Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k popolnoma neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.

Z vilicami mi je prebadal kožo po vsem obrazu

"Iz otroštva se najbolj spomnim nasilja vseh vrst, od psihičnega, spolnega, fizičnega … Prepiri, ki so pripeljali do nasilja, so se začeli zaradi majhnih, povsem nepomembnih stvari: če večerja ni bila točno na mizi, če je prevoz zamujal. V nekaj sekundah je vse izbruhnilo, po nekaj minutah sva bili z mamo od udarcev že neprepoznavni. Spomnim se tudi dogodka, ko večerje nisem pojedla natanko do trenutka, ki si ga je zamislil očim. Kaznovana sem bila tako, da mi je z vilicami prebadal kožo po vsem obrazu."

Jaz nisem smela na krožke, mama ne v službo

"Udarcev in vsega drugega, kar nama je počel, se spomnim, kot bi se zgodili včeraj. Otrok tega nikoli ne pozabi, to so travme za vse življenje, in prepričana sem, da se jih bom enako živo spomnila še po tridesetih ali petdesetih letih. Velikokrat zaradi udarcev nisem šla v šolo, nisem hodila niti na obšolske dejavnosti, v glasbeno šolo ali podobno, kot pač hodijo otroci. Bilo je nepredstavljivo, da bi kdor koli kam šel brez njegovega spremstva. Tudi mama ni smela v službo, po nekaj mesecih jo je morala pustiti. Sama ni smela niti k svoji mami niti k drugim sorodnikom."

Vseskozi sem upala, da bomo odšli

"Pri rosnih šestih letih se spomnim, kolikokrat sem jo prosila, da bi odšli, tudi bratec, čeprav njemu nikoli ni ničesar storil. K sorodnikom nismo mogli, saj so na družinskih srečanjih, praznovanjih rojstnih dni in ob podobnih priložnostih spoznali, kako nasilen človek je. Zato mama ni imela rešitve, kam bi lahko šla. Toda po vseh udarcih, strahu in vseh grozotah, ki sva jih preživeli, sem nenehno upala, da bo zbrala pogum in bova vendarle odšli. Držala sem pesti, da bova morda šli jutri ali pa naslednji dan. Tega dne, žal, nisem dočakala …"

V odsevu balkonskih vrat videla, da očim ubija mamo

"Tistega jutra naju je z bratom zbudila mama, a ne tako, kot mame budijo svoje otroke. Zbudila naju je s kričanjem in nato sem v odsevu balkonskih vrat videla, da očim ubija mamo pred mojimi očmi. Ko se je vse končalo, sem jaz, sedemletna deklica, poklicala policijo. S takrat še ne štiriletnim bratcem sva tiste dolge minute gledala njeno truplo in nisva vedela, kaj naj narediva. Čakala sva na policijo in vedela sem, da je konec trpljenja, da je konec vseh muk, ki sem jih tam preživljala. A najbolj šokantno je bilo spoznanje, da je konec življenja z mamo."

Še isto jutro v roke neznanim rejnikom

Prišli so policisti in socialna delavka, ki ju je še isto jutro odpeljala v rejniško družino, k popolnim tujcem. Nihče od njunih sorodnikov takrat ni izpolnjeval pogojev za rejništvo, se spominja Kaja: "Teh ljudi in okolja sploh nisva poznala in zato naju je bilo le še bolj strah. V rejniški družini sva bila osem let. A razpoloženje tam ni bilo takšno, kot bi moralo biti. Zato se je brat odločil, da gre v družinsko rejništvo k svoji babici, ki jo ima po očetovi strani. Jaz sem tam ostala še leto ali dve in nato šla v družinsko rejništvo k sestrični."

Imela sva le drug drugega, zdaj še tega ne

Po spletu naključij zdaj, odkar živita vsak pri svojih sorodnikih, z bratom skorajda nimata stikov. "Izgubila sva tako rekoč vse stike, morda si nekajkrat na leto napiševa par vrstic. Mislim, da je zato obema hudo. V vsem, kar sva preživela, sva dolgo imela le drug drugega. Zdaj sva nekako izgubila tudi to …"

Še na edini fotografiji je mama v modricah

Z bratom sta tako tistega jutra izgubila mamo, družino, dom in tako rekoč vse, kar je soustvarjalo njuno otroštvo: "Iz otroštva mi je ostala le ena mamina fotografija, obe sva na njej. A tudi na tej ima mama obraz v modricah, tako da me še ta spominja na očima in na njegov zverinski odnos. Imam pa tudi vzglavnik, ki mi ga je mama kupila za rojstni dan in tako rekoč nikamor ne grem brez njega."

