjavo plačujemo vsem našim odjemalcem; ne le tistim, ki imajo pokojnine manjše od petsto evrov, pač pa vsem. Zato, ker imamo dovolj denarja in to lahko storimo. Približno do aprila bo trajala kurilna sezona.

Je kurilna sezona najtežja?

Ja, takrat se močno poveča izdatek za kurjavo in elektriko. Dokler nismo začeli redno plačevati položnic za ogrevanje in za elektriko, smo imeli v spomladanskih in zgodnjih poletnih mesecih velike težave z izvršbami ali celo z deložacijami. Saj ne rečem, da je lahko plačati položnico za sto evrov. Ni lahko, moraš jih nekje dobiti ali zaslužiti. Je pa veliko laže kot plačati sedem tisoč ali pa deset tisoč evrov, ko pride dolg z vsemi obrestmi, izvršbami, tožbami in še čim. Delež teh ljudi se je od takrat močno znižal.

Vi ste nekakšen tampon, ki marsikoga obvaruje pred izvršbo in deložacijo.

To je UP-ornikova vrlina. Dejansko smo tisti, ki zmoremo in smo do zdaj ne glede na situacijo in višino zneska vedno rešili dom. To je tisto, kar je dodana vrednost UP-ornika, seveda pa to ni samo moje delo, smo velika ekipa …

... že pod letno poročilo je podpisanih 14 ljudi …

... zdaj nas je že 18.

Kdaj pa ste vi osebno postali občutljivi za stiske drugih ljudi?

Mislim, da sem se tak rodil. Že mama se je jezila, ker sem bil vedno brez barvic, razdelil sem jih sošolcem. To imam v genih. Vem, da sem to podedoval po svoji babici. Končala je samo osnovno šolo, a je imela zdravo kmečko pamet. Čeprav je bila krhka ženička nizke rasti, je imela veliko srce. Prav gotovo je to genetski zapis moje babice. Konkretno pa sem se s tem začel ukvarjati leta 2008. Takrat je na moja vrata potrkala dijakinja 3. letnika in mi v solzah in krču pripovedovala o tem, kako so doma ona in sestrici lačne, ker je mama, snažilka, izgubila službo, očeta pa ni. Takrat se mi je res stemnilo pred očmi iz preprostega razloga, ker sem v šoli zato, da moji dijaki preverjajo, kje so meje, in ne zato, da izlivajo name svoje travme in bolečine. Ko je to dijak sposoben narediti svojemu učitelju, ki je njegov naravni sovražnik številka ena, se prižge rdeča luč. Takrat sem se odločil, da je tega dovolj. Razumem, da smo morda res v krizi, a za ranljive skupine moramo kot družba poskrbeti.

Takrat ste se resno aktivirali in najprej skrbeli za pomoči potrebne dijake.

Takrat sem zasedel šolske prostore, v njih smo naredili razdelilnico hrane. Nekdanja ravnateljica ni bila preveč navdušena, a je preživela. Takrat sem bil še popoln osamelec, občasno mi je pomagal kakšen znanec ali prijatelj. Leta 2012 pa se je rodil Žvižgač. Spoznal sem, da tega ne bom zmogel sam. Zadeva je začela rasti in poiskal sem sodelavce ter v prepričanju, da bo to zelo lahko, sem stopil na tanek led. Dejstvo je, da je najti ljudi, ki bi bili odgovorni prostovoljci, vse prej kot enostavno. Moram reči, da me je Žvižgač naredil trdnega in me izobrazil v pravo smer. Kot humanitarni delavec sem namreč začel zelo naivno in bil zelo neizobražen, prepričan sem bil, da svet razumem, pa ni bilo tako.

Takrat ste se malo zaplezali, saj je iz prostovoljnega društva nastalo podjetje.

To je začelo funkcionirati na drugačni ravni. Začele so se ideje o plačilih in podobno. Beseda prostovoljec pomeni, da je to prostovoljna dejavnost, ki se ne plača. To ni združljivo s potnimi stroški, malicami ipd. Moji UP-orniki vam bodo takoj povedali, da obstaja točka, čez katero ne stopim. Prostovoljstvo pomeni prostovoljstvo – brez plačila. Nič drugega ne pride v poštev. Brez debate. Smo že govorili o potnih stroških, a žal pri nas tega ne bo. UP-ornik tako ne plačuje ničesar in tudi ne bo.

Na ta intervju ste se torej pripeljali na svoje stroške?

