Predsednik republike Borut Pahor, ki je bil med letoma 2008 in 2012 predsednik vlade, je dejal, da je v času svetovne krize vlada odločala tako, kot je menila, da je prav. Na vprašanje, ali je vlada objektivno odgovorna za bančno luknjo, je odgovoril, da je vlada objektivno odgovorna za vse, a da to vsi običajno razumejo kot krivdo. "A kriva bi bila, če bi na osnovi pravih podatkov sprejemala napačne odločitve. Ti pa so bili takšni, kot so bili, in vlada se je po svoji presoji odločala, kot se je."

Pahor je pojasnil, da je bila vlada v kriznem obdobju pod pritiskom, da pomaga pri reševanju gospodarstva. "Pritisk javnosti, naj kaj storimo, čeprav je bilo na meji korporativnega upravljanja, je bil izjemno velik. Morali smo ugotoviti, kje je prav storiti korake," je upravičil njihov angažma tako pri projektu Stožice, stečajih Mure, IUV, Vegrada ipd. "Ni šlo za drugo željo kot to, ali je mogoče stvari rešiti," je opisal. Po njegovem pri komunikaciji z gospodarstveniki, bankirji, župani in preostalimi tako "ni šlo za to, da bi komu posebej pomagali ali 'odmagali', skušali smo zakonito pomagati vsem".

Pahor jezen zaradi domače prodaje NKBM-ja
Kot je povzel, je imel kot predsednik vlade iskren interes za vzpostavitev dobrega korporativnega upravljanja z ustanovitvijo Agencije za upravljanje kapitalskih naložb RS (AUKN). A ta se je končala z zgodbo o preklicu skorajda že izvedene prodaje delnic NKBM-ja na Varšavski borzi. Takrat je odšel v London promovirat prodajo, nato pa ga je AUKN "povozil" z odločitvijo o umiku prodaje delnic s tem, da so jih kupila tri slovenska podjetja. "Bil sem razočaran in jezen. Moje ogorčenje ni bilo skrito nikomur," je opisal.

Na kritike, da se vlada ni pravočasno odzvala in dokapitalizirala NLB v letu 2009, je odgovoril, da je bila naloga regulatorja, da to odredi, če je res presodil, da je to nujno. Guverner Banke Slovenije Marko Kranjec je na to pisno opozarjal vlado leta 2009, nato pa leta 2010 vendarle sprejel odredbo o dokapitalizacijo NLB-ja, ki se je nato tudi odvila. "To je njegova naloga, on je regulator," je dejal Pahor in opozoril, da je imela vlada leta 2009 druge proračunske izzive in da ni želela kar dati denarja, če to zares ni bilo nujno.

Bančna luknja posledica slabe kreditne prakse
Povedal je, da so takrat od bank prihajala opozorila, a v resnih težavah je bila tudi celotna fiskalna politika in gospodarstvo. O tem, kaj storiti, smo imeli z bankirji, regulatorji, gospodarstveniki, svetovalci nešteto sestankov, je povzel in dejal, da so se stvari neprestano spreminjale in poslabševale.

Bančna luknja se je po njegovem začela s slabo kreditno prakso v bankah, daleč pred nastopom njegove vlade. Ob splošnem dobrem gospodarskem razpoloženju v svetu so banke v letih 2005 do 2007 dostikrat na veliko in nekritično dajale kredite, ki so nasedli v času krize. Takrat pa se je zgodil "konflikt kritik", saj se je prej banke obtoževalo, da dajejo preveč kreditov, v času krize pa, da jih ne dajejo. "Tudi one so bile v težkem položaju," je dejal. A danes, kot je nadaljeval, nimamo dokazov, da bi to, če bi vlada ukrepala prej, kaj izboljšalo. Strokovna javnost še do danes ni rekla zadnje besede o receptih za izhod iz podobnih kriz.

