"Pisati satiro je korak naprej. Kot avtor moraš izpiliti stvari. Nikoli ne veš, kakšen bo izplen, kako se bodo bralci odzvali na zapisano," je v pogovoru za oddajo Ob osmih dejal Brane Piano, član uredništva satiričnega lista Pipec, ki je novembra lani dobilo pohvalo Društva novinarjev Slovenije na polju satire za življenjski prispevek k slovenskemu novinarstvu. "Ljudje imajo radi humor. Morda si kakšno pikro celo bolj zapomnijo, če je zapisana na ta način." Idej nikoli ne zmanjka, samo dobro moraš opazovati in spremljati dogajanje. Ljudje so polni humorja. "K temu prispeva še kakšna osebnostna lastnost. Na primer kakšen župan sebe jemlje preveč smrtno resno. Novinarji to kmalu ugotovimo. In če se ne zna nasmejati niti najbolj preprosti šali, se seveda Pipec takega župana z veseljem loti." Ampak naš slogan je vedno bil Pipec piči, ampak ne uniči.

Zdravstvo in politika

V Pipcu smo nekoč objavili razpis za nagrado za najboljšega pacienta – šlo je za šalo na račun Splošne bolnišnice Celje. Zadeve se je spomnil pokojni ustanovitelj, pobudnik in prvi član uredništva Pipca Drago Hribar. "Zapisali smo merila, kdo bi lahko kandidiral za tako visoko nagrado. In prvi pogoj je bil, da se lahko prijavijo tisti, ki nikoli niso bili bolni. Seveda, saj prav ljudje, ki so popolnoma zdravi, nimajo pripomb na zdravstveni sistem." Večne teme so tudi nepotizem, politično kadrovanje, nestrokovnost in pokojnine. "V eni od izdaj smo objavili predlog, da bi vsak, ki želi v pokoj, ciljali smo predvsem na javno upravo, moral imeti 40 let službe, od tega vsaj 20 let dela."

Hotelska soba ali spalnica

Satirični časopis Pipec je prva leta nastajal v posebni sobi hotela Celeia, pozneje hotela Štorman v Celju, nekaj časa pa tudi v spalnici pokojnega novinarja Janeza Nanija Severja. "Pri njem doma je bila to največja soba, kjer smo lahko na posteljo nalagali papir. Vse smo seveda tipkali na roko. Ko smo zaključevali redakcijo, so nas obiskovali kolegi in prebirali naša besedila, se smejali in pogosto kaj dodali," pripoveduje Piano. Pipec je pogosto nastajal tudi v uredništvu Celjskega tednika ali v prostorih celjskega dopisništva Dela.

Več v tokratni epizodi oddaje Ob osmih.