Seveda. Popolnoma na svoje stroške. Niti centa ne bi vzel z Upornikovega računa. Lahko vam zaupam zgodbo. Sam sem glede osebnih financ zelo malomaren. Pri UP-ornikovem računu pa se je banka zmotila za 14 centov. Takoj sem se šel prepirat za teh 14 centov in sem jih dobil nazaj. Pri UP-orniku ne zanemarim niti centa.

Ste si kdaj izračunali, koliko bi vas stale delovne ure prostovoljcev pri UP-orniku, če bi jih morali plačati? Bi bilo dobrih 200 tisoč evrov, ki ste jih zbrali lani, dovolj za 18 prostovoljcev?

Mislim, da ne. Malo me je strah (šalim se), da bodo na to pomislili tudi moji UP-orniki. Ne, verjetno ne bi bilo dovolj.

Marsikatera humanitarna organizacija pa deluje tako, da porabi več denarja za svoj obstoj kot pa za tiste, ki jim pomaga.

Zelo mi je žal, da obstajajo tudi take, a to me ne zadeva. UP-ornik tako ne bo deloval, dokler imam sam kaj besede pri tem.

Zanimivo je, da najdete toliko somišljenikov, ljudi, ki imajo o tem enako strogo mnenje kot vi – še 17 jih je pri UP-orniku poleg vas.

Saj moram biti odkrit. Fluktuacija prostovoljcev je zelo visoka. Ne da bi odhajali zato, ker ne bi bili sposobni, pač pa zato, ker so še druge stvari v življenju, ki jih je treba opraviti. Sam se lahko grem prostovoljca. Sem učitelj in moj delovnik ne traja od sedmih do treh. Tudi otroka sta že odrasla. Ostaja mi veliko časa, v katerem se lahko grem prostovoljca. To je čisto drugačen položaj kot tisti, v katerem se znajde zaposlen tridesetletnik, ki si šele ustvarja družino. Zato ljudje odhajajo. Je pa nekaj tudi takih, ki so z menoj že od vsega začetka.

Nekateri se pa najbrž tudi utrudijo. Tudi pri tem delu najbrž lahko izgoriš.

Še zlasti decembra, ko je pritisk največji. To je tudi mesec, ki ga sam najmanj maram, saj se vidi, kako se moji UP-orniki takrat utrudijo – psihično.

Kako pa vi skrbite zase, da ne izgorite?

Zdaj bom popolnoma odkrit. Sem eden izmed tistih, ki občasno poiščejo strokovno pomoč na psihiatriji. Imam velike težave z depresijo in motnjo hranjenja. V letu 2020 sem bil še zlasti hvaležen svojim sodelavcem. Sam sem namreč manjkal vsaj pol leta, ker sem bil hospitaliziran v Ljubljani.

Kaj pa vam sicer pomeni prostovoljstvo, kako ga vrednotite? Je postalo pomembnejše kot vaš osnovni poklic?

Zdaj ste me pa našli (smeh). Težko bi rekel, da je pomembnejše, ker imam svoj poklic neizmerno rad. Je pa res, da je UP-ornik nekaj, kar mi daje občutek, da moje življenje ni prazno in da na neki način tej družbi, ki mi omogoča, da sem, kar sem – od tega, da sem profesor, do tega, da dobivam strokovno pomoč inštitucij, da sem si ustvaril družino in da živim zelo lagodno in ugodno – da tej družbi nekaj vrnem. In mislim, da je to eden izmed mojih načinov vračanja.

Kako pa družina gleda na to? Sinova sta sicer že odrasla, a vaše prostovoljno delo vseeno traja že kakšnih 12 let.

Vsakdo, ki me bolje pozna, ve, da je to moj način življenja, in se ne trudi, da bi me ustavljal, ker mu tako ali tako ne bi uspelo. Sinova sta na eni strani zelo dobra kritika. Še zlasti, ko se preveč razpišem na Facebooku, dobim kritiko, ki kar zaboli. Sicer pa mislim, da sta malo tudi ponosna name. Enako žena. Družina mi v celoti stoji ob strani.

Kaj razumete kot dostojno življenje? Pravite, da ni dovolj, da je človek sit.

Kje pa! Dostojno življenje je, da so tudi moji ljudje siti in da imajo plačane položnice, da si lahko enkrat ali dvakrat na leto privoščijo dopust; poleti na morju, ker je tam za starostnike zelo ugodna klima, pozimi pa v toplicah. Frizer, gledališče, knjižnica in knjigarna ne morejo biti luksuz, pač pa sestavni del življenja. Zavedati se moramo, da so to ljudje, ki so oddelali 35 do 40 let in ki niso umrli, ko so šli v pokoj, pač pa so šele začeli živeti v tretjem življenjskem obdobju. To je obdobje, ki ljudem omogoča, da se poglobijo vase, da imajo čas za umetnost, za kulturo, za sprostitev in zabavo. Sprostitev in zabava ne moreta biti luksuz. Merilo dostojnega življenja je moje življenje. Moja zahteva do politike je, da ti ljudje živijo podobno kot jaz. Šele temu lahko rečemo dostojno življenje.

