"Od takrat smo se videli le še trikrat in niti enkrat je ni zanimalo, kako nama gre. Ali da bi nam vsaj kaj denarja poslala in tako pomagala, ker ve, kako velike denarne težave imamo. Nič," pravi osemnajstletna Vesna o preteklih treh letih, odkar mame ni več v njenem življenju.

"Takrat sem bila v prvem letniku srednje šole. Začele so se resne težave, ponavljala sem letnik, a ga znova nisem mogla izdelati. Pretežko je bilo vse, kar se je dogajalo doma … Zdaj sem vpisana na drugo šolo, a sem šele v drugem letnik. A tu se bolje počutim, tudi lažja šola je. Res pa je, da je že kar nekaj časa minilo od maminega odhoda, zato na to manj mislim …"

Po maminem odhodu še očetova bolezen
"Bratu je bilo tudi težko. Nikomur ni povedal, kako se počuti, niti nama z očetom niti socialnim delavkam in drugim, ki so mu želeli pomagati. Zaprl se je vase in vem, da to še vedno drži v sebi in da mu je hudo. Tudi meni je. Oba težko živiva brez mamice. Včasih, preden zaspim, razmišljam o njej, zakaj je odšla in ali ji je res bolje tam, kjer je."

Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici: "Pred kratkim sem bil znova hospitaliziran za štirinajst dni in otroka sta morala tudi tokrat živeti sama. V bolnišnici sem – že tako zelo bolan – le še nenehno razmišljal, kako jima gre, kaj delata, ali je vse v redu. In najbrž sem bil od tega še malo bolj bolan, kot sem. Bolezen me silovito izčrpava, nazadnje sem izgubil 15 kilogramov. Zadnje dni sem se lahko premikal le še z berglami, vse moči mi je pobrala bolezen. Zdaj je vsaj malo bolje."

Bojujem se sam z dvema otrokoma, vendar ne gre
"Že tako imam minimalno plačo, ker sem na bolniškem dopustu, je denarja še manj. Sin dobiva še nekaj malega otroških dodatkov, nekdanja žena pa preživnine ne plačuje. Plačuje jo preživninski sklad, a le za Jana. Vesna je to pravico z 18. letom izgubila, čeprav se redno šola. Če bi redno plačeval vse položnice, bi nam zmanjkalo za hrano. Že če bi plačal zgolj najemnino in stanovanjske stroške, bi nam ostalo le še 100 evrov za ves mesec. Zato položnice ostajajo neplačane. Tako se bojujem sam z dvema otrokoma, vendar ne gre, ne izide se. Izvršbe se že vrstijo in strah me je, da bomo izgubili še to najemniško stanovanje. Ker potem nimamo kam …"

Ljubezen do nogometa na lestvici od ena do deset ocenjujem z enajst!
Jan, za katerega njegova sestra Vesna pravi, da maminega odhoda ni in najbrž nikoli ne bo popolnoma sprejel, je svojo rešilno bilko iz vsega, kar se je zgodilo in se še dogaja, našel v nogometu: "Nogomet mi res ogromno pomeni, ker v njem uživam in ga imam rad. Od ena do deset – enajst," oceni moč svoje ljubezni do tega športa sicer zadržan najstnik.

"Trenutno mi gre odlično! V našem kraju sem bil predober, zato so me povabili v večji klub, ki nastopa v prvi slovenski ligi. To je ogromna čast zame, saj sem še tako mlad in prihajam iz majhnega kraja! Izbrali so me, ker imam potencial, sem hiter, spreten in imam pregled nad dogajanjem na celotnem igrišču, česar nima prav vsak! Veliko truda sem vložil v nogomet. Ne le da sem obiskoval treninge, tudi v prostem času sem si naložil še dodaten program treningov in delal dodatne vaje, da sem izboljšal svoj čas teka na 60 in 100 metrov – vse zato, da bi mi le uspelo. Zdaj sem dosegel cilj in sem v res dobrem klubu."