Pahor: Sova nas je obvestila po menjavi vodstva
Glede pranja iranskega denarja v NLB-ju, ko naj bi iranski državljan prek te banke v letih 2009 in 2010 opral približno milijardo dolarjev, je povedal, da je njegov kabinet obvestilo Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) dobil konec novembra 2010. Ker mu je svetovalec povedal, da primer preiskuje urad za preprečevanje pranja denarja, se v zadevo ni posebej vpletal.

Je pa izpostavil, da je njegova vlada vodstvo Sove ob nastopu mandata pustila delovati in ga zamenjala šele sredi leta 2010. "Takšnega poročila nisem dobil v dveh letih. Dve leti Sova in jaz nismo vedeli za ta primer. Po menjavi pa je nato Sova v nekem trenutku obvestila vlado," je bil pomenljiv in Logarju predlagal, naj komisija razišče, zakaj se je to zgodilo.

Pred preiskovalno komisijo tudi Anton Rop
Pred preiskovalno bančno komisijo DZ-ja je pričal nekdanji predsednik vlade Anton Rop. Po njegovem sta za bančno luknjo kriva napačna makroekonomska politika, ki je spodbujala pregrevanje gospodarstva ter postopek dokapitalizacije v času sanacije, ki je bil pretiran in zgrešen.

Vložena sredstva v sanacijo bank konec leta 2013 so bila po njegovem pretirana. Postopek je bil "zgrešen", tudi na osnovi pritiskov politike, Evropske komisije in Banke Slovenije, je ocenil Rop, ki ga je sicer začudilo vabilo na zaslišanje pred to komisijo, saj v času nastanka in sanacije bančne luknje ni bil več politično aktiven.

Rop je sicer sooblikoval odločitev vlade v letu 2002, ko se je Slovenija odločila za delno privatizacijo NLB-ja, ki ga je delno prodala belgijskemu KBC-ju, in ko je brez prodaje končala načrtovano privatizacijo NKBM-ja. Opisal je, kako so takrat potekali pogovori, ki so botrovali takšnim odločitvam, ter postopki, ki so jim sledili.

"To je bil dolgotrajen proces, v katerem smo skušali zagotoviti takšno privatizacijo ali dokapitalizacijo, ki bi omogočila čimbolj učinkovit in dobičkonosen razvoj obeh bank. Da bi vsi imeli čim bolj konkurenčen bančni servis," je opisal. Na koncu so za NLB prišli do KBC-ja, za NKBM pa ni bilo kakovostnih investitorjev.

Odločitev, da so takrat načrtovano privatizacijo NKBM-ja ustavili, se mu zdi dobra. "V enem primeru potencialni partnerji niso bili dobri in so podali ponudbe z izrazito prenizko ceno, v drugem pa ni bila primerna njihova struktura, saj so bili pod političnim nadzorom določenih političnih strank v Avstriji," je opisal.

Glede bančne luknje je ocenil, da je ta tako kot v mnogih komercialnih bankah po svetu, kot sta KBC in Deutsche bank, nastala, "ker je prišlo do svetovne finančne krize, ki je presekala finančne tokove med bankami". Nekaj pa jo je nastalo tudi zaradi "slabega in neodgovornega ravnanja".

Preveč vloženih sredstev v banke
Po njegovi oceni je bilo v sanacijo bank konec leta 2013 vloženih "vsaj 1,5 milijarde evrov sredstev preveč". Predpostavke za oceno obremenitvenih testov so bile pretirane. Po njegovem bi morali zato takrat "na najvišji politični ravni opraviti določene razgovore v EU-ju".

"Po moji oceni se dajo določene stvari urediti, ni se treba avtomatično uklanjati," je poudaril ter menil, da se mora Slovenija, kar se tiče EU, naučiti neke realne politike, da "ni vse, kar pride iz EU zlato, ampak je dialog". Slovenija ima po njegovem tudi danes "dober nabor argumentov, da se pogovarja".

Na koncu je bila dokapitalizacija tako velika, da imajo banke sedaj tako velik dobiček, je menil. "Škoda, ker je država po tem prodala NKBM," je dodal. Glede lastniške usode bank v Sloveniji pa je še ocenil, da bi morala Sloveniji imeti "miks tujih in domačih bank" s tujim in domačim menedžmentom.