Veliko upokojencev, ki imajo nizke pokojnine, se oglasi pri vas. Kaj pa ljudje, ki so zaposleni in imajo nizke plače?

Teh se nekako izogibamo, saj nimamo dovolj zmogljivosti. Bojimo se, da bi se število tistih, ki potrebujejo našo pomoč, podvojilo, če bi skrbeli tudi zanje. Najbrž ne bi zmogli.

Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj pri nas obstajajo tako nizke plače oz. zakaj ne znamo dostojno plačati opravljenega dela?

To je filozofija turbokapitalizma, po kateri je treba človeku dati toliko, da ne umre od lakote, hkrati pa toliko, da ne bo sit. Tako ga imajo ves čas v poziciji strahu. Ne dajo mu treh sendvičev, da bo sit. Dajo mu enega in ga znova in znova prepričujejo, da mu lahko vzamejo tudi tega. Tako so ljudje pohlevni, tiho, ne bodo se uprli, ampak bodo ždeli med štirimi stenami v upanju, da ne bodo izgubili tega minimuma, ki ga še imajo. To je tipična zgodba kapitalističnih družb.

Povejte zdaj še kakšno veselo zgodbo, primer koga, ki ste mu pomagali, pa se je potem postavil na svoje noge in ne potrebuje več vaše pomoči ter se je morda znašel celo med tistimi, ki prostovoljno prispevajo.

Ja, to pa je mamica dveh punčk, ki je bila nekaj časa v varni hiši. Danes je zaradi hudega nasilja, ki ga je partner izvajal nad njo in nad otrokoma, delna invalidka. K nam je prihajala leto in pol, potem pa je ni bilo več. Nekega dne sem jo srečal v trgovini, z nasmeškom do ušes mi je povedala, da je vodja trgovine, da ima zelo dobro plačo in da je zadovoljna in srečna. Kupila si bo celo svoje stanovanje in našla je človeka, ki ji stoji ob strani. Moram povedati, da sem že v letih, ko imam čustveno inkontinenco, zato sem si moral brisati solze in tudi moja očala so bila malce zarošena. Ta zgodba je ostala v meni.

Take zgodbe so nagrada za prostovoljce.

Ja, to je največja nagrada.

Bi lahko rekli, da se število ljudi, ki potrebujejo vašo pomoč, povečuje?

Statistično gledano lahko rečem, da to drži. Vendar pa mislim, da ne zato, ker bi bila socialna slika v Sloveniji toliko slabša, pač pa zato, ker postaja UP-ornik bolj in bolj prepoznaven in nas ljudje laže poiščejo.

314 položnic ste lani plačali 90 gospodinjstvom. Kako še pomagate ljudem, še zlasti tistim, ki nimajo niti za hrano?

Imamo prehranske bone od velike trgovinske verige. Na vsake štiri tedne so ljudje upravičeni do pomoči in ko pridejo k nam, dobijo štiri ali pet bonov. Zraven imamo tudi pekarno Hlebček, ki nam daje brezplačne bone za kruh in pekovsko pecivo, z Mikropolom imamo urejena kosila, na Ptuju pa imamo dogovor z zavodom Na, da lahko priskrbimo kosila za ptujsko območje. Smo pa zelo ponosni, da lahko vsakemu, ki prihaja, plačujemo vsaj eno položnico na mesec. Dobivamo tudi materialne donacije. Zadnjič smo dobili vilede, zdaj pa smo delili našim babicam nogometne žoge, da jih bodo lahko podarile vnukom. Včasih dobimo večjo količino čokolade od katerega izmed podjetij, tako da lahko delimo tudi to za priboljšek.

Samo eno podružnico imate. Na Ptuju.

Iz preprostega razloga, ker je težko najti prostovoljce, ki delajo s srcem in imajo do prostovoljnega dela odgovoren odnos. Poleg tega sem sam hud »nadzornik«. Že kolegica, ki dela na Ptuju, ima težave z menoj, ker ji nenehno gledam pod prste in jo nadzorujem. Želim pa si, da bi lahko odprli še eno podružnico v Prekmurju. Zdi se mi, da je to območje zelo podobno Štajerski. Upam, da nam kmalu uspe.