Bo sijajni talent ostal neizkoriščen le zato, ker oče nima za bencin?
"A težave so drugje. Ker me mora oče voziti na treninge, nikoli ne vem, ali bom sploh lahko šel trenirat ali ne. Nikoli ne vem, ali bo imel za bencin. Lahko se bo zgodilo, da bom sodeloval na premalo treningih in bom zato med tekmo lahko zgolj sedel na klopci. Ali pa da na dan tekme, ko morajo starši sami pripeljati otroke v kraj, kjer se tekme igrajo, oče ne bo imel za gorivo. Ne vem, ali mi bo lahko plačal vadnino, ali bo imel za plačilo opreme. Že tako imam zelo slabo opremo: imam slabše kopačke, drugi imajo hlačke in majice znanih proizvajalcev, jaz treniram v navadni jopici …"

"Jan je imel težave v šoli in mu ne morem pomagati, res se pozna, da je brez mamice. In če mu že v šoli ne gre, me je groza, da mu ne morem omogočiti razvoja res velike nadarjenosti. Groza me je, ko pomislim, da morda ne bo imel kariere, kot bi jo lahko, zgolj zato, ker nimam niti za bencin, kaj šele za kritje drugih stroškov …" ima slabo vest oče.

Seveda nam zmanjka tudi za kruh
Kajti kljub vsemu trudu in odrekanju se dolgovi kopičijo in nikjer več ne morejo varčevati: Vesna in Jan imata sicer malico in kosilo v šoli, konec tedna in med počitnicami pa so s hrano zelo na tesno: "Nekoč smo imeli kruh in klobase za malico ali večerjo, zdaj je to kosilo. Včasih nam tudi za kruh zmanjka in ga nimamo tri, tudi štiri dni," opiše Vesna, čeprav sama pripomore, kolikor lahko: “Imam štipendijo, s katero si kupim mesečno avtobusno vozovnico, ostanek pa dam očetu, da ima za hrano ali položnice. Zase ne obdržim ničesar!”

Izločijo te iz družbe in se zabavajo naprej
Vesne, ki se je že tako odrekla oblačilom, modernejši in toplejši obutvi, pa kakšni kozmetični drobnariji in drugemu, kar bi jo naredilo enakovredno, vrstnice skorajda ne vabijo več na popoldanska druženja: "Uf, če nimaš denarja, jim nič ne pomeniš! Izločijo te iz družbe in se zabavajo naprej. Tudi ekskurzije so pogosto zelo drage, stanejo 20 ali 30 evrov, tudi tiste, ki so obvezne. A si ati ne more privoščiti, da bi mi plačeval še za šolo. Zato takrat, ko gredo sošolci na ekskurzijo, ostanem doma. Ko se vrnejo in mi razlagajo, kako je bilo lepo in kako dobro so se imeli, gledam stran in si mislim svoje. Ne upam si jim povedati, da nisem šla le zato, ker nimamo denarja …"

Takoj bi se vrnila k športu, če bi se le lahko!
Toda Vesna si vsaj tako kot vse našteto želi, da bi se lahko vrnila k športu: "Trenirala sem odbojko in twirling. Zelo rada sem imela oba športa in v obeh sem dosegala imenitne rezultate tudi na državni ravni. Potem pa zaradi denarnih težav nisem mogla več. Vadnina za vsak šport namreč stane 30 evrov … Težko mi je bilo, prijateljice so šle na trening, jaz pa sem jih v telovadnici lahko samo še gledala. Zelo mi je bilo težko in ogromno bi mi pomenilo, če bi lahko znova trenirala. Tudi vso opremo še hranim in takoj bi se vrnila, če bi se le lahko!"

Nedosegljivo kosilo z lignji
Da bi vsaj Janu dali možnost za razvijanje tako izjemne nadarjenosti, so se vsi trije odrekli vsemu, čemur so se lahko. Kljub temu jih spirala dolgov, ki se kopičijo, vleče navzdol. Toda za čase, ko ne bo več tako, ko bo vsa ta ubijajoča negotovost za njimi, Vesna hrani nekajletno željo: "Če bi imela denar, bi šla v restavracijo, naročila bi si lignje s šunko in sirom in veliko pomfrita in bi se enkrat pošteno najedla! Še nikoli nisem bila na lignjih …"

Jana Vidic, Val 202