Pišite, kličite, iščite pomoč, predvsem pa pakirajte in odidite!

In še nekaj je za vedno ostalo v spomin na mamo: prepričanje, da si prav nihče ne zasluži živeti v nasilnem odnosu in da se vselej, ampak res vselej lahko najde pot iz njega. Tudi sama si zdaj želi postati opora tistim, ki bi iz nasilja radi odšli, še pravočasno, česar njena mama žal ni zmogla: "Vsi smo se ga bali, živeli smo v nepopisnem strahu. Nihče ni upal pomagati, nihče ni ukrepal. Tudi ko je mama zbrala pogum in zahtevala prepoved približevanja, ga ta, kot številni, pač sploh ni upošteval. Vseskozi sem imela občutek, da sem sama na svetu in edina, ki se ji to dogaja. Ko je mama le zbrala pogum, je bilo prepozno. Njeno pismo, ki je bilo klic na pomoč, je v izbrano nevladno organizacijo prispelo prav na dan, ko je bila tako kruto umorjena: zato pozivam vse, ki prestajajo nasilje, pišite, kličite, iščite pomoč, predvsem pa pakirajte in odidite!" prosi Kaja vse, ki lahko kakor koli preprečijo, da bi še kakšna žrtev nasilja doživela to, kar so doživeli v njeni družini.

Razbremeniti sorodnike ali zaživeti sanje o študiju?

Kaja zdaj ob koncih tedna živi pri svojih rejnikih, med tednom pa zaradi šolanja v dijaškem domu. Čez nekaj mesecev bo končala izobrazbo za poklic, ki je ne veseli. Ob vpisu v srednjo šolo so ji namreč kljub odličnemu osnovnošolskemu uspehu svetovali izobraževanje, po katerem bi se lahko čim prej zaposlila.

Zdaj, ko ima morda še zadnjo priložnost za to, da izobrazbeno pot usmeri tja, kamor si od nekdaj zares želi, pa so finance največja ovira na poti. To mlado, močno, ambiciozno dekle, neskončno hvaležno sorodnikom, ki so jo v najstniških letih vzeli pod streho in jo vseskozi podpirali, hkrati tudi ve, da ji ne oni, ki že imajo dva svoja študenta, ne kdor koli drug iz sorodstva na poti v samostojnost ne morejo pomagati.

"Pred mano sta dve zelo različni poti. Po eni strani bi s končanjem šolanja in zaposlitvijo finančno močno razbremenila družino, pri kateri živim. Tudi sami imajo dva študenta in vem, kako veliki stroški so to. Ko si v rejništvu, imaš tako ali tako nenehno občutek, da si strošek. Zavedam se, da me družina nikakor ne dojema tako, pomagajo mi, kolikor lahko, čeprav so zagotovo tudi sami kdaj v stiski."

Druga pot pa je, da grem kljub vsemu študirat to, kar si od srca želim, od kar se spomnim. Ta odločitev bi mi bila veliko lažja, če bi imela vsaj neko finančno varnost, na katero bi se lahko zanašala. Na družino, pri kateri živim, se ne bi rada več, ker je zame ogromno naredila. In vem, kako težko je, če bi ob dveh študentih morala pomagati še meni.

Bodo sredstva odločala o Kajini prihodnosti?

V nekaj prihodnjih tednih se bo Kaja morala odločiti, ali bo šolanje sploh nadaljevala. Njeno veliko željo po študiju, pri kateri ji sorodniki ne morejo zares pomagati, lahko podprete tudi z donacijami. Iz njih se bo pri projektu Botrstvo oblikoval poseben sklad, namenjen izključno temu, da bo Kaja zdaj, ob vstopu v polnoletnost, svojo preteklost lahko končno pustila za seboj in prvič zares zaživela svoje poklicne in življenjske